Jedro

V konkretni zadevi ne gre za neupravičeno obogatitev po 190. členu OZ na katero je tožnik materialnopravno opiral svoj tožbeni zahtevek, saj je – glede na podane tožbene navedbe – vse premije po predmetnem zavarovanju plačala toženka, ki je torej bila sklenitelj zavarovalne pogodbe in upravičenka po predmetnem zavarovanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala toženka v roku 15 dni tožniku plačati 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od dneva vložitve tožbe in njegove pravdne stroške (1. točka izreka). Sklenilo je še, da mora tožnik toženki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.589,14 EUR, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper predmetno sodbo se po pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pod 16. točko obrazložitve izpostavlja zavarovalno polico za zavarovanje oseb, s pričetkom zavarovanja 1. 12. 1993 in potekom 1. 12. 2018. Zavarovanec po tej polici je bil tožnik, sklenitelj pa toženka, pri čemer je po tej polici bilo določeno, da se denarni znesek po poteku življenjskega zavarovanja izplača na transakcijski račun toženke, enako pa se toženki izplača denarni znesek v primeru smrti zavarovanca. V zvezi z dopisom, na katerega se sklicuje sodišče, izpostavlja, da je normalno, da se je zavarovalnica sklicevala, da lahko izplačilo izvrši zgolj toženki, saj je tako izhajalo iz zavarovalne police. Nesporno je, da je toženka 20. 12. 2018 iz naslova zavarovalne police prejela znesek 8.113,67 EUR. Vendar bi se moralo ob tem sodišču postaviti vprašanje, zakaj bi takšno življenjsko zavarovanje sklepali vsi takratni družbeniki, če ne bi bili upravičeni po izteku zavarovalnih polic do teh denarnih sredstev. Takšne police ni mogoče šteti kot bonitete družbenikom, oblika zavarovanja pa nakazuje na to, da je bila to naložba v prihodnost kot je izpostavljal tožnik, slednje pa potrjuje, da je obstajal dogovor med vsemi tremi družbeniki, in sicer da pripadajo denarna sredstva po dospelosti vsakemu od družbenikov. V nadaljevanju je izpostavil, da je trdil in dokazal, da sta družbenika A. A. in B. B., v skladu z dogovorom prejela denarna sredstva iz naslova zavarovalne police, ta sredstva pa je nakazala toženka, ki je sredstva prejela na svoj transakcijski račun. Navaja, da so neresnične navedbe toženke, da ji ni znan noben takšen dogovor. Kot izhaja iz 17. točke obrazložitve sodbe, je toženka nakazala identična zneska, ki ju je prejela od Zavarovalnice ..., d.d., in sicer družbeniku B. B. znesek 7.520,00 EUR, družbenici A. A. pa znesek 7.855,00 EUR. Pritožnik nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje in navaja, da je zmotno ugotovilo, da ta nakazila nimajo nobene povezave, saj predmetna zneska, ki sta bila 10. 1. 2012 nakazana obema družbenikoma, ne izhajata iz poslovanja toženke, ampak jih je šteti kot drug dohodek. Nakazana zneska je toženka obdavčila kot dividendi, saj jih tako opredeljuje Zakon o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh-2), vendar pa to ni enako pomenu dividende po Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1). Vsako nakazilo fizični osebi mora biti namreč obdavčeno, pri tem pa je za predmetni postopek irelevantno na kakšen način je toženka to izvedla in kakšno obdavčitev izvedla, saj že sama identičnost zneska kaže na to, da ta denarna sredstva nimajo veze s poslovanjem toženke. Tako je sodišče prve stopnje sprejelo povsem napačen zaključek, ko je sledilo izpovedbam bivših družbenikov, da dogovor o tem, da bodo denarni zneski po izteku zavarovalnih polic, pripadli zavarovancem (družbenikom), ni obstajal. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje je nelogična, saj je bil tožnik v času izplačila denarnih sredstev družbenik in direktor toženke, obenem pa edini zaposleni in bi gotovo, če bi šlo za participacijo pri dobičku družbenikov, tudi sam bil deležen takšne dividende. Prav tako izpostavlja, da je povsem izmišljena in nelogična trditev prič oziroma družbenikov A. A. in B. B., da tožnik do dividend ni bil upravičen, ker od 29. 12. 2014 ni več družbenik toženke. Dogovor, ki so ga imeli, ni imel vpliva na to, ali je bil nekdo v času dospetja zavarovalne police družbenik ali ne. Zato ravno okoliščina, da sta bila leta 2012 ta zneska nakazana preostalima dvema družbenikoma, ne pa tudi tožniku, potrjuje, da je med bivšimi družbeniki obstajal dogovor, da se denarna sredstva po zavarovalni pogodbi ob zapadlosti izplačajo družbenikom. Sodišču prve stopnje je še očital, da je kršilo določila pravdnega postopka s tem, ko izpovedbam prič C. C. in Č. Č. ni verjelo in dalo takšne teže, ker sta žena in hči tožnika, pričam D. D. in Č. Č. pa sodišče ni sledilo, ker sta sedaj zaposleni v podjetju tožnika. Takšno vnaprejšnje odrekanje verodostojnosti pričam zaradi sorodstvene ali delodajalce povezave je bistvena kršitev pravil postopka. Sodišče prve stopnje se tako do njihovih izpovedb sploh ni opredelilo in jih dokazno ocenilo, po drugi strani pa je sodišče prve stopnje A. A., ki je mati direktorja toženca, sledilo, ker naj bi njeno izpovedbo potrjevale predložene listine, katere so to, pa sodišče ne pojasni, njene izpovedbe pa ne potrjuje nobena listina. Tožnik izrecno izpodbija 18. točko obrazložitve sodbe in navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil družbenikoma znesek v letu 2012 nakazan kot dividenda, saj toženka ni podala trditev, da je imela v tem obdobju dobiček in ali je bil sprejet kakršen koli sklep o delitvi dobička, kar je dolžnost gospodarskih družb po ZGD-1. Nadalje še izpostavlja, da ni nobene pravne ovire po 90. členu ZDoh-2, da bi se ta zavarovalnina izplačala še tožniku. Sodišče je tudi zmotno tolmačilo pojem dividende, saj ga glede dogovora o izplačilu zavarovalnine tolmači po ZGD-1, kar zajema participacijo pri dobičku, pri izplačilu družbenikoma A. A. in B. B. pa jih tolmači po 90. členu ZDoh-2, ki določa zgolj način obdavčitve, zato je sodišče v tem delu materialno pravo napačno uporabilo. Sodišče prve stopnje namreč ni imelo nobene podlage v spisu, da bi lahko trdilo, da sta bili izplačili tema dvema družbenikoma participacija pri dobičku toženke, saj o tem v spisu ni nobenih podatkov. Gre za absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Toženka je bila z dogovorom med družbeniki seznanjena, izplačilo sredstev ob koncu zavarovalne police pa sedaj odreka. Tožnik tako predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje s sklepom razveljavi, hkrati pa naj toženki naloži v plačilo stroške postopka. Priglaša stroške nastale v zvezi z vložitvijo pritožbe.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka s tem, ko izpovedbam prič C. C. in Č. Č. ni verjelo, ker sta žena in hči tožnika, pričama D. D. in Č. Č. pa ni sledilo, ker sta zaposleni pri tožniku oziroma očita, da je vnaprejšnje odrekanje verodostojnosti pričam zaradi sorodstvene in delodajalske povezave bistvena kršitev postopka. Pritožnik ne pojasni, katero bistveno kršitev pravil postopka ob tem očita, zato lahko sodišče druge stopnje glede očitane bistvene kršitve pravil postopka odgovori le, da ne gre za nobeno od bistvenih kršitev, na katero skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Ob tem pa je pojasniti, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da je sodišče prve stopnje pričam C. C. in Č. Č. (žena in hči tožnika) ter D. D. in Č. Č. (sedaj zaposleni pri tožnikovem podjetju) verodostojnost odreklo zaradi sorodstvene povezave oziroma ker sta priči zaposleni pri tožniku. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe oziroma stran 12 in 13), da je sodišče ti dve dejstvi pri presoji prepričljivosti njihovih izpovedb sicer upoštevalo, vendar pa navedenim pričam ni sledilo predvsem zato, ker so te priče izpovedale o dejstvih samo na podlagi tega, kar jim je prej povedal tožnik, ne pa na podlagi lastnih zaznav, čemur pritožba niti ne nasprotuje (18. točka izpodbijane sodbe). Zato te pritožbene navedbe niso utemeljene. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do izpovedb navedenih prič ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je izpovedbe teh prič ne samo povzelo, ampak se do njih v celoti opredelilo v 17. in 18. točki sodbe. Tudi ne drži, da sodišče prve stopnje ni navedlo katere listine potrjujejo izpovedbo priče A. A., saj je sodišče prve stopnje pojasnilo, da njeno izpovedbo potrjujejo vse predložene listine. Katere to so, izhaja iz dokaznega sklepa, sodišče prve stopnje pa je listinske dokaze v nadaljnjih točkah obrazložitve tudi povzelo in se do njih opredelilo.

6. Tožnik sodišču prve stopnje očita še absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka v delu, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage v spisu za sklep, da gre pri izplačilu družbenikoma za participacijo pri dobičku toženke. Pritožba ponovno ne pojasni katero (absolutno) bistveno kršitev pravil pravdnega postopka uveljavlja, zato lahko sodišče druge stopnje na takšen pritožben očitek odgovori zgolj enako kot v uvodu prejšnje točke obrazložitve, torej da ne gre za nobeno izmed uradoma upoštevanih kršitev.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi se moralo sodišču prve stopnje postaviti vprašanje, zakaj bi takšno življenjsko zavarovanje sklepali vsi takratni družbeniki, če ne bi bili upravičeni do denarnih sredstev iz tega zavarovanja po izteku zavarovalnih polic. Ker je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da zatrjevani dogovor med družbeniki ni izkazan, se do namena sklenitve predmetnih zavarovalnih pogodb utemeljeno ni opredeljevalo, niti ga ni posebej raziskovalo. Iz spisovnih podatkov sicer izhaja, da je s strani tožnika predlaganim pričam, vprašanja v tej smeri postavljal tožnikov pooblaščenec (C. C. in Č. Č., D. D. in Č. Č.). Sodišče prve stopnje je v celoti pojasnilo zakaj navedenim pričam ni sledilo.

8. Pritožbeno ni sporno izplačilo zneskov družbenikoma B. B. (7.520,00 EUR) in A. A. (7.855,00 EUR) 10. 1. 2012 s strani toženke. Sodišče prve stopnje ni navedlo, da med zneski, ki jih je na podlagi zavarovalnih pogodb s strani zavarovalnice prejela in nadalje nakazala toženka, ni nobene povezave kot to zmotno zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je na strani 12 obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno pojasnilo, da sta bila navedena zneska zadevnima družbenikoma nakazana kot dividendi, do katere pa tožnik v času dospetja zavarovalne police št. 1032876 (1. 12. 2018) ni mogel biti upravičen, saj od 29. 12. 2014 ni več toženkin družbenik. Pritrditi pa je pritožbi v delu, da 90. člen ZDoh-2 (ki opredeljuje pojem dividende za namene po ZDoh-2 oziroma za namen obdavčitve) ne preprečuje, da bi se tožniku izplačal znesek po dospeti zavarovalni polici, vendar pa navedeno na pravilne zaključke sodišča prve stopnje glede neutemeljenost tožbenega zahtevka ne more vplivati.

9. Ne drži, da je sodišče prve stopnje dogovor o izplačilu zavarovalnine pri izplačilu A. A. in B. B. tolmačilo po 90. členu ZDoh-2, pri tožniku pa po ZGD-1. Sodišče prve stopnje se je na 90. člen ZDoh-2 sklicevalo v zvezi z davčnim odtegljajem, ki ga je toženka nakazala v zvezi z izplačilom dividend A. A. in B. B., zakonitosti izplačila dobička pa v tem postopku utemeljeno ni presojalo. Kot je že v prvi pripravljalni vlogi pravilno opozorila toženka, je ravnanje s toženko v letu 2012 v domeni takratnih družbenikov (tudi morebitno oškodovanje le-te). Zato za predmetni postopek ni bistveno, da toženka ni zatrjevala ali je imela v letu 2011 in 2012 dobiček oziroma da se ni sklicevala na sklep o delitvi dobička ter da dividenda ni bila izplačana tudi tožniku. Bistvo predmetnega postopka je v dokazovanju zatrjevanega (ustnega) dogovora po katerem so nekdanji družbeniki toženca zavezali, da tožniku izplača zavarovalnino ob dospelosti zavarovalne pogodbe. Dokazno breme o sledečem pa je bilo na tožniku. Ker tožnik slednjega ni uspel izkazati, na pravilnost sodbe sodišča prve stopnje ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da na izplačilo vtoževanega zneska ne vpliva status tožnika in preostalih dveh družbenikov v toženki v času dospelosti zavarovalne pogodbe, zato se sodišče druge stopnje do njih ne opredeljuje. Ob tem pa sodišče druge stopnje tožniku zgolj dodatno pojasnjuje, da v konkretni zadevi sploh ne gre za neupravičeno obogatitev po 190. členu Obligacijskega zakonika na katero je tožnik materialnopravno opiral svoj tožbeni zahtevek, saj je – glede na podane tožbene navedbe – vse premije po predmetnem zavarovanju plačala toženka, ki je torej bila sklenitelj zavarovalne pogodbe in upravičenka po predmetnem zavarovanju, kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje.

10. Sodišče druge stopnje tako v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo dokazati, da je med družbeniki A. A., B. B. in njim obstajal ustni dogovor, ki bi zavezoval toženko k izplačilu denarnega zneska ob dospetju zavarovalne police. Ob odločnem zanikanju predmetnega dogovora s strani družbenikov A. A. in B. B., pri čemer je pričanje A. A. podprto tudi z listinskimi dokazi ter ob tem, ko so zadevni dogovor potrdile samo priče, ki so za dogovor izvedele zgolj posredno (od tožnika) in ker tudi iz predloženih listinskih dokazov ni razvidno nič relevantnega v zvezi z zatrjevanim ustnim dogovorom, ni moč govoriti o dokazanosti takšnega dogovora z ustrezno stopnjo materialne resnice (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ki bi utemeljeval tožbeni zahtevek. Predmetni zaključek sodišča prve stopnje je tako v celoti prepričljivo dokazno podprt in ga pritožnik s podanimi pritožbenimi navedbami ne more uspešno izpodbiti. Ob tem je zgolj še dodati, da tožnik tožbeno niti ni zatrjeval sprejetje ustreznega skupščinskega sklepa (za katerega se sicer ne zahteva posebna obličnost) z vsebino, ki bi toženko zavezovala k izplačilu predmetnega denarnega zneska, na kar je smiselno v odgovoru na tožbo in nadaljnjih pripravljalnih vlogah opozarjala že toženka, saj je svoj zahtevek utemeljeval zgolj na ustnem dogovoru, ki družbe ne more zavezovati (prvi odstavek 507. člena ZGD-1 oziroma prvi odstavek 441. člena nekdanjega ZGD). Zato je tožbeni zahtevek tudi iz tega razloga neutemeljen in odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

11. Glede na obrazloženo pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).