Jedro

V obravnavanem primeru stranska intervenientka s tem, ko se pritožuje zoper sodbo tudi v delu, v katerem tožeča stranka ni vložila pritožbe (in je torej soglašala z odločitvijo sodišča), deluje v nasprotju s procesnimi pooblastili tožeče stranke. To pa pomeni, da v postopku ne veljajo intervenientkina dejanja, ker so v nasprotju z dejanji stranke, pač pa dejanja tožeče stranke, ki se zoper sodno odločbo (razen glede stroškov postopka) ni pritožila.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper V. točko izreka sodbe se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožba stranske intervenientke zoper I. do IV. točko izreka sodne odločbe se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. do IV. točki izreka potrdi.

III. Pritožba stranske intervenientke zoper V. točko izreka sodne odločbe se zavrže. IV. Stranska intervenientka sama nosi pritožbene stroške.

V. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo (I.) ugotovilo, da je postopek prekinjen od 7.9.2018, (II.) tožničino stečajno upraviteljico pozvalo, da prevzame pravdo, (III.) zavrnilo primarni in (IV.) podredni tožbeni zahtevek ter (V.) tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov toženk.

2. Zoper V. točko sodbe (stroškovni del) se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je popravek sodbe v stroškovnem delu, pritožbenih stroškov pa ni priglasila. Zoper celotno sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov pritožbo vložila tudi stranska intervenientka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe, podrejeno spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke in stranske intervenientke. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbene navedbe tožeče stranke in stranske intervenientke. Predlagala je zavrnitev pritožb ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke zoper V. točko izreka sodbe (stroškovni del)

4. Pritožba ni utemeljena. Drži sicer pritožbeno opozorilo, da je tožeča stranka od 7.9.2018 v stečajnem postopku, ne pa tudi, da ji je bilo po začetku stečaja naloženo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Kot namreč izhaja iz podatkov v spisu, je sodišče 6.9.2018 opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je ugotovilo, da je zadeva zrela za razsojo ter napovedalo pisno izdelavo sodbe (l. št. 99 spisa, prim. 1. odstavek 291. člen ZPP). V takem primeru (ko torej ne gre za tako imenovano pridržano sodbo, prim. 2. odstavek 291. člena ZPP) mora datum izdaje sodne odločbe časovno sovpadati z datumom, ko sodišče konča glavno obravnavo. V obravnavani zadevi to pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo sodno odločbo izdati z datumom 6.9.2018, ki je kot datum glavne obravnave naveden tudi v glavi izpodbijane odločbe, in ne z datumom 25.9.2018, ko je (očitno) izdelalo pisni odpravek sodbe. Čeprav je navedba datuma izdaje sodne odločbe navedena nepravilno, pa to ne pomeni, da je bila odločba izdana šele 25.9.2018 (torej po začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko), pač pa, da je bil tega dne izdelan pisni odpravek. Trenutek zaključka glavne obravnave je namreč tisti, ki je odločilnega pomena, in ne datum izdaje pisnega odpravka sodne odločbe. Odločitev sodišča temelji na dejanskem stanju ob koncu glavne obravnave, sodišče pa vzame za podlago odločitve tisti dejanski in pravni položaj, kot ga je ugotovilo na koncu glavne obravnave. Dejstev, ki nastanejo kasneje, ni mogoče uveljavljati niti s pravnimi sredstvi niti v postopku izdaje izvršilnega naslova (mogoče jih je uveljavljati le z ugovorom v izvršilnem postopku, če so take narave, da preprečujejo izvršbo; prim. Nina Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, str. 620 – 621). To pa pomeni, da niso utemeljene pritožbene navedbe, da je bilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov tožene stranke naloženo po začetku stečajnega postopka.

Pritožba stranske intervenientke

5. Pravdna dejanja intervenitenta imajo pravni učinek za stranko, ki se ji je pridružil, če niso v nasprotju z njenimi dejanji (4. odstavek 201. člena ZPP), v konkretnem primeru z dejanji tožeče stranke. Intervenient ni samostojna stranka postopka; pravnega varstva ne zahteva zase, pač pa za stranko, ki se ji pridruži. Stranski intervenient je (le) pomočnik stranke in deluje le v okvirih, ki jih postavita stranki s svojimi zahtevki in ugovori. Dejanje stranskega intervenienta (tudi vloženo pravno sredstvo stranskega intervenienta) ima lahko pravni učinek za stranko, ki se ji je pridružil, zgolj v primeru, če ni v nasprotju s strankinimi dejanji. Intervenient ne more preprečiti razpolaganja, s katerimi stranka razpolaga s tožbenim zahtevkom, niti dejanj, s katerimi stranka razpolaga s procesnimi pooblastili.

6. V obravnavanem primeru stranska intervenientka s tem, ko se pritožuje zoper sodbo tudi v delu, v katerem tožeča stranka ni vložila pritožbe (in je torej soglašala z odločitvijo sodišča), deluje v nasprotju s procesnimi pooblastili tožeče stranke. To pa pomeni, da v postopku ne veljajo intervenientkina dejanja, ker so v nasprotju z dejanji stranke, pač pa dejanja tožeče stranke, ki se zoper sodno odločbo (razen glede stroškov postopka) ni pritožila.

7. Tudi sicer pa v tem postopku stranska intervenientka s svojimi navedbami ni izkazala pravnega interesa, ki je pogoj za udeležbo v pravdi (199. člen ZPP), čeprav je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa, s katerim je stransko intervencijo dovolilo, navedlo drugače. Družbeniki so udeleženi pri razdelitvi razdelitvene mase, če je mase dovolj po poplačilu vseh upnikov (prim 373. člen ZFPPIPP), in na tem poplačilu je intervenientka utemeljevala svoj intervencijski interes. Navedla je še, da je pri tožnici zaposlena, zadnje mesece pa ji plača ni bila izplačana. Navedeno izkazuje dejanski, ekonomski interes, ne pravnega. Pravna korist je podana takrat, kadar je intervenient do svoje stranke ali do predmeta spora v takem pravnem (in ne dejanskem / ekonomskem) razmerju, da bi odločba, če bi bila neugodna, škodljivo vplivala na njegov civilni položaj; to je zlasti takrat, kadar se pravnomočnost sodbe razteza na stranskega intervenienta, za kar pa v konkretnem primeru, ko tožeča stranka zahteva ugotovitev, da prodajna pogodba med tožečo stranko in toženima strankama ni bila sklenjena oziroma je nična ter ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na toženi stranki, ne gre. Za podan pravni interes mora obstajati pravno razmerje med intervenientom in eno izmed strank. Interes, ki ga intervenientka navaja v tem postopku, pa ni pravni interes, pač pa tipični ekonomski interes. Ker pa je sodišče prve stopnje v tej zadevi stransko intervencijo dopustilo, je pritožba intervenienkte zoper sodbo sicer dopustna, vendar ne mimo in v nasprotju s procesnimi pooblastili tožeče stranke.

8. Pritožba stranske intervenientke zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena. Kot je bilo že pojasnjeno, intervenient ni stranka postopka, zato sme opravljati le tista dejanja, ki so v okviru zahtevka, ki ga stranka uveljavlja, ali proti kateri se tak zahtevek uveljavlja. Z zahtevkom je treba razumeti zahtevek za odločitev o glavni stvari, kar sklep o stroških ni, saj je v obravnavanem primeru akcesoren odločitvi o glavni stvari. Prisojeni stroški (sodišče prve stopnje jih je utemeljilo s 154. in 155. členom ZPP), ki jih mora tožeča stranka plačati toženi stranki, niso posledica intervenientovih procesnih dejanj, zato se nanašajo izključno le na razmerje med tožečo in toženo stranko. To pa pomeni, da 1. odstavek 201. člena ZPP ni podlaga za dovoljenost pritožbe stranske intervenientke za pritožbo proti odločitvi o stroških (prim. VSL sodba in sklep I Cpg 1149/2007).

9. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljali tožeča stranka in stranska intervenientka, niso utemeljeni oziroma delno niso dovoljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP) ter pritožbo stranske intervenientke glede V. točke izreka zavrglo (4. odstavek 343. člen ZPP v zvezi s 351. členom ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo tožene stranke ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prim. 1. odstavek 155. člena ZPP), zato je višje sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).