Jedro

Delniška družba F., d. d. je, kot izhaja iz listin v upravnem spisu in tudi iz izvedeniškega mnenja E. E. (ki mu tožnica v tem delu ne ugovarja), vložila priglasitev sprememb ustanoviteljev na Temeljno sodišče v Ljubljani šele 17. 4. 1992, torej po uveljavitvi ZDen. Po določbi prvega odstavka 184. člena ZPod so se (med drugim) v sodni register vpisale tudi statusne spremembe subjekta. Vpis v sodni register pa je imel pravni učinek nasproti tretjim osebam od dneva vpisa (drugi odstavek 186. člena ZPod). Ta pravni učinek je bil v skladu s pravno teorijo konstitutiven, kadar je šlo za vpis podatkov, ki so opredeljevali pravno ali poslovno sposobnost subjekta vpisa, tako je bil konstitutiven tudi vpis vrste pravnoorganizacijske oblike subjekta vpisa, za kar gre tudi v obravnavani zadevi, ko naj bi se podjetje v mešani lastnini preoblikovalo v podjetje v zasebni lastnini. To pomeni, da ker je bila priglasitev sprememb ustanoviteljev v obravnavanem primeru vložena šele po uveljavitvi ZDen, nikakor ni mogla začeti učinkovati pred njegovo uveljavitvijo. Pri tem iz citiranega izvedeniškega mnenja izhaja, da je registrsko sodišče vpis sprememb zavrnilo. To pa pomeni, da se tožničin ugovor, da je oktobra 1991 postala podjetje v zasebni lasti, izkaže kot neutemeljen.

S sodelovanjem le ene stranke pridobljeno izvedensko mnenje procesno gledano ni dokaz, niti kot izvedensko mnenje niti kot listina.

Standard obrazloženosti odločbe ne terja podrobnega obravnavanja vseh, tudi minucioznih, pravno povsem zgrešenih in očitno neutemeljenih ter nesmiselnih argumentov.

Vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini je pomembna zaradi primerjave z vrednostjo zasebnega kapitala, ki je bil vplačan ob ustanovitvi (kot je to naložilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi v zadevi U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995). Vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen pa je pomembna zato, ker ZDen celovito ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu (1. člen ZDen), kar vključuje tudi določanje vrednosti podržavljenega premoženja po 44. členu ZDen. Ob tem sodišče poudarja, da že iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995 izhaja, da je lastninski vložek treba primerjati z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo sicer mogoče vrniti v naravi. Če pa je bilo podržavljeno premoženje denacionalizacijskega upravičenca obogateno z vlaganji, gre še vedno za isto premoženje, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, vlagatelj pa ima možnost zahtevati povrnitev teh vlaganj.

Sodišče poudarja, da je izvedenka E. E. primerjavo med vrednostjo zasebnega vložka in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, napravila, pri tem pa je morala logično upoštevati, da je bilo v podjetju tudi družbeno premoženje, ki ni predmet denacionalizacije, in da tudi premoženje, ki je predmet denacionalizacije, ni v celoti predmet tega postopka. Zato je morala najprej ugotoviti kolikšen del zasebnega vložka pripada posamezni nepremičnini, ki je predmet denacionalizacije, nato pa je šele lahko primerjala vrednost dela zasebnega vložka, ki pripada posamezni nepremičnini, ki je predmet denacionalizacije, z vrednostjo te nepremičnine, ki je predmet denacionalizacije.

Kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenke E. E. in pogodbe o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini, so bile za zasebni kapital izdane navadne delnice z glasovalnimi pravicami, za družbeni kapital pa, razen 3.077 navadnih delnic z nominalno vrednostjo 1.300 SIT, prednostne delnice brez glasovalnih pravic. Prednostne delnice pa so po pogodbi o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini (in kar med strankami tudi ni sporno) ugodnostne, saj so dajale imetnikom drugačna upravičenja, kot na primer pravico do določene letne dividende, pravico do izplačila vseh zapadlih in neizplačanih dividend pred izplačilom dividende navadnim delničarjem itd. Šele vsa članska upravičenja pa tvorijo celoto, zato pri oceni o ne/bagatelnosti zasebnega vložka ni mogoče pomena pripisati le upravljavskim upravičenjem, temveč je treba ustrezen pomen in težo pripisati tudi ugodnostnim delnicam, ki so bile izdane za vrednost celotnega stvarnega vložka. Poleg tega je zasebne delničarje predstavljalo (kot izhaja tudi iz izpodbijane odločbe) 183 fizičnih oseb, delavcev in upokojencev družbenega podjetja N., p. o. To pomeni, da je šlo za nepovezane delničarje, kar njihovo upravljavsko moč kot zasebnih delničarjev zmanjšuje. Upoštevaje še te opisane okoliščine se sodišče strinja s presojo prvostopenjskega organa, da je bil zasebni vložek v predmetno podjetje v mešani lastnini ob njegovi ustanovitvi bagatelen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

III. Stroškovna zahtevka strank z interesom A. A. in B. B. se zavrneta.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se upravičencu do denacionalizacije C. C. vrne v last in posest poslovni prostor v izmeri 201 m2, ki se nahaja v pritličju hiše ... v Ljubljani, stoječe na zemljišču s parcelno številko 3136, k. o. ... (ID ...) (1. točka izreka), da se do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojnem upravičencu C. C. za premoženje, ki mu pripada po 1. točki izreka te odločbe, za skrbnika za posebne primere določita A. A. in B. B. (2. točka izreka), da je tožnica dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti te odločbe nepremičnino iz 1. točke izreka te odločbe – poslovni prostor ter temu poslovnemu prostoru pripadajoči delež na skupnih delih in napravah na stavbi ..., Ljubljana, in ustrezni del stavbnega zemljišča predati v last in posest navedenima skrbnikoma za posebne primere (3. točka izreka), da se po pravnomočnosti te odločbe v zemljiški knjigi pri navedeni nepremičnini po uradni dolžnosti izvede sprememba zemljiškoknjižnega stanja (4. točka izreka), da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka in da prvostopenjski organ stroškov ni zaznamoval (5. točka izreka) ter da je s tem odločeno o denacionalizacijskem zahtevku v celoti (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da so vlagatelji B. B., D. D. in A. A. 6. 3. 1992 pri prvostopenjskemu organu vložili zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ob podržavljenju vpisanih v zemljiško knjigo vl. št. 79 in 1224, k. o. ... (zdaj k. o. ...), to sta parcelni številki 9 (vrt v izmeri 1012 m2) in 13 (stavbišče v izmeri 1144 m2 (zgradba ... v Ljubljani)). Prvostopenjski organ je o zahtevku že odločil z več delnimi in dopolnilno odločbo. Izpodbijano odločbo pa je izdal v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I U 1112/2013 z dne 16. 12. 2013 (v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 107/2013 z dne 10. 7. 2013). Iz obrazložitve dalje izhaja, da je prvostopenjski organ opisano odločitev sprejel na podlagi določb 16. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), ko je v postopku s pomočjo izvedenke E. E. ugotovil, (1) da je bil zasebni kapital v pravni osebi v mešani lastnini, družbi F., d. d., ob njenem vpisu v sodni register 14. 8. 1991 bagatelen, (2) da je obstajala očitna nesorazmernost med lastninskim vložkom in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, ter (3) da tožnica z vračilom predmetne nepremičnine v naravi ne bo utrpela takšnih posledic, kot bi jih utrpel upravičenec z nevračilom.

3. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 2. 2. 2021 tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

4. Tožnica se z opisano odločitvijo ne strinja. V tožbi v bistvenem iz več razlogov ugovarja izvedenskemu mnenju E. E. ter opozarja, da bi moral prvostopenjski organ slediti njenemu predlogu in postaviti drugega izvedenca. V povezavi s tem se ne strinja z uporabljeno izhodiščno ceno za cenitev nepremičnin v stvarnem vložku v navedenem podjetju v mešani lastnini, revalorizacijo in povečanjem vrednosti teh nepremičnin za vrednost opreme. Meni, da bi morala toženka glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995 primerjati vrednost zasebnega vložka z vrednostjo podržavljene nepremičnine, ki ne obsega njenih kasnejših vlaganj. Zatrjuje, da so zasebni vlagatelji celoten denarni vložek v gotovini vplačali na blagajni družbenega podjetja. Ureditev, po kateri je imel družbeni kapital le 20 odstotkov glasovalnih pravic, zasebni pa 80 odstotkov, čeprav naj bi bil delež družbenega kapitala po navedbah E. E. 94,5 ali 95,3-odstoten oziroma po navedbah tožnice 88,743-odstoten, pa v skladu z Zakonom o podjetjih (v nadaljevanju: ZPod). Tožnica opozarja, da bi morala toženka sama zavzeti pravna stališča, ne pa le povzemati mnenja izvedenke E. E. Ocenjuje tudi, da izvedenka ni ravnala v skladu z merili, ki so jih postavili Ustavno, Vrhovno in Upravno sodišče Republike Slovenije. Po merilu očitne (ne)sorazmernosti v zvezi s četrtim odstavkom 16. člena ZDen bi morala primerjati vrednost zasebnega vložka in vrednost podržavljene nepremičnine, ne pa vrednosti podržavljene nepremičnine in vrednosti dela zasebnega vložka, ki ustreza deležu podržavljene nepremičnine v vložku družbenega podjetja. Ne strinja se niti z načinom ugotavljanja bagatelnosti zasebnega vložka v pravni osebi v mešani lastnini niti z ugotovitvijo, da je bil v obravnavanem primeru zasebni vložek bagatelen. Navaja, da bi bila v primeru ugoditve denacionalizacijskim zahtevkom v neprimerno slabšem položaju kot dediči upravičencev, če se zahteva za vrnitev v naravi zavrne. Poudarja tudi, da je z odkupom prednostnih delnic od družbenega podjetja oktobra 1991 (še pred uveljavitvijo ZDen) v celoti postala podjetje v zasebni lasti.

5. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zahtevek za vrnitev navedenega poslovnega prostora v celoti zavrne oziroma podrejeno vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev njenih stroškov postopka.

6. Toženka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je predložila upravni spis.

7. Stranka z interesom A. A. v odgovoru na tožbo v bistvenem nasprotuje tožbenim navedbam, pritrjuje obrazložitvi izpodbijane odločbe, navaja, da je prvostopenjski organ dosledno upošteval stališče Upravnega sodišča Republike Slovenije iz sodbe v zadevi I U 1112/2013 z dne 16. 12. 2013, in opozarja, da so v obravnavani zadevi podane tudi okoliščine iz 89. člena ZDen. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

8. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 7. 6. 2021 vztraja pri svojih navedbah, ki jih v bistvenem ponavlja z dodatnimi argumenti. Dodaja, da neutemeljeni očitki stranke z interesom A. A. o špekulativnosti in fiktivnosti poslov niso bili predmet odločanja pred prvostopenjskim organom ter zato ne morejo biti predmet odločanja v tem upravnem sporu.

9. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo 24. 5. 2023 dodatno navedla, da bi z vračilom predmetne nepremičnine v naravi utrpela hujše posledice, kar dokazuje zapiranje trgovin na ... in ..., ki jih je bila že dolžna vrniti denacionalizacijskim upravičencem. V zvezi s tem je predložila tudi fotografije. Poleg tega je opozorila, da je predmetno nepremičnino prejela odplačno in na njej dozidala nek poslovni prostor, s čemer ji je bistveno povečala njeno vrednost. 10. Stranka z interesom B. B. je na naroku za glavno obravnavo 24. 5. 2023 nasprotovala navedbam tožnice ter izpodbijano odločbo ocenila kot pravilno in zakonito. Dodala je, da je tožnica za denacionalizacijski postopek vedela, zato bi morala temu prilagoditi tudi svoje poslovanje.

**Odločanje po sodnici posameznici**

11. Sodišče je 6. 4. 2023 sprejelo sklep, da o zadevi odloča po sodnici posameznici, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale niti pisno pred glavno obravnavo niti na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 24. 5. 2023. **Glavna obravnava**

12. Sodišče je 24. 5. 2023 izvedlo narok za javno glavno obravnavo. Nanj so pristopili pooblaščenca tožnice G. G., univerzitetna diplomirana pravnica z opravljenim pravniškim državnim izpitom, in H. H., odvetnik v Ljubljani, pooblaščenec stranke z interesom B. B. I. I., odvetnik v Ljubljani, ter pooblaščenca stranke z interesom A. A. J. J., odvetnik v Ljubljani, in K. K., univerzitetni diplomirani pravnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom. Toženka in stranka z interesom D. D. se, kljub temu, da sta bili pravilno vabljeni, glavne obravnave nista udeležili.

**Dokazni sklep**

13. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki jih je v upravnem sporu predložila tožnica (odločbo drugostopenjskega organa z dne 2. 2. 2021 (A2), izpodbijano odločbo (A3), izkaz poslovnega izida za tožnico 1. 1. 2020–31. 12. 2020 (A4) in fotografije tožničinih prodajaln (A7)), ter vse listine upravnega spisa. Zavrnilo pa je dokazna predloga tožnice za vpogled v njen registrski spis v sodnem registru in za postavitev izvedenca ekonomske stroke.

14. Dokazni predlog za vpogled v tožničin registrski spis v sodnem registru je zavrnilo kot nepotreben. Med strankami postopka namreč vsebina sklepa o vpisu tožnice kot podjetja v mešani lastnini v sodni register 14. 8. 1991 ni sporna (prvi odstavek v zvezi z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Kolikor pa je tožnica z vpogledom v sodni register želela dokazovati (kar je sicer navedla šele na naroku za glavno obravnavo 24. 5. 2023), da v času, ko je začel veljati ZDen, ni bila več mešano podjetje (zaradi sklenjenih pogodb o prodaji delnic), pri čemer je ob tem izrecno navedla, da vpis v sodni register ni bil konstitutivne narave, pa je sodišče ugotovilo, da so pogodbe o prodaji delnic že del upravnega spisa.

15. Kot nepotreben je sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomske stroke, saj je za obravnavo spornih (strokovnih) vprašanj prvostopenjski organ že imenoval izvedenko E. E., ki je izvedeniško mnenje tudi pripravila. Po oceni sodišča pa tožnica z izraženim nestrinjanjem z izvedeniškim mnenjem E. E., ki ga je toženka obrazloženo sprejela kot natančnega in strokovnega (ter ki ga kot takšnega sprejema tudi sodišče, kot je obrazloženo v nadaljevanju), temu ni odvzela veljave in vzpostavila vsebinskega razloga za imenovanje drugega izvedenca. Tožnica je imela na ustni obravnavi pred prvostopenjskim organom z zaslišanjem možnost, da z izvedenko E. E. sporna vprašanja razčisti. Poleg tega zakon tudi ne predvideva ponavljanja dokazovanja z novimi izvedenci vse dotlej, dokler se dvomi v pravilnost izvedeniškega mnenja ne odpravijo.

**K I. točki izreka**

16. Tožba ni utemeljena.

17. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo izdal v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I U 1112/2013 z dne 16. 12. 2013. Z njo je naslovno sodišče prvostopenjskemu organu naložilo, da mora v ponovljenem postopku opraviti preizkus sorazmernosti med vložkom zasebnega kapitala in vrednostjo premoženja, ki je predmet denacionalizacije, pri čemer mora preizkus poleg kvantitativnega obsegati tudi kvalitativni test sorazmernosti posega v pravni položaj denacionalizacijskega upravičenca na eni strani in zasebnih vlagateljev na drugi strani. V okviru navedenega kvantitativnega testa je moral organ ugotoviti vrednost lastninskega vložka na eni strani in vrednost celotnega podržavljenega premoženja (ki je predmet denacionalizacije) na drugi strani ter opraviti oceno, ali gre za očitno nesorazmerje lastninskega vložka z vrednostjo podržavljenega premoženja.

18. Če pa je v postopku ostalo sporno, ali je izvedenka pravilno izračunala razmerje med vrednostjo zasebnega lastninskega vložka in vrednostjo podržavljenega premoženja, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, je moral prvostopenjski organ postopati po 191. členu ZUP/86. Po potrebi je moral tudi ponovno ugotavljati morebitno bagatelnost vložka zasebnega kapitala v razmerju do družbenega premoženja v pravni osebi v mešani lastnini, pri čemer je moral pravni standard bagatelnosti razlagati, kot izhaja iz stališč Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Če so bile v ponovnem postopku še sporne vrednosti, ki so podlaga za ugotovitev procentualnega razmerja med zasebnim in družbenim kapitalom, je moral prvostopenjski organ prav tako postopati po 191. členu ZUP/86. 19. Upravno sodišče Republike Slovenije je izpostavilo tudi, da če prvostopenjski organ vodi postopek za vrnitev premoženja na podlagi 89. člena ZDen, mora biti špekulativnost prehoda podržavljenega premoženja v premoženje pravne osebe v mešani lastnini v denacionalizacijskem postopku v celoti ugotovljena in dokazana. V postopku, ki pa ga denacionalizacijski organ vodi na podlagi četrtega odstavka 16. člena ZDen in v katerem ugotavlja, ali je v pravni osebi v mešani lastnini zasebni kapital udeležen z bagatelnim vložkom, tako da bi bila kot izjema možna vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, pa organu kot dela dejanskega stanja ni treba ugotavljati še špekulativnosti prehoda podržavljenega premoženja iz družbene v zasebno sfero, saj ne gre za relevantna dejstva in okoliščine.

20. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo (med drugim) odločil, da se upravičencu do denacionalizacije C. C. vrne v last in posest poslovni prostor v izmeri 201 m2, ki se nahaja v pritličju hiše ... v Ljubljani, stoječe na zemljišču s parcelno številko 3136, k. o. ... (ID ...). Presodil je, da so za to izpolnjeni pogoji iz določb 16. člena ZDen (v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I-72-93 z dne 20. 4. 1995 ter sklepoma Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah X Ips 362/2008 z dne 17. 9. 2009 in X Ips 107/2013 z dne 10. 7. 2013).

21. Določba četrtega odstavka 16. člena ZDen določa, da se premoženje pravnih oseb v mešani lastnini lahko vrača v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja. Pri tem jo je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo v zadevi U-I-72-93 z dne 20. 4. 1995 razveljavilo, kolikor se nanaša na pravne osebe v mešani lastnini, v katerih je zasebni oziroma tuji kapital udeležen z bagatelnimi vložki. V ostalem delu določba četrtega odstavka 16. člena ZDen ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (URS), če se razlaga in uporablja tako, kot je navedeno v obrazložitvi navedene odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je pri presojanju, ali gre za primer, na katerega se nanaša razveljavitev določbe četrtega odstavka 16. člena ZDen, treba ugotavljati tako bagatelnost vložka zasebnega kapitala v razmerju do družbenega premoženja v pravni osebi v mešani lastnini kot tudi očitno nesorazmernost med vrednostjo lastninskega vložka in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki ga bi bilo mogoče vrniti v naravi, kakor tudi katerakoli druga razmerja in okoliščine, ki lahko glede na okoliščine posameznega primera pomembno vplivajo na obliko vračanja premoženja pravnih oseb v mešani lastnini.

_O obsegu sodne presoje_

22. Sodišče je zakonitost izpodbijane odločbe presodilo v okviru tožbenih navedb. Tožnik namreč s tožbenimi navedbami postavlja okvir sodne presoje odločitve o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), tj. obseg želenega sodnega varstva in s tem tožbeni predlog.1 Pri tem je sodišče po uradni dolžnosti pazilo le na ničnost upravnega akta (drugi odstavek 37. člena ZUS-1).

_O ugovoru neobstoja podjetja v mešani lastnini_

23. Tožnica ugovarja, da ni nikoli imela družbenega kapitala in da je z odkupom delnic od družbenega podjetja oktobra leta 1991 (kot je razvidno iz pogodb o prodaji delnic), tj. še pred uveljavitvijo ZDen, v celoti postala zasebno podjetje. V zvezi s tem tožbenim ugovorom sodišče odgovarja, da se je ZDen uveljavil 7. 12. 1991. Delniška družba F., d. d. pa je, kot izhaja iz listin v upravnem spisu in tudi iz izvedeniškega mnenja E. E. (ki mu tožnica v tem delu ne ugovarja), vložila priglasitev sprememb ustanoviteljev na Temeljno sodišče v Ljubljani šele 17. 4. 1992, torej po uveljavitvi ZDen. Po določbi prvega odstavka 184. člena ZPod so se (med drugim) v sodni register vpisale tudi statusne spremembe subjekta. Vpis v sodni register pa je imel pravni učinek nasproti tretjim osebam od dneva vpisa (drugi odstavek 186. člena ZPod). Ta pravni učinek je bil v skladu s pravno teorijo konstitutiven, kadar je šlo za vpis podatkov, ki so opredeljevali pravno ali poslovno sposobnost subjekta vpisa, tako je bil konstitutiven tudi vpis vrste pravnoorganizacijske oblike subjekta vpisa,2 za kar gre tudi v obravnavani zadevi, ko naj bi se podjetje v mešani lastnini preoblikovalo v podjetje v zasebni lastnini. To pomeni, da ker je bila priglasitev sprememb ustanoviteljev v obravnavanem primeru vložena šele po uveljavitvi ZDen, nikakor ni mogla začeti učinkovati pred njegovo uveljavitvijo. Pri tem iz citiranega izvedeniškega mnenja izhaja, da je registrsko sodišče vpis sprememb zavrnilo. To pa pomeni, da se tožničin ugovor, da je oktobra 1991 postala podjetje v zasebni lasti, izkaže kot neutemeljen.

_O ugovoru nestrokovnosti izvedenke_

24. Tožnica ugovarja, da izvedenka E. E. ni strokovnjakinja s področja cenitve nepremičnin, zato naj ne bi mogla presojati, kateri predpis je uporabil posamezen cenilec pri cenitvi stvarnega vložka, ter da bi moral prvostopenjski organ zato imenovati drugega izvedenca. Drugega izvedenca bi moral prvostopenjski organ po njeni oceni postaviti tudi zaradi več strokovnih napak, ki naj bi jih izvedenka E. E. napravila pri pripravi spornega izvedenskega mnenja. Sodišče sodi, da so te tožbene navedbe neutemeljene. Prvostopenjski organ je namreč po presoji sodišča v izpodbijani odločbi ustrezno pojasnil, zakaj izvedensko mnenje izvedenke E. E. sprejema kot strokovno in popolno. Tožnica zato s pavšalnimi navedbami, da E. E. ni strokovnjakinja s področja cenitev nepremičnin, ne more uspeti. Strokovnosti izvedenke tožnica tudi ne more uspešno oporekati s primerjavo posameznih ugotovitev (drugih) cenilcev z ugotovitvami izvedenke E. E., ob zatrjevanju, da so njene ugotovitve napačne. Kot je razvidno iz nadaljevanja, je prvostopenjski organ vsem njenim posameznim relevantnim ugotovitvam pritrdil, sodišče pa se je z njimi strinjalo. Glede na navedeno zahteva tožnice po imenovanju drugega izvedenca v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni utemeljena.

_O ugovoru glede izhodiščne cene in revalorizacije stvarnega vložka_

25. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na uporabo izhodiščne cene pri oceni vrednosti stvarnega vložka ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini in na revalorizacijo tega stvarnega vložka, sodišče najprej opozarja, da tožničino sklicevanje na cenilca L. L. (tudi pri drugih tožbenih ugovorih) upošteva kot del njenih navedb. S sodelovanjem le ene stranke pridobljeno izvedensko mnenje namreč procesno gledano ni dokaz, niti kot izvedensko mnenje niti kot listina.3

26. Te tožničine navedbe sodišče presoja kot neutemeljene. Ne drži namreč, da je toženka zavzela napačno stališče, da se kot izhodiščna cena uporabi cena iz leta 1991, namesto cena na dan 31. 12. 1990. V zvezi s tem prvostopenjski organ sprejema in povzema (tudi po oceni sodišča prepričljivo, verodostojno in logično) izvedensko mnenje izvedenke E. E. in navaja, da je datum ocenjevanja v vseh primerih enak, to je 31. 12. 1990, pri čemer je ključno, da je stvarni vložek, s katerim je bilo ustanovljeno obravnavano podjetje v mešani lastnini, ocenjen na dan 30. 12. 1990, vpis v sodni register pa je bil izveden šele avgusta 1991 v času hiperinflacije. Dalje glede revalorizacije stvarnega vložka prvostopenjski organ navaja, da je bila v obdobju od 1. 1. 1991 do 1. 8. 1991 stopnja rasti gradbenih cen 181-odstotna, zato bi moral biti stvarni vložek revaloriziran najmanj s to vrednostjo (indeks drobno prodajnih cen, na podlagi katerega se je v navedenem obdobju ugotavljala in računala inflacija, je za leto 1991 znašal kar 247,1 odstotka, kar pomeni, da je vrednost stvarnega vložka od dneva cenitve 31. 12. 1990 do konca leta 1991 narasla za 3,47-krat; DEM je v tistem obdobju narasla s 7 SIT na 37,33 SIT, kar pomeni, da se je povečala za 5,3-krat). Avgusta 1991 je bil uradni tečaj DEM sicer 13 DIN, ki ga je izvedenka v svojih izračunih tudi upoštevala, dejanski tržni tečaj, po katerem so potekale transakcije na trgu, pa je bil 32 DIN za DEM. Neupoštevanje revalorizacije iz naslova rasti cen oziroma neupoštevanje rasti uradnega tečaja DEM v obdobju od 31. 12. 1990 do dneva ustanovitve podjetja v mešani lastnini zato že samo po sebi pomeni oškodovanje družbenega kapitala. Datum 30. 4. 1991, do katerega je cenilec M. M. julija leta 1991 revaloriziral svojo cenitev z dne 31. 12. 1990, pa nima nobene uporabne vrednosti, saj bi moral cenilec ocenjeno vrednost na dan 31. 12. 1990 revalorizirati do datuma ocenjevanja. Takšne ugotovitve in argumentacijo izvedenke pa tudi sodišče ocenjuje kot verodostojne, prepričljive, koherentne in logične. Te ocene zato tožnica ne more omajati s svojimi tožbenimi ugovori, na katere je (smiselno) odgovorila že izvedenka E. E. sama, kar vse povzema tudi prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi. Toženka je zato pravilno sprejela mnenje izvedenke E. E., ki je oceno vrednosti stvarnega vložka revalorizirala na dan 1. 8. 1991. 27. S tem se kot neutemeljene izkažejo tožničine navedbe, da je izračun izvedenke E. E. zaradi uporabe nepravilne izhodiščne cene napačen za 22,41 odstotka.

_O ugovoru glede upoštevanja vrednosti opreme_

28. Tožnica izvedenskemu mnenju izvedenke E. E. ugovarja tudi, ker je ta štela, da cenitev M. M. pri oceni vrednosti stvarnega vložka ni obsegala cenitve opreme, in navaja, da je bilo v pravdi pravnomočno ugotovljeno, da je ta cenitev obsegala tudi vrednost opreme. V povezavi s tem prvostopenjski organ povzema mnenje izvedenke E. E., ki je pojasnila, da cenilec M. M. ni ocenil opreme v trgovinah, pohištva, računalniške opreme, prevoznih sredstev, neposlovnega premoženja in vsega ostalega, s čimer je razpolagala N., p. o., ter da v cenilnem poročilu M. M. iz junija 1991 in dodatka k temu poročilu ni podatka oziroma ni razvidno, da bi cenilec M. M. ocenjeval tudi premičnine. Izpostavila je, da je bila cenitev M. M. preliminarna, da ta te oznake s svoje cenitve ni nikoli umaknil in da potrdilo z dne 6. 2. 1996, ki ga je predložil ocenjevalec nepremičnin, ni dokaz, na podlagi katerega bi spreminjala svoje mnenje. V koeficientu, ki ga je uporabil v svoji cenitvi, so tako vključene inštalacije in oprema, ki so vgrajene neposredno v zgradbe, ne pa oprema, ki je predstavljala pohištvo, opremo trgovin, transportna sredstva in vse ostalo. Sodišče sodi, da je glede na odgovore, ki jih je podala izvedenka E. E., prvostopenjski organ njeno mnenje upravičeno sprejel. Tožnica namreč kot edino navaja, da je bilo v pravdi pravnomočno ugotovljeno, da je cenitev M. M. vrednost opreme obsegala. Vendar pa je izvedenka E. E. utemeljila, zakaj se s to ugotovitvijo ne strinja, in s tem (glede na svoje koherentno in logično izvedensko mnenje) prepričala prvostopenjski organ, ki na ugotovitev pravdnega sodišča iz druge zadeve ni (tako kot tudi ne sodišče; 8. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) vezan. S takšno presojo prvostopenjskega organa pa se strinja tudi sodišče. _O dodatnih ugovorih glede cenitve stvarnega vložka_

29. Tožnica izvedenskega mnenja izvedenke E. E. in presoje tega mnenja s strani prvostopenjskega organa ne more omajati niti z navedbami, da se ne strinja z izvedenko E. E., da njene izračune vrednosti vložka družbenega podjetja na dan 1. 8. 1991 na podlagi neto vrednosti potrjujejo tudi bilance družbenega podjetja na dan 31. 12. 1990 in ob pripojitvi družbenega podjetja O., p. o. leta 1992, saj da gre za različne časovne točke, med katerimi so potekali poslovni dogodki. Res je sicer, da se toženka do teh tožničinih navedb ni izrecno opredelila. Vendar gre po presoji sodišča za nepomembne, pavšalne in neizkazane trditve, zato se toženki do njih ni bilo treba opredeliti. Standard obrazloženosti odločbe namreč ne terja podrobnega obravnavanja vseh, tudi minucioznih, pravno povsem zgrešenih in očitno neutemeljenih ter nesmiselnih argumentov.4 Tudi sicer pa ne izvedenka E. E. izvedeniškega mnenja ne toženka izpodbijane odločbe ne gradita na tem.

30. Sodišče pripominja, da je pravno zgrešeno tudi stališče tožnice, da je prvostopenjski organ, ki se sklicuje na višjo knjigovodsko vrednost družbenega vložka, kot jo je ocenil M. M., nepravilno uporabil uredbo o vpisih pravnih oseb v sodni register. Te uredbe namreč sploh ni uporabil, temveč je (ob sodelovanju izvedenke E. E.) le ugotovil, da je stvarno premoženje družbene pravne osebe N., p. o., vloženo ob ustanovitvi navedenega podjetja v mešani lastnini, pomembno presegalo vpisani osnovni kapital, zato za določitev razmerja med vplačanim zasebnim in družbenim kapitalom ne more biti odločilna vrednost registriranega osnovnega kapitala, temveč razmerje med stvarnim vložkom družbenega in zasebnega kapitala.

_O ugovoru glede upoštevanja vlaganj tožnice v sporne nepremičnine_

31. Sodišče ugotavlja, da ne držijo tožničine navedbe, da toženka ni upoštevala merila iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I-72-93 z dne 20. 4. 1995, ker je pri oceni vrednosti podržavljenih nepremičnin upoštevala tudi kasnejša vlaganja tožnice. Prvostopenjski organ je s tem v zvezi sprejel izvedensko mnenje izvedenke E. E., ki je navedla, da je bila na dan ustanovitve oziroma na dan vplačila zasebnega kapitala (1. 8. 1991) prometna vrednost nepremičnin, ki so predmet stvarnega vložka, ocenjena v višini 19.501.000 DEM (253.512.975 DIN). Štiri od teh nepremičnin v ocenjeni prometni vrednosti 1.377.310 DEM (17.905.039 DIN) so predmet denacionalizacije, pri čemer je bil predmetni poslovni prostor na naslovu ..., Ljubljana, ocenjen v višini 416.529 DEM (5.414.880 DIN). V skladu s 44. členom ZDen pa je bila vrednost tega poslovnega prostora v času vračanja ocenjena v višini 184.309,38 DEM, v času podržavljenja pa 148.636,60 DEM. Izvedenka je navedla tudi, da tožnica ni predložila nobenega dokaza o višini vlaganj v te nepremičnine, da je vse podatke povzela neposredno iz zaključnih računov tožnice ter da je predpostavljala, da je tožnica vlaganja v nepremičnine, če so bila ta dejansko izvedena, knjižila v poslovne knjige in vlaganja skupaj z nepremičninami tudi amortizirala, kar je v skladu z računovodskimi standardi in Zakonom o računovodstvu (ZR).

32. Sodišče ugotavlja, da se glede vlaganj v predmetne nepremičnine tožnica v tožbi sklicuje na mnenje cenilca L. L. z dne 7. 3. 2007 in priloge vlogi z dne 29. 1. 2004. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da sicer ne drži v izpodbijani odločbi povzeto mnenje izvedenke E. E., da tožnica ni predložila nobenega dokaza o višini vlaganj, saj se takšne listine v upravnem spisu nahajajo. Vendar to po mnenju sodišča za obravnavani primer ni relevantno. Pri primerjavi vrednosti nepremičnin (kot dela družbenega premoženja v pravni osebi v mešani lastnini in od katerih so zdaj štiri predmet denacionalizacije) ter zasebnega vložka je namreč po oceni sodišča ključna vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini in vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen. Vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini je namreč pomembna zaradi primerjave z vrednostjo zasebnega kapitala, ki je bil vplačan ob ustanovitvi (kot je to naložilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi v zadevi U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995). Vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen pa je pomembna zato, ker ZDen celovito ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu (1. člen ZDen), kar vključuje tudi določanje vrednosti podržavljenega premoženja po 44. členu ZDen. Ob tem sodišče poudarja, da že iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995 izhaja, da je lastninski vložek treba primerjati z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo sicer mogoče vrniti v naravi. Če pa je bilo podržavljeno premoženje denacionalizacijskega upravičenca obogateno z vlaganji, gre še vedno za isto premoženje, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, vlagatelj pa ima možnost zahtevati povrnitev teh vlaganj. Toženka je zato po oceni sodišča glede vrednosti nepremičnin pravilno upoštevala izvedensko mnenje izvedenke E. E., ki vrednosti zatrjevanih vlaganj ni odštela od ugotovljene vrednosti predmetnega poslovnega prostora. Tožnica pa bo imela, kot navaja tudi prvostopenjski organ, če so bila ta vlaganja dejansko izvedena, možnost zahtevati njihovo povrnitev v postopkih, ki že tečejo.

33. S tem se kot neutemeljene izkažejo tudi tožničine navedbe, s katerimi oporeka izračunanim vrednostim nepremičnin v stvarnem vložku in izračunanemu deležu zasebnega kapitala v predmetnem podjetju v mešani lastnini.

34. Na tem mestu sodišče kot povsem neosnovan in neizkazan zavrača tudi tožničin ugovor, da je predmetno nepremičnino prejela odplačno.

_O ugovoru glede načina vplačila zasebnega vložka_

35. Glede tožničinega ugovora, da je bil zasebni vložek v celoti plačan v gotovini in da je izvedenka E. E. to ugotovitev neobrazloženo spremenila šele v ponovnem postopku, sodišče sodi, da to za obravnavani postopek, kot je obrazloženo tudi v nadaljevanju, ni pomembno. Prvostopenjski organ je namreč pri izračunu razmerja med družbenim in zasebnim kapitalom pri ustanovitvi predmetnega podjetja v mešani lastnini upošteval, da je bil zasebni vložek vplačan v višini 16.003.000 DIN oziroma 1.231.000 DEM, kar med strankami postopka ni sporno, na kakšen način je bil ta zasebni vložek vplačan, pa po presoji sodišča ni pomembno.

_O ugovoru glede pravnih stališč in uporabe pravnih standardov_

36. Tožnica toženki očita, da ni sama zavzela pravnih stališč, temveč je le povzela mnenje izvedenke E. E., ki pa naj ne bi spoštovala meril, ki so jih postavili Ustavno, Vrhovno in Upravno sodišče Republike Slovenije. To po presoji sodišča ne drži. Prvostopenjski organ je namreč zlasti na straneh 26–30 izpodbijane odločbe na podlagi mnenja izvedenke E. E. zavzel pravna stališča, kot so predstavljena tudi v nadaljevanju.

37. Ne drži pa niti, da izvedenka E. E. ni spoštovala navodil omenjenih sodišč, ker je primerjala vrednost podržavljene nepremičnine in vrednost dela zasebnega vložka, ki ustreza deležu podržavljene nepremičnine v vložku družbenega podjetja.

38. Sodišče za razjasnitev najprej povzema nekatere ključne ugotovitve izvedenke, ki jih je v izpodbijani odločbi povzel prvostopenjski organ. Izvedenka je ugotovila, da je bilo razmerje med vložkom zasebnega kapitala (1.231.000 DEM) in kapitalom družbenega podjetja (21.085.692 DEM) dne 1. 8. 1991 (z upoštevanjem vseh vplačil) 5,5 proti 94,5. Razmerje glasovalnih pravic je bilo naslednje: družbeni kapital je imel 20 odstotkov, zasebni kapital pa 80 odstotkov glasovalnih pravic.

39. Izvedenka je dalje ugotovila, da je bila na dan ustanovitve oziroma vplačila zasebnega kapitala prometna vrednost nepremičnin, ki so bile predmet stvarnega vložka, ocenjena v višini 19.501.000 DEM (253.512.975 DIN). Štiri od teh nepremičnin v ocenjeni prometni vrednosti 1.377.310 DEM (17.905.039 DIN) so predmet denacionalizacije. Njihova skupna prometna vrednost predstavlja 7,07 odstotka vrednosti stvarnega vložka. Predmetni poslovni prostor na naslovu ..., Ljubljana, je bil ocenjen v višini 416.529 DEM (5.414.880 DIN), kar predstavlja 2,14 odstotka vrednosti stvarnega vložka pri ustanovitvi podjetja v mešani lastnini. Navedenim štirim nepremičninam tako pripada sorazmerni del zasebnega kapitala v skupnem znesku 86.943 DEM. Nepremični na naslovu ..., Ljubljana, pa pripada zasebni kapital v znesku 26.293 DEM.

40. Tožnica tem ugotovitvam izvedenke ugovarja in meni, da bi morala izvedenka primerjati na eni strani vrednost lastninskega vložka in na drugi strani vrednost premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi. Sodišče poudarja, da je izvedenka E. E. primerjavo med vrednostjo zasebnega vložka in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, napravila, pri tem pa je morala logično upoštevati, da je bilo v podjetju tudi družbeno premoženje, ki ni predmet denacionalizacije, in da tudi premoženje, ki je predmet denacionalizacije, ni v celoti predmet tega postopka. Zato je morala najprej ugotoviti kolikšen del zasebnega vložka pripada posamezni nepremičnini, ki je predmet denacionalizacije, nato pa je šele lahko primerjala vrednost dela zasebnega vložka, ki pripada posamezni nepremičnini, ki je predmet denacionalizacije, z vrednostjo te nepremičnine, ki je predmet denacionalizacije. Kot že zapisano zgoraj, je ugotovila, da je bila vrednost nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, na dan 1. 8. 1991 1.377.310 DEM, pripadal pa jim je del zasebnega kapitala v vrednosti 86.943 DEM. Vrednost predmetnega poslovnega prostora na naslovu ..., Ljubljana, pa je na dan 1. 8. 1991 znašala 416.529 DEM, pripadal pa ji je del zasebnega kapitala v vrednosti 26.293 DEM. Tudi po presoji sodišča je takšen način primerjave edino logičen in razumen, zato glede na pojasnjeno sodišče tožbeni ugovor tožnice zavrača kot neutemeljen.

_O ugovoru glede bagatelnosti zasebnega vložka in očitne nesorazmernosti_

41. Tožnica ugovarja tudi presoji prvostopenjskega organa, da je bil zasebni vložek v predmetnem podjetju v mešani lastnini bagatelen. V zvezi s tem se ne strinja s prvostopenjskim organom, ki povzema odstotek zasebnega kapitala, ki ga je ugotovila izvedenka E. E., in opozarja, da je treba bagatelnost ugotoviti tudi z drugimi pravnimi dejstvi.

42. Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravni standard bagatelnosti vložka zapolnil v skladu stališči Ustavnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. S pomočjo izvedenke je ugotovil, da je bilo razmerje med zasebnim in družbenim kapitalom 14. 8. 1991 (na dan vpisa v sodni register) 11,3 proti 88,7 v korist družbenega kapitala. Na dan 1. 8. 1991 pa je bilo razmerje med vložkom zasebnega kapitala in kapitalom družbenega podjetja 5,5 proti 94,5. Hkrati je navedel, da je imel zasebni kapital 80 odstotkov, družbeni pa le 20 odstotkov glasovalnih pravic. Ob ugotovitvah procentualnega razmerja med zasebnim in družbenim kapitalom, ki je očitno v korist družbenega kapitala, in okoliščine, da upravljavska razmerja niso sledila razmerju lastništva kapitala, pa je treba po presoji sodišča pri oceni, ali gre za bagatelen zasebni vložek, (med drugim) upoštevati tudi vrsto izdanih delnic in morebitno povezanost delničarjev.5 Kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenke E. E. in pogodbe o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini, so bile za zasebni kapital izdane navadne delnice z glasovalnimi pravicami, za družbeni kapital pa, razen 3.077 navadnih delnic z nominalno vrednostjo 1.300 SIT, prednostne delnice brez glasovalnih pravic. Prednostne delnice pa so po pogodbi o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini (in kar med strankami tudi ni sporno) ugodnostne, saj so dajale imetnikom drugačna upravičenja, kot na primer pravico do določene letne dividende, pravico do izplačila vseh zapadlih in neizplačanih dividend pred izplačilom dividende navadnim delničarjem itd. Šele vsa članska upravičenja pa tvorijo celoto, zato pri oceni o ne/bagatelnosti zasebnega vložka ni mogoče pomena pripisati le upravljavskim upravičenjem, temveč je treba ustrezen pomen in težo pripisati tudi ugodnostnim delnicam, ki so bile izdane za vrednost celotnega stvarnega vložka. Poleg tega je zasebne delničarje predstavljalo (kot izhaja tudi iz izpodbijane odločbe) 183 fizičnih oseb, delavcev in upokojencev družbenega podjetja N., p. o. To pomeni, da je šlo za nepovezane delničarje, kar njihovo upravljavsko moč kot zasebnih delničarjev zmanjšuje. Upoštevaje še te opisane okoliščine se sodišče strinja s presojo prvostopenjskega organa, da je bil zasebni vložek v predmetno podjetje v mešani lastnini ob njegovi ustanovitvi bagatelen.

43. Sodišče tudi v celoti sledi prvostopenjskemu organu, ki je ugotovil očitno nesorazmernost med lastninskim vložkom in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi. Kot je že pojasnjeno, je bila vrednost nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, na dan 1. 8. 1991 1.377.310 DEM, pripadal pa jim je del zasebnega kapitala v vrednosti 86.943 DEM. Vrednost predmetnega poslovnega prostora na naslovu ..., Ljubljana, pa je na dan 1. 8. 1991 znašala 416.529 DEM, pripadal pa ji je del zasebnega kapitala v vrednosti 26.293 DEM. To pa tudi po presoji sodišča (ob upoštevanju primerjave posledic, kot so pojasnjene v nadaljevanju) izkazuje obstoj očitne nesorazmernosti med lastninskim vložkom in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi.

_O ugovoru glede primerjave posledic za vlagatelje zasebnega kapitala s posledicami za upravičence do denacionalizacije_

44. Glede primerjave posledic, ki bi jih utrpeli vlagatelji zasebnega kapitala, če bi bilo premoženje, ki je predmet denacionalizacije, izločeno iz sredstev tožnice, s posledicami, ki bi jih utrpeli upravičenci do denacionalizacije, če jim premoženje ne bi bilo vrnjeno v naravi, se sodišče strinja s prvostopenjskim organom, da upoštevne posledice za zasebni kapital ne morejo biti razlog za nevračilo predmetne nepremičnine v naravi.

45. Drži, da so predmet denacionalizacije poslovni prostori, v katerih tožnica opravlja trgovinsko dejavnost, in da bi vračilo teh prostorov zanjo pomenilo izgubo, vendar sodišče sodi, da ne nenadomestljive izgube. Dejavnost bi lahko opravljala v svojih drugih poslovnih prostorih (po stanju ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini je imela poslovne prostore na 13 lokacijah, kot izhaja iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije) ali najetih. Zato ni mogoče slediti njenim trditvam o kritičnem zmanjšanju prihodkov, nujnem odpuščanju delavcev in poslabšanju finančnega stanja, ki bi vodilo v stečaj. Poleg tega neugodni rezultati poslovanja tožnice v času od ustanovitve podjetja v mešani lastnini dalje do časa denacionalizacije, na katere se tudi sklicuje tožnica, niti ne morejo biti upoštevna posledica za zasebni kapital, če bi bili poslovni prostori, ki so predmet denacionalizacije, vrnjeni upravičencem v naravi. Iz tega razloga in ker je v zvezi s tem strokovno izvedensko mnenje podala že izvedenka E. E. ter ker je tožničine navedbe glede finančnih posledic zaradi vrnitve predmetnega poslovnega prostora denacionalizacijskim upravičencem lahko ocenilo samo, je sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomske stroke v zvezi s temi tožničinimi navedbami.

46. Po drugi strani bi bili ob nevračilu predmetne nepremičnine v naravi upravičenci do denacionalizacije upravičeni le do odškodnine, ugotovljene po določbah 44. člena ZDen, v višini 75.996,69 EUR, pri čemer je vrednost predmetnega poslovnega prostora na podlagi poskusnega izračuna GURS ocenjena v višini 545.000,00 EUR. Upravičenci pa bi izgubili tudi pravico do odškodnine zaradi nemožnosti uporabe po drugem odstavku 72. člena ZDen.

47. Glede na navedeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu organu, da bi zaradi nevračila nacionaliziranega premoženja v naravi denacionalizacijski upravičenci brez dvoma utrpeli hujše posledice kot pa vlagatelji zasebnega kapitala oziroma tožnica kot pravna naslednica v primeru vračila.

_Zaključek_

48. Ker je sodišče presodilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

49. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče je tako odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

**K III. točki izreka**

50. Odločitev o zavrnitvi zahtevkov za povrnitev stroškov postopka strank z interesom A. A. in B. B. temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1. Po načelu uspeha, ki izhaja iz določb 154. člena ZPP, bi strankama z interesom glede na njun interes (zavrnitev tožbe), stroški šli. Vendar pa sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški se stranki povrnejo, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker po presoji sodišča stranki z interesom z odgovorom na tožbo in pri sodelovanju na glavni obravnavi z ničemer nista dodatno prispevali k razjasnitvi zadeve, priglašeni stroški niso bili potrebni in jih zato strankama z interesom ni priznalo.

1 Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 317/2015 z dne 18. 10. 2017. 2 Simončič, A.: O vpisu družbeniških deležev v sodni register, PP, št. 21–22/1992, str. 4–6. 3 Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi II Ips 780/2006 z dne 26. 2. 2009. 4 Glej na primer smiselno sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 387/2015 z dne 15. 11. 2017. 5 Kot izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 105/2013 z dne 10. 7. 2013.