Jedro

Sodba, s katero je odločeno le, da se pogodba razveže, ničesar pa ni odločeno o vrnitvi danega (toženi stranki ni naložena izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim bi vrnila, kar je dobila na podlagi razvezane pogodbe oziroma predmet odločanja ni bila izbrisna tožba, s katero bi se vzpostavilo prejšnje stanje), ne daje podlage za vknjižbo lastninske pravice na pravnega prednika predlagatelja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo ugovor predlagatelja, zoper sklep, s katerim predlagana vknjižba lastninske pravice v korist predlagatelja ni bila dovoljena.

Zoper sklep se predlagatelj pritožuje. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je vpis zavrnilo, ker je v zemljiški knjigi kot lastnik še vedno vpisan O.J. in je bilo s sodbo Temeljnega sodišča v Celju odločeno le, da se izročilna pogodba razveže, ne pa tudi, da se dovoli vpis nazaj na F.F. do celote, zaradi česar tudi ni mogoče realizirati sklepa o dedovanju po F.F.. Sodišče je po mnenju pritožnice seznanjeno,da so se zemljiškoknjižne zadeve v letu 1991 reševale na drugače način, kot danes in da ni mogoče zahtevati toliko formalnosti. Na ta način jemlje posameznikom, ki so pravice pridobili v tistem času, da ne morejo uveljaviti vpisov v zemljiški knjigi. Sodba Temeljnega sodišča je sicer pomembna, vendar se sodišče z njo ne bi smelo toliko ukvarjati, saj je edini relevantni naslov za pridobitev lastninske pravice sklep o dedovanju, ki ima podlago v tej sodni odločbi. Sodišče popolnoma spregleda 41. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa dedovanje kot enega od možnih načinov pridobitve lastninske pravice. Zaradi nepoznavanja materialnega prava se je sodišče odločilo za uporabo 150. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), namesto da bi uporabilo določbe SPZ in 40. člena ZZK-1, po katerem je sklep o dedovanju listina, na podlagi katere je možen vpis v zemljiško knjigo. Verigo pogodb je treba izkazati samo takrat, kadar gre za pravnoposlovne pridobitve, ne pa tudi takrat, kadar je podlaga sklep o dedovanju ali priposestvovanje. Če se vpis predlaga na podlagi odločbe državnega organa zadošča, da se zahteva vpis pridobitve pravice v korist osebe, če odločba učinkuje v korist te osebe in da je nepremičnina ustrezno označena. Sklep o dedovanju je saniral neusklajenost zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. Višje sodišče mora zato odgovoriti na vprašanje, kako zagotoviti vpis lastninske pravice na posameznika, ki jo je pridobil po zakonu (z dedovanjem), če njegov prednik ni bil vpisan v zemljiško knjigo. Če se pri tem upošteva še dejstvo, da je ta oseba že pokojna, je potrebno oblikovati ustrezno stališče. Zemljiškoknjižno sodišče neupravičeno ščiti nelastnika pred dejanskim lastnikom.

Pritožba ni utemeljena.

Predlagatelj je vpis predlagal na podlagi sklepa o dedovanju D 1 z dne 20.8.1990, iz katerega izhaja, da v zapuščino po pok. F.F. spada solastnina do ene polovice na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 11 k.o. L. in vl. št. 507 k.o. D., ter na podlagi sodbe P 1 z dne 23.5.1990, s katero je bila razvezana izročilna pogodba med F.F. in O.J. in katere predmet je bila solastninska pravica do ene polovice na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 11 k.o. L. in vl. št. 507 k.o. D. Iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da je pri nepremičninah, ki so predmet predloga, kot lastnik vpisan O.J.. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sodba, na katero se pritožnik sklicuje, ne daje podlage za vknjižbo lastninske pravice na F.F. Odločeno je namreč le, da se pogodba razveže, ničesar pa ni odločeno o vrnitvi danega (toženi stranki ni naložena izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim bi vrnila, kar je dobila na podlagi razvezane pogodbe, oziroma predmet odločanja ni bila izbrisna tožba, s katero bi se vzpostavilo prejšnje stanje). Povedano pomeni, da pritožnik ni predložil listine, ki bi lahko bila podlaga za prehod za vknjižbo lastninske pravice na njegovega pravnega prednika F.F. in se zato neuspešno sklicuje na določbo drugega odstavka 150. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). V zemljiško knjigo vpisani lastnik ni bil stranka zapuščinskega postopka D1, zato sklep o dedovanju ne izpolnjuje pogoja iz druge alineje 1. odstavka 150. člena ZZK-1 (sodna odločba proti njemu ne učinkuje). Vpis je bil zato pravilno zavrnjen. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).