Jedro

Izvršilno sodišče presodi, ali so razlogi, navedeni v ugovoru zoper izvršilni sklep taki, da bo o njih odločilo samo, ali pa so taki, da mora o njih na podlagi določbe 54. člena ZIP odločiti sodišče v pravdi ali drug organ v ustreznem postopku. Šele sklep o napotitvi na pravdo da dolžniku možnost, da vloži tožbo z zahtevkom na nedopustnost izvršbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je izvršba z izselitvijo iz stanovanja Ljubljani nedopustna, da se izvršba pri Okrajnem sodišču v Ljubljani opr. št. 312/95 ustavi, da se tožencu naloži, da izroči tožniku ključe spornega stanovanja in da se ugotovi še, da toženec nima pravice upnika v razmerju do tožnika kot zavezanca za izselitev iz stanovanja. Pri tem se je oprlo na določbo 54. člena Zakona o izvršilnem postopku, ki ureja napotitev na pravdo, kadar je sklep o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi odvisen od kakšnega dejstva, ki se nanaša na samo terjatev in ki je med strankama sporno. Štelo je, da je napotitveni sklep procesna predpostavka, brez katere tožba ni dopustna. Sklepa o napotitvi na pravdo ni, zato je tožbo zavrglo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijani sklep. Ugotovilo je še, da tožnik z obema zahtevkoma uveljavlja tiste razloge, ki jih je uveljavljal že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. O njegovem ugovoru pa še ni bilo odločeno.

Proti temu sklepu vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi oba sklepa in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je dodatni zahtevek uveljavljal v skladu z določbo 1. odstavka 188. člena Zakona o pravdnem postopku. Ta zahtevek nima iste dejanske in pravne podlage. Z njim uveljavlja le ugotovitev neobstoja pravice in se neposredno ne tiče izvršbe. V zvezi s primarnim zahtevkom pa poudarja, da sodišče ni odločilo o njegovem ugovoru zoper sklep o izvršbi, vendar pa je izvršbo dovolilo in izvedlo. S tem ga je prikrajšalo za pravico do pritožbe.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP. Ta zakon se v obravnavanem postopku še uporablja na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena zdaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999).

Sklepu o izvršbi je mogoče ugovarjati iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo (50. člen tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku - ZIP). O ugovoru odloča izvršilno sodišče (53. člen ZIP). Pravdno sodišče odloča o dopustnosti izvršbe samo, če nastane spor o dejstvih, ki se nanašajo na samo terjatev (1. odstavek 54. člena ZIP). V takem primeru napoti izvršilno sodišče dolžnika na pravdo. Izvršilno sodišče presodi, ali so razlogi, navedeni v ugovoru zoper izvršilni sklep taki, da bo o njih odločilo samo, ali pa so taki, da mora o njih na podlagi določbe 54. člena ZIP odločiti sodišče v pravdi ali drug organ v ustreznem postopku. Šele sklep o napotitvi na pravdo da dolžniku možnost, da vloži tožbo z zahtevkom na nedopustnost izvršbe. Dolžnik te pravice nima vse dotlej, ko izvršilno sodišče v zvezi z njegovim ugovorom ne sklene, da se napoti na pravdo. Pri tem je treba upoštevati, da sporna vprašanja praviloma rešuje izvršilno sodišče samo.

V obravnavani zadevi uveljavlja tožnik dva razloga za nedopustnost izvršbe: nepravnomočnost sodbe kot izvršilnega naslova (3. točka 50. člena ZIP) in dejstvo, da terjatev ni prešla na upnika (12. točka 50. člena ZIP). Oba razloga je tožnik po ugotovitvi sodišča druge stopnje uveljavljal v ugovoru zoper izvršilni sklep. Po navedbi tožeče stranke, pri kateri vztraja tudi še v reviziji, izvršilno sodišče o ugovoru še ni odločilo. Isto vprašanje pa ne more biti hkrati predmet obravnavanja v dveh različnih postopkih. Razlogi za to so enaki kot tisti, ki veljajo v primeru litispendence. Poleg tega je vse do odločitve izvršilnega sodišča negotovo, ali so sporna vprašanja sploh take narave, da na podlagi 54. člena ZIP o njih odloča pravdno sodišče. O tožnikovih ugovorih mora biti odločeno v izvršilnem postopku, vsebinsko ali pa z napotitvijo na pravdo. Nikakor pa ni pravdni postopek tisti, v katerem bi se popravljale morebitne napake ali zastoji v drugih postopkih. Neutemeljeno zavlačevanje z odločitvijo o ugovoru in o predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti nista razloga, zaradi katerih bi bila tožba v obravnavanem postopku dopustna.

Tožbeni zahtevek, ki ga je tožnik postavil naknadno z vlogo z dne 5.9.1997, se glasi na ugotovitev, da toženec nima pravice upnika v razmerju do tožnika kot zavezanca za izselitev iz spornega stanovanja. Ta zahtevek je tožnik izrečno postavil kot podrejeni zahtevek in ga zato drugače ni mogoče obravnavati. Opredelitev zahtevkov kot primarnih ali podrejenih je v dispoziciji tožeče stranke. Sodišče v to ne more posegati, tožeča stranka pa po koncu glavne obravnave tožbe ne more več spreminjati (1. odstavek 190. člena ZPP). Ta zahtevek je bil postavljen kot ugotovitveni v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe, ki jo tožnik vodi z namenom, da prepreči izselitev iz spornega stanovanja. Ugotovitveni zahtevek ne more biti samemu sebi namen. Zanj mora biti izkazana pravni interes (2. odstavek 187. člena ZPP). Tožnik pa izkazuje pravni interes za ugotovitev, kakršno uveljavlja z naknadno postavljenim podrejenim zahtevkom, samo v zvezi z vprašanjem dovoljenosti izvršbe. Vsebinsko je ta zahtevek oprt na razlog, ki ga tožnik uveljavlja že v tožbi, namreč, da na toženca kot upnika v izvršilnem postopku ni prešla terjatev na tožnikovo izselitev. S tem razlogom je mogoče utemeljevati ugovor proti izvršilnemu sklepu (12. točka 50. člena ZIP), tožbo pa samo v primeru napotitve na pravdo po 54. čl. ZIP.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).