Jedro

Ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji sodišča ustreza opisu dejanja iz četrtega odstavka 16. člena Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2015, ki določa, da je podlaga za zavrnitev zahtevka za plačilo, če upravičenec ali njegov pooblaščenec prepreči izvedbo pregleda na kraju samem, zlasti tako, da ne dovoli ali ne omogoči izvedbe pregleda na kraju samem. Pravilna je tudi argumentacija toženke in njeno sklicevanje na sodbo Sodišča EU C-536/09. S to sodbo sodišče razlaga pojem prava Unije „prepreči pregled na kraju samem“, ki je za članice obvezna. Po tej razlagi ta pojem obsega tudi dejanje ali opustitev kmeta ali zastopnika, ki iz malomarnosti ni sprejel vseh ukrepov, ki se lahko od njega razumno zahtevajo za zagotovitev, da bi se pregled v celoti opravil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se na podlagi četrtega odstavka 16. člena Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2015 (Uradni list RS št. 13/15 in naslednji, v nadaljevanju Uredba) zavrne 14,49 ha tožnikove vloge plačilne pravice (1. točka izreka). Hkrati je še odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zdrži njene izvršitve ter da v tem postopku niso nastali posebni stroški (2. in 3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 28. 4. 2015 vložil vlogo za uveljavljanje neposrednih plačil za leto 2015. Prvič je bilo o tožnikovi vlogi odločeno z odločbo z dne 15. 4. 2016, ki jo je naslovno sodišče s sodbo I U 1451/2016 z dne 8. 3. 2018 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Ugotovilo je namreč, da je izrek v tolikšni meri nejasen, da iz njega ni mogoče ugotoviti, o katerem delu tožnikove zahteve je bilo z navedeno odločbo sploh odločeno.

3. Toženka je svojo odločitev utemeljila na ugotovitvi, da je tožnik preprečil izvedbo kontrole na kraju samem, saj se ni odzval na klice kontrolorja (od 6. do 8. 10. 2015) na telefonsko številko, ki jo je navedel v vlogi, ter ni zagotovil svoje prisotnosti oziroma prisotnosti pooblaščenca na dan najavljene kontrole dne 12. 10. 2015. Kontrola zato ni bila izvedena. Sklicuje se na sodbo sodišča EU v zadevi C-536/09, iz katere izhaja, da je besedno zvezo „prepreči pregled na kraju samem“ treba razlagati enotno, in sicer tako, da poleg namernih dejanj zajema tudi vsako dejanje in opustitev, ki jo je mogoče pripisati malomarnosti kmeta ali njegovega zastopnika, če je bilo zaradi tega preprečeno, da bi bil pregled na kraju samem v celoti opravljen, kadar kmet ali njegov zakoniti zastopnik ni sprejel vseh ukrepov, ki se lahko od njega razumno zahtevajo za zagotovitev, da bi se ta pregled v celoti opravil. 4. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. 5. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna, saj ne upošteva tretjega odstavka 70. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Poleg tega iz nje ni razvidno, kaj je kontrolor sploh želel preveriti na terenu. Tožnik ne ve, ali je bil pregled opravljen ali ne in ga ni preprečeval. Če je bila v njegovi vlogi navedena parcela, ki meri manj kot 0.1 ha, bi jo morala toženka pač izločiti in v tem delu zahtevo zavrniti. Ne strinja pa se niti z ravnanjem toženke, ko sodbo sodišča EU upošteva kot zakon in ne zgolj kot del sodne prakse. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe, ugoditev tožnikovi vlogi in naložitev plačila stroškov toženki.

6. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge iz drugostopenjske odločbe in dodaja, da je tožnikovo ravnanje v konkretnem primeru mogoče šteti za preprečitev oziroma onemogočanje pregleda na kraju samem v smislu sodbe sodišče ES, saj je bil o kontroli predhodno obveščen, pa je bilo njegovo ravnanje do kontrolorja neprimerno in nekorektno. Poleg tega mu je bilo vnaprej znano, kakšne so posledice morebitnega onemogočanja kontrole na kraju samem.

7. Tožnik v vlogi, imenovani „replika“, med drugim predlaga ukrepanje v smeri preveritve strokovnosti in usposobljenosti zaposlenih tako pri toženki, kot pri drugostopenjskem organu.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijana odločba temelji na četrtem odstavku 16. člena Uredbe, po katerem se vloge za pomoč in zahtevki za plačila zavrnejo, če upravičenec ali njegov pooblaščenec prepreči izvedbo pregleda na kraju samem, zlasti tako, da ga ne dovoli ali ne omogoči. 10. V zadevi ni sporno, saj tožnik tem ugotovitvam toženke v tožbi ne oporeka, da je tožnik v zbirni vlogi z dne 28. 4. 2015 kot njegovo kontaktno telefonsko številko navedel številko ... . Prav tako tožnik ne oporeka navedbam toženke, da je kontrolor od 6. do 8. 10. 2015 s klici na navedeno telefonsko številko poskušal vzpostaviti kontakt s tožnikom, vendar neuspešno. Tožnik v tožbi tudi ne oporeka ugotovitvi toženke, da je kontrolor dne 9. 10. 2015 na tožnikovem kmetijskem gospodarstvu pustil obvestilo o najavi na kontrolo z navedbo datuma kontrolnega pregleda dne 12. 10. 2015, ki ga je vložil v poštni nabiralnik, zataknil pa ga tudi na tožnikova vrata, o čemer priča tudi uradni zaznamek z dne 9. 10. 2015, ki se nahaja v spisu.

11. Navedene ugotovitve, na katerih izpodbijana odločba temelji, in ki jim tožnik v tožbi, kot rečeno, ne ugovarja, zato sodišče šteje kot nesporne. Glede na takšne ugotovitve toženke pa je presoja toženke, na kateri izpodbijana odločba temelji, tudi po presoji sodišča pravilna in utemeljena na pravilni določbi Uredbe. Tako ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji sodišča ustreza opisu dejanja iz četrtega odstavka 16. člena Uredbe, ki določa, da je podlaga za zavrnitev zahtevka za plačilo, če upravičenec ali njegov pooblaščenec prepreči izvedbo pregleda na kraju samem, zlasti tako, da ne dovoli ali ne omogoči izvedbe pregleda na kraju samem. Pravilna je tudi argumentacija toženke in njeno sklicevanje na sodbo Sodišča EU C-536/09. S to sodbo sodišče razlaga pojem prava Unije „prepreči pregled na kraju samem“, ki je za članice obvezna. Po tej razlagi ta pojem obsega tudi dejanje ali opustitev kmeta ali zastopnika, ki iz malomarnosti ni sprejel vseh ukrepov, ki se lahko od njega razumno zahtevajo za zagotovitev, da bi se pregled v celoti opravil. 12. Tožnik zato ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da gre zgolj za neobvezno sodno prakso. Ker je možnost pregleda na kraju samem predvidena že v Uredbi, tožnik ne more uspeti s toženim ugovorom, da kontrolor ni pojasnil, kaj naj bi na pregledu na kraju samem sploh preverjal. Poleg tega sta navedena ugovora nedovoljena tožbena novota (52. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), saj tožnik teh ugovorov ni navedel že v postopku izdaje upravnega alta, pa za to ni navedel upravičenih razlogov.

13. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.