Jedro

Upnik bi lahko v skladu z načelom stroge formalne legalitete zahteval dovolitev izvršbe za znesek, kot se glasi v izvršilnem naslovu, z zakonskimi obrestmi v skladu s pravom države, ki je izvršilni naslov izdala. Glede na prevzem eura v Republiki Italiji v začetku leta 2002 bi moral terjatev izraziti v EUR z zakonskimi obrestmi, da bi bil njegov predlog skladen s sodbo italijanskega sodišča. Upnik šele v pritožbi navaja, da je sicer uporabil besedno zvezo „zakonske zamudne obresti“, s tem pa ni mislil na slovenske obresti oz. na slovenski pravni termin, vendar višje sodišče tega ne sprejema glede na upnikove prejšnje navedbe in glede na predlagano izvršbo glavnične terjatve, izražene le v SIT.

Upnik je s tem, ko je predlagal izterjavo glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi po slovenskem materialnem pravu, zahteval nekaj drugega, kot mu je bilo prisojeno z izvršilnim naslovom.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev:

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika ugodilo in sklep o izvršbi z dne 27. 1. 2006 razveljavilo v 1. in 2. točki v delu, kjer upnica zahteva izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.069.999,50 SIT od 15. 6. 1990 ter je v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo.

Proti sklepu se je upnik pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovor dolžnika kot neutemeljen zavrne. Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo vidi v tem, da naj bi po navedbah sodišča celo izrek sodbe govoril o zakonitih zamudnih obrestih, kar sodišče navaja v enem delu obrazložitve, v drugem delu obrazložitve pa, da tuja sodna odločba govori o zakonitih obrestih in ne zamudnih obrestih po slovenskih predpisih. Priznana tuja sodna odločba je edini izvršilni naslov, na podlagi katerega je upnik zahteval izvršbo in je neutemeljen zaključek sodišča, da je upnik zahteval karkoli drugega oz. na katerikoli drugi podlagi. Sodna odločba upniku priznava zakonsko določene obresti, ki po italijanskem pravu nastopijo enako kot po slovenskem pravu, šele ko pride dolžnik s plačilom glavnice v zamudo. Po namenu in učniku samem so omenjene obresti enake slovenskim zakonskim zamudnim obrestim. Dejansko in vsebinsko oba uporabljena izraza pomenita isto. Sodišče neutemeljeno zaključuje, da je upnik zahteval zakonite zamudne obresti po slovenskih predpisih. Res je sicer uporabil besedno zvezo zakonske zamudne obresti, vendar s tem ni mislil na slovenske obresti oz. slovenski pravni termin. V predlogu ni nikjer navajal, da uveljavlja izterjavo obresti po slovenskih predpisih in slovenski obrestni meri in zato tudi ni navajal pravne podlage, ki bi jo sicer moral. Sodišče je dolžno poznati pravo po uradni dolžnosti, tako slovensko kot tudi tuje. V skladu z navedenim upnik v predlogu za izvršbo sodišču ni sporočil zakonite obrestne mere, ki v Italiji velja za prisojene obresti. Znesek prisojenih obresti ter predpisano obrestno mero mora ugotoviti sodišče po uradni dolžnosti. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Dolžnik je na pritožbo odgovoril in prereka pritožbene navedbe ter predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Izvršilni naslov v obravnavani zadevi je sodba sodišča Republike Italije z dne 8. 6. 1994, pravnomočna 27. 2. 1995, s katero je bilo tožencema naloženo solidarno plačilo tožniku zneska v višini 11.218.280,00 ITL z zakonitimi obrestmi od 15. 6. 1990 do plačila in stroškov postopka. Upnik je v predlogu za izvršbo, vloženem 1. 6. 2004, zahteval izterjavo tako, kot je določeno v izvršilnem naslovu, z dodatkom revalorizacije od 15. 6. 1990. S sklepom Okrajnega sodišča v Piranu z dne 27. 6. 2005 mu je bilo naloženo, da predlog za izvršbo med drugim dopolni tako, da terjatev v izvršilnem predlogu izrazi v valuti, ki je sedaj v uporabi, to je v EUR v tolarski protivrednosti. Upnik je predlog za izvršbo popravil in zahteval izterjavo terjatve 1.069.999,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 1990 (ter izterjavo stroškov postopka, pravdnih in izvršilnih, kar pa za odločitev v tem pritožbenem postopku ni relevantno). Sodišče prve stopnje je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom z dne 27. 1. 2006, vendar je prvi dolžnik vložil ugovor, med ostalim v delu, ki se nanaša na dovolitev izvršbe za zakonske zamudne obresti po slovenskih predpisih, kar ni v skladu s sodno odločbo, ki govori o zakonitih obrestih. Upnik je nato v odgovoru na ugovor v 4. točki izrecno uveljavljal, da predmetni izvršilni postopek poteka v Republiki Sloveniji na podlagi sodbe italijanskega sodišča, ki je v Sloveniji priznana in torej izenačena s slovensko sodno odločbo, zaradi česar ni razlogov, da se v izvršilnem postopku ne bi uporabljali slovenski predpisi in zahtevalo plačilo v valuti, ki je v uporabi v Republiki Sloveniji, pri čemer pa dolžnik ni navajal, katero pravo bi moralo uporabiti slovensko sodišče v tem izvršilnem postopku in zakaj. Nadalje je prerekal sklicevanje dolžnika na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 z obrazložitvijo, da pravilo o prenehanju teka zamudnih obresti, ko vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico, ne velja za zakonske zamudne obresti. Glede na navedeno upnikovega zahtevka v predlogu za izvršbo tudi višje sodišče ne razume drugače kot predloga za izvršbo terjatve v skladu s slovenskim materialnim pravom glede zakonskih zamudnih obresti. Upnik šele v pritožbi navaja, da je sicer uporabil besedno zvezo „zakonske zamudne obresti“, s tem pa ni mislil na slovenske obresti oz. na slovenski pravni termin, vendar višje sodišče tega ne sprejema glede na upnikove prejšnje navedbe in glede na predlagano izvršbo glavnične terjatve, izražene le v SIT.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov, pravilno je tudi ugotovilo, da bi lahko upnik v skladu z načelom stroge formalne legalitete zahteval le dovolitev izvršbe za znesek, kot se glasi v izvršilnem naslovu z zakonitimi obrestmi v skladu s pravom države, ki je izvršilni naslov izdala. Upnik bi moral glede na prevzem eura v Republiki Italiji v začetku leta 2002 terjatev izraziti v EUR z zakonskimi obrestmi, da bi bil njegov predlog skladen s sodbo italijanskega sodišča. Višje sodišče se do pravilnosti predloga za izvršbo za izterjavo glavnice v SIT, s preračunavanjem po srednjem tečaju za ITL Narodne banke Jugoslavija na dan 15. 6. 1990, ni ukvarjalo, ker to ni predmet tega pritožbenega postopka in je v tem obsegu sklep o izvršbi tudi že postal pravnomočen. Tudi po mnenju višjega sodišča pa je upnik s tem, ko je predlagal izterjavo glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi po slovenskem materialnem pravu, zahteval nekaj drugega, kot mu je bilo prisojeno z izvršilnim naslovom. Ne gre le za vprašanje terminov „zakonske zamudne obresti“ oz. „zakonite obresti“, gre za celotno zakonsko ureditev področja zakonskih zamudnih obresti po slovenskem pravu oz. zakonskih obresti po italijanskem pravu (npr. glede višine obrestne mere, omejevanja teka zakonskih zamudnih obresti po slovenskem pravu, prepovedi obrestnih obresti, revalorizacijsko funkcijo zakonskih zamudnih obresti po slovenskem pravu, zastaranje obresti).

Upnik torej ni predlagal izvršbe obrestnega dela terjatve tako, kot izhaja iz izvršilnega naslova, in je zato sodišče prve stopnje, upoštevaje načelo stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku kot tudi načelo vezanosti sodišča na zahtevek oz. predlog, ki ga postavi stranka (17. člen ZIZ in smiselna uporaba prvega odstavka 2. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), dolžnikovemu ugovoru utemeljeno sledilo in razveljavilo sklep o izvršbi glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od glavnice od 15. 6. 1990, ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo. Višje sodišče iz prej navedenih razlogov, in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene in je pritožbo zato zavrnilo ter sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik sam krije stroške pritožbenega postopka, saj ti glede na njegov neuspeh s pritožbo za izvršbo niso bili potrebni (peti odstavek 38. člena ZIZ). Višje sodišče je sklenilo tudi, da dolžnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker z odgovorom ni v ničemer prispeval k odločitvi v tej zadevi, zaradi česar odgovor ni bil potreben ter ni mogoče šteti, da mu je upnik neutemeljeno povzročil stroške v zvezi s tem (šesti odstavek 38. člena ZIZ).