Jedro

Izrečeni inšpekcijski ukrep pravilno temelji na določbi ZGO-1, ne pa na prej veljavnem ZUN oziroma ZGO. Objekt do uveljavitve ZGO-1 še ni imel v skladu z ZUN pridobljenega lokacijskega dovoljenja in ne v skladu z ZGO pridobljenega gradbenega dovoljenja oziroma enotnega dovoljenja za gradnjo. To pa pomeni, da gre za situacijo, ki jo ureja prvi odstavek 201. člena ZGO-1, po katerem se v primerih, kot je obravnavani, gradbeni inšpekcijski ukrepi, ki jih določa ZGO-1, začnejo uporabljati dve leti po dnevu uveljavitve ZGO-1, ob nadaljnjem pogoju, da njihovi lastniki pri pristojnem gradbenem organu ne vložijo predpisane zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeče stranke sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Celje z dne 19. 3. 2008, s katero mu je bilo naloženo, da mora takoj ustaviti gradnjo stanovanjskega objekta tam navedenih dimenzij, na zahodni strani obstoječega gospodarskega poslopja, vse na tam navedenih zemljiščih (1. točka izreka), da mora v roku šestih mesecev odstraniti v točki 1. izreka navedeni stanovanjski objekt in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka izreka), ter za objekt izrečene prepovedi iz 158. člena ZGO-1 (3. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo z dne 4. 9. 2008, revidentovo pritožbo zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane odločbe in jih skladno z določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne ponavlja. Navaja, da je za presojo te zadeve bistvenega pomena ugotovitev, da za obravnavani objekt lokacijsko in gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, kar je v izpodbijanem aktu in odločbi tožene stranke utemeljeno v zadostnem obsegu in z razlogi, ki imajo podlago v listinah upravnega spisa. Kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na opustitev zaslišanja predlaganih prič v upravnem postopku, na dokazno moč računa družbe Plinarna Vodovod Celje, računa Elektra Celje in Prostorskega plana Občine Celje za obdobje 1986-1990, dopolnjen leta 1999 in 2001, o območju zazidljivosti in vrisanosti objektov v grafični del plana. Zavrača tudi ugovor retroaktivne uporabe ZGO-1 in navaja, da je tožena stranka sledila napotku upravnega sodišča v sodbi U 229/2005 ter v ponovljenem postopku razjasnila dejansko stanje, ki je pomembno za pravilno in zakonito odločitev. Zato tudi ni sledilo predlogu, da se opravi glavna obravnava, saj je revident v tožbi navajal dejstva in predlagal dokaze, ki za odločitev niso pomembni.

3. Revident vlaga revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (v objektu, ki predstavlja njegovo edino premoženje, živi že dolga leta). Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker je v zadevi sodil sodnik posameznik (meni, da ne gre za enostavno dejansko in pravno stanje, kar dokazujejo njegovi dokazni predlogi) in ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov na glavni obravnavi. Vztraja pri tem, da je bil obravnavani objekt zgrajen pred letom 1967, kar potrjujejo pisne izjave prič, katerih zaslišanje je tudi predlagal. Sodišče in tožena stranka se do tega dokaza nista opredelila. Meni, da tudi dokazna ocena obeh računov iz leta 1965 (Plinarna Vodovod Celje in Elektro Celje) in Celjskega prostorskega plana ni pravilna in je v nasprotju z listinskimi dokazi. Dejstvo, da je v prostorskem planu vrisan obravnavani objekt, pa kaže na napačno razlago arhivskega aeroposnetka. Uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, ki je posledica nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker je bila gradnja izvedena pred veljavnostjo ZGO-1, določbe 3. člena ZGO-1 ni mogoče uporabiti, saj uporaba te določbe pomeni retroaktivno uporabo zakona. Ker zakonodajalec stanja pred 1. 1. 2003 ni uredil, gre po njegovem mnenju za pravno praznino, kjer uporaba analogije in retroaktivnosti ne prideta v poštev. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt. Zahteva plačilo stroškov revizije in stroškov sodnega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

K 1. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je revizijo dovolilo iz razloga 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj po podatkih spisa, kar zatrjuje tudi revident, obravnavani objekt predstavlja zanj edini stanovanjski prostor, zato ima odločitev, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, zanj zelo hude posledice.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V zadevi gre za inšpekcijski ukrep po 152. členu Zakona o graditvi objektov – ZGO-1, veljavnem v času odločanja gradbenega inšpektorja, po katerem v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter, da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

9. Nelegalna gradnja po določbi 12.1 točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez gradbenega dovoljenja, kakor tudi, da se objekt, za katerega je bila z gradbenim dovoljenjem dovoljena nadomestna gradnja, v predpisanem roku ni odstranil. 10. Iz v postopku ugotovljenega dejanskega stanja, kar sta oba upravna organa in sodišče prve stopnje dovolj natančno in pravilno pojasnila, in na katero je Vrhovno sodišče v revizijskem postopku vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da si revident pred pričetkom gradnje ni pridobil gradbenega dovoljenja oziroma nobenega upravnega dovoljenja, saj se dne 25. 6. 1971 izdano lokacijsko dovoljenje in dne 28. 6. 1971 izdano gradbeno dovoljenje za nadomestno gradnjo, ne nanašata na obravnavani objekt, kar je revident sprva zatrjeval, ampak na sosednji objekt, ki je v lasti revidentovega brata. Ugotovljeno je bilo tudi, da ni mogoče slediti kasnejši revidentovi navedbi, da naj bi bil obravnavani objekt zgrajen pred letom 1967. Te ugotovitve so skladne z listinskimi dokazi v upravnih spisih, predvsem obeh upravnih dovoljenj, posnetka zakoličbe in arhivskega aeroposnetka iz leta 1975. 11. Po določbah 3. člena ZGO-1 se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta, nadomestna gradnja in odstranitev objekta lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, razen če gre za enostavni objekt, za katerega investitor pred začetkom gradnje pridobi lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da je takšna gradnja v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, in če je njegova velikost, način gradnje in rabe ter odmik od meje sosednjih zemljišč v skladu s Pravilnikom o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči - Pravilnik.

12. Da gre v obravnavanem primeru za objekt, za katerega bi bilo treba pred začetkom gradnje pridobiti gradbeno dovoljenje, v postopku niti ni sporno. Ta ugotovitev pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno temelji na v času odločanja gradbenega inšpektorja veljavnem ZGO-1. V zvezi z revidentovimi ugovori, da je bil objekt zgrajen že pred uveljavitvijo omenjenega predpisa, pa revizijsko sodišče, glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje (velikost, etažnost in namembnost), na katero je vezano, ugotavlja, da obravnavanega objekta ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte po ZGO-1 oziroma Pravilniku, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno. S točko 1.9 prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je namreč enostavni objekt opredeljen kot konstrukcijsko manj zahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbeno-tehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje. Zato bi bilo treba za obravnavani objekt tudi v primeru, da je bil oziroma bi bil zgrajen pred uveljavitvijo ZGO-1, po določbah prej veljavnega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - ZUN pridobiti lokacijsko dovoljenje in v skladu s prej veljavnim Zakonom o graditvi objektov - ZGO pridobiti gradbeno dovoljenje oziroma enotno dovoljenje za gradnjo.

13. Izrečeni inšpekcijski ukrep pravilno temelji na določbi ZGO-1, ne pa na prej veljavnem ZUN oziroma ZGO. Objekt do uveljavitve ZGO-1 še ni imel v skladu z ZUN pridobljenega lokacijskega dovoljenja in ne v skladu z ZGO pridobljenega gradbenega dovoljenja oziroma enotnega dovoljenja za gradnjo. To pa pomeni, da gre za situacijo, ki jo ureja prvi odstavek 201. člena ZGO-1, po katerem se v primerih, kot je obravnavani, gradbeni inšpekcijski ukrepi, ki jih določa ZGO-1, začnejo uporabljati dve leti po dnevu uveljavitve ZGO-1 ob nadaljnjem pogoju, da njihovi lastniki pri pristojnem gradbenem organu ne vložijo predpisane zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja.

14. Revizijski ugovor o bistveni kršitvi pravil postopka zaradi napačne sestave sodišča prve stopnje ni utemeljen. Upravno sodišče lahko odloča po sodniku posamezniku pod alternativno določenimi pogoji iz drugega odstavka 13. člena ZUS-1. O tem, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji, da odloča sodnik posameznik, je v skladu s tretjim dostavkom 13. člena ZUS-1 na predlog sodnika poročevalca odločil senat, ki je ugotovil, s tem pa se strinja tudi Vrhovno sodišče, da gre v obravnavani zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. Za presojo, ali gre v zadevi za enostavno dejansko stanje, niso odločilnega pomena dokazni predlogi, ampak vsebina in dokazna moč le teh. Zato revidentov ugovor, da na zahtevno dejansko stanje kažejo že njegovi dokazni predlogi (do katerih pa sta se opredelila že oba upravna organa), ni utemeljen.

15. Opustitev oprave glavne obravnave je po določbi prvega odstavka 85. člena v zvezi z drugim dostavkom 75. člena ZUS-1 bistvena kršitev določb postopka le, če je bila opustitev glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Na podlagi določbe druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave med drugim tudi, če predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

16. Revident je predlagal zaslišanje prič, ki naj bi potrdile že pisno dano izjavo, da je bil obravnavani objekt zgrajen pred letom 1967. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da izvedba predlaganih dokazov v tej zadevi za pravilno odločitev ni pomembna. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo listine v spisih dovolj podlage za odločitev. Revident ne zatrjuje, da je arhivski aeroposnetek, iz katerega izhaja, da obravnavani objekt leta 1975 še ni bil zgrajen, napačen in v tej smeri ne predlaga ustreznih dokazov. Oporeka le njegovi pravilni razlagi in še to pavšalno in nekonkretizirano. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča opustitev zaslišanja predlaganih prič v tem primeru ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, saj ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost sodbe.

17. Neutemeljen je tudi revizijski ugovor napačne dokazne ocene glede obeh računov iz leta 1965 in prostorskega plana. Oba upravna organa in sodišče prve stopnje so se do teh dokazov opredelili in njihovo dokazno moč pravilno ocenili. Ta dokazna ocena pa tudi ni protispisna, kot to pavšalno zatrjuje revident. Sam vris objekta v prostorski plan za obdobje 1986-1990 namreč ne dokazuje, da je bilo za objekt pridobljeno gradbeno dovoljenje oziroma, da je bil objekt zgrajen pred letom 1967. 18. Ker je bilo v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno, revizijski ugovori pa niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

19. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).