Jedro

Ko vložnik zatrjuje, da sodišče ni izvedlo rekonstrukcije oziroma bi jo moralo izvesti zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja, s tem izrecno uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi tega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega V.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega V.V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora, storjenega v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ in kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. in 1. odstavku 256. člena KZ. Po določitvi posameznih kazni je bila obsojencu izrečena po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ enotna kazen devet let in dva meseca zapora, v katero je vštet pripor od 14.11.1997 dalje. Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je pritožbi obsojenca V.V. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenec V.V. je dne 19.01.1999 vložil na Okrožno sodišče v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti zoper obe uvodoma navedeni sodbi zaradi absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in ker je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni odločbi (427. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP)). Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi, odredi rekonstrukcijo na kraju dogodka, upošteva izpovedi prič M. in N. ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. Hkrati predlaga, da Vrhovno sodišče na podlagi 3. odstavka 422. člena ZKP odredi prekinitev izvršitve pravnomočne kazni zapora za umor.

Vrhovni državni tožilec B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Zaradi dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi, ni moč vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP pa ni podana. Obsojenec ne pove, v čem je nasprotje med razlogi sodbe o vsebini zapisnika o izpovedi v postopku in med samim zapisnikom. Navedba, da sodišče ne bi smelo slediti izpovedbam prič K. in B., nasprotja ne pojasnjuje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP obrazlaga vložnik z naslednjim: Tako prvostopno kot tudi pritožbeno sodišče sta v zvezi s kaznivim dejanjem umora, ki naj bi ga obsojenec storil, sledili izpovedbam prič P.K. in S.B., ki sta oba že kaznovana, čeprav tega ne bi smeli storiti in dati tem izpovedbam takšno težo in pomen, in sicer da je obsojenec nedvomno storil kaznivo dejanje umora. Naslednja kršitev te vrste v napadenih sodbah je opiranje na skico v proporcu, katero je sestavil ing. P.P., ki nikakor ne prikazuje dejansko stanje dogajanja 13.11.1997 na V. cesti v Ljubljani. V takih primerih je potrebno opraviti rekonstrukcijo, da se ponovijo dejanja ali situacije v razmerah in na kraju dogodka in sicer z vsakim od navedenih prič posebej. Kolikor bi bila izvedena rekonstrukcija, bi v obravnavani zadevi prišlo do situacije, ki jo predvideva 427. člen ZKP, saj obstaja precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev, kot so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi. Vložnik očita sodišču kršitev 17. člena ZKP, ker ni bila opravljena rekonstrukcija na kraju dogodka. Sodišče je oprlo svoje zaključke o tem, da je obsojenec storilec kaznivega dejanja umora, le na podlagi izpovedb prič, ki so ga obremenjevale in na skico v proporcu, ki ne odgovarja dejanskim razmeram na kraju dogodka. Sicer pa niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče nista pravilno ocenili izpovedb prič, ki so izpovedovale v korist obsojenca, sicer pa tudi ni bila zaslišana priča Z.N., ki je bil vseskozi na kraju dogodka.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik s tem, ko uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, napada v rednem postopku ugotovljeno dejansko stanje. To tudi izrecno uveljavlja, ko se sklicuje na 427. člen ZKP. Glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Prav tako ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti iz razlogov 427. člena ZKP. Navedena določba omogoča Vrhovnemu sodišču, da pri presoji utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti, če je podan precejšen dvom v resničnost ugotovljenih odločilnih dejstev, lahko z zahtevo za varstvo zakonitosti napadeno sodno odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ko vložnik zatrjuje, da prvostopno sodišče ni izvedlo rekonstrukcije oziroma bi jo moralo izvesti zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja, s tem izrecno uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar sledi tudi iz njegovih pomislekov v pravilnost prvostopne dokazne ocene, zlasti ko napada verodostojnost prič S.B. in P.K., nepravilno dokazno oceno priče M. in opustitev izvedbe dokazov z rekonstrukcijo na kraju dogodka, kot tudi z zaslišanjem priče Z.N. Z oceno dokazov, kot sta jih sprejeli prvostopno in pritožbeno sodišče, nista kršili določb kazenskega postopka glede razlogov, na podlagi katerih sta utemeljili svojo odločitev o obstoju odločilnih dejstev glede elementov obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče je pri pregledu spisa še ugotovilo, da je obsojenec v zahtevi za obnovo kazenskega postopka uveljavljal neuspešno tako nova dejstva kot tudi nove dokaze, kar ponavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti. Glede na uveljavljani razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, in sicer bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik ne konkretizira nobenih kršitev iz te določbe, iz vseh njegovih izvajanj sledi le, da se ne strinja z dokazno oceno prvostopnega in pritožbenega sodišča, kar, kot že rečeno, ni predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Prav tako pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da v izvedenem postopku v rednem sojenju ni nobenih podlag za precejšen dvom o ugotovljenih odločilnih dejstvih, zato tudi na tej osnovi napadenih sodb ni mogoče razveljaviti. Glede na vse povedano vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da ni podana očitana kršitev zakona, zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena predvsem zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zahtevo skladno s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.