Jedro

Za motenje posesti vodnjaka bi šlo le v primeru, ko bi bilo motilno dejanje storjeno neposredno na vodnjaku (npr. neupravičeno zajemanje vode iz vodnjaka, zastrupitev vode, itd.). Če pa tožnik trdi, da je toženec na svoji parceli izkopal jamo, kar naj bi imelo za posledico, da je voda v tožnikovem vodnjaku presahnila, pa pomeni, da tožnik zatrjuje motenje posesti podtalnega vodnega vira. Po določbah Zakona o vodah (Ur. l. RS št. 38/81, 29/86 in 15/91) je podtalna voda dobrina splošnega pomena, na javnem dobru pa ni mogoče pridobiti stvarnih pravic in tudi ne posesti in posestnega varstva.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je toženec motil tožnika v zadnji mirni posesti vodnjaka in vodnega rezervoarja, s tem, da je dne 9.11.1995 na parceli št. 2146/3 k.o. R. izkopal dva metra široko in dva metra globoko jamo, kar je imelo za posledico, da je voda v odprtem vodnjaku in betonskem rezervoarju najprej presahnila, nato pa postala kalna in za tožečo stranko neuporabna ter zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje, zato mora izkopano jamo zasuti, tako da voda, ki jo uporablja tožeča stranka v odprtem vodnjaku in betonskem rezervoarju, ne bo več presahnila in bila kalna. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožencu prepoveduje v bodoče s takim in podobnim ravnanjem posegati v tožnikovo posest vodnjaka in vodnega rezervoarja. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje namreč ni vzročne zveze med izkopom jame na toženčevi parceli in količino vode v vodnjaku in betonskem rezervoarju. Zato je tudi razveljavilo začasno odredbo z dne 22.11.1995, tožeči stranki pa naložilo, da je dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 70.896,00 SIT v roku 15 dni. Razširjeni tožbeni zahtevek pa je zavrglo, ker ni vseboval dajatvenega zahtevka.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov, iz vsebine pritožbe pa izhaja, da se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da so priče tožene stranke izpovedovale tendenciozno, da bi tožena stranka v tej pravdi zmagala. Sodišče je zato zmotno zaključilo, da je vodni vir meteornega, kratkotrajnega značaja, odvisen od sprotnih padavin.

Priče, ki jih je predlagala tožeča stranka pa so soglasno potrdile, da je bil vodni vir konstanten, da je bilo v vodnjaku vedno polno vode in da je vir presahnil le ob hudi suši. Tudi dejstvo, da je stanovanjska hiša tožeče stranke v neposredni bližini vodnega vira, kaže na to, da je vodni vir trajnejše narave. Tožeča stranka predujma za stroške izvedenca v višini okoli 500.000,00 SIT ni založila, ker ne razpolaga s tako visokimi denarnimi sredstvi. Zato je sodišče narok zaključilo in se v strokovno raziskovanje vzročne zveze med motilnim dejanjem in nastalo posledico ni več spuščalo, predlagani dokaz z bajaličarjem pa je zavrnilo. Zato tožeča stranka predlaga postavitev izvedenca, specializiranega za hidrogeologijo, ki bi lahko pojasnil, kako bi se dalo na cenen in enostaven način dokazati vodno povezavo med izkopano jamo na parceli tožene stranke in vodnim virom, ki napaja vodnjak. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o razveljavitvi začasne odredbe. Ta odredba naj bi bila nujna, da se stanje do pravnomočnosti zadeve ne bi spremenilo. Nadalje navaja, da je sodišče tudi zmotno zavrglo razširjeni tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je res razširila le ugotovitveni del zahtevka, to pa zato, ker je prvotni tožbeni zahtevek že vseboval dajatveni del. Po mnenju tožeče stranke je sodišče tudi stroške postopka napačno odmerilo.

Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je tožbeni zahtevek opiral na ugotovitev, da je toženec na svoji parceli št. 2146/3 k.o. R. izkopal dva metra globoko in dva metra široko jamo, kar naj bi imelo za posledico, da je voda v tožnikovem vodnjaku in vodnem rezervoarju najprej presahnila, nato pa postala kalna, s čimer naj bi toženec motil tožnikovo posest vodnjaka. Iz tako oblikovanega tožbenega zahtevka pa izhaja, da tožnik dejansko ne zahteva varstva zaradi motenja posesti vodnjaka, temveč zatrjuje motenje posesti podtalnega vodnega vira. Za motenje posesti vodnjaka bi namreč šlo le v primeru, ko bi bilo motilno dejanje storjeno neposredno na vodnjaku, ki je v tožnikovi posesti (npr. neupravičeno zajemanje vode iz vodnjaka, zastrupitev vode, itd.). Iz tožbenih trditev, da obstaja vzročna zveza med izkopom jame in količino vode v vodnjaku, pa izhaja, da tožnik zahteva sodno varstvo na podtalni vodi, ki naj bi se z izkopom jame namesto v vodnjak stekala v toženčevo jamo. Podtalna voda pa je po določbah Zakona o vodah javno dobro. Zakon o vodah (Ur. l. RS št. 38/81, 29/86 in 15/91) namreč v 53. čl. določa, da se za vodotoke in druge zbiralnike vode po tem zakonu štejejo vsi naravni in umetni, površinski ali podtalni zbiralniki in odvodniki voda, pri čemer med drugim našteva izvire, hudournike in podtalne tokove. Po določbi 2. čl. istega zakona pa so voda in vodotoki (torej ne glede na to ali gre za stalno ali zgolj za občasno vodo) dobrine splošnega pomena, ki jih je dovoljeno rabiti ali izkoriščati le na način, ki ga določa ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi. Na javnem dobru pa ni mogoče pridobiti stvarnih pravic in tudi ne posesti in posestnega varstva, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Glede na to, da tožnik ni upravičen do posestnega varstva, niti ne more biti deležen zavarovanja z začasno odredbo, zato je tudi pravilna odločitev sodišča, da izdano začasno odredbo razveljavi.

Tožeča stranka je dne 5.2.1996 razširila tožbeni zahtevek na ugotovitev, da naj bi toženec izkopal tudi 15 metrov dolg in 1,2 metra globok jarek. Ker pa je s prvotnim zahtevkom na vrnitev v prejšnje stanje zahtevala zgolj zasutje izkopane jame, ne pa tudi kasneje izkopanega jarka, je sodišče prve stopnje zaradi pomankanja dajatvenega zahtevka razširjeni tožbeni zahtevek pravilno zavrglo.

Nobene utemeljene podlage nimajo niti pritožbne trditve v zvezi s stroški postopka, ker je sodišče prve stopnje stroške odmerilo v skladu z veljavno odvetniško in taksno tarifo. Iz teh razlogov je tožnikova pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v celoti potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 380. čl. ZPP).