Jedro

Predlagatelj mora navesti in izkazati okoliščine, s katerimi zatrjuje svoj pravni interes za udeležbo v postopku, in s tem dovoljenost predloga za obnovo navedenega razloga, zato je neutemeljen tožbeni očitek, da bi moral prvostopenjski organ ugotavljati in preverjati vplivno območje načrtovane gradnje. Tožnik v predlogu za obnovo namreč vplivov načrtovane gradnje dela javnega vodovoda na njegove nepremičnine ni zatrjeval.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka za izdajo delne odločbe št. 351-2314/2010-33 z dne 28. 2. 2012, s katero je bila investitorki Mestni občini ... (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovoljena gradnja dela javnega vodovoda na tam navedenih zemljiščih v k.o. ….

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da predlagatelj ni verjetno izkazal obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in da je predlog vložen po poteku enomesečnega roka iz 263. člena istega zakona. Zgolj dejstvo, da je tožnik lastnik zemljišč, ki se nahajajo v območju, ki ga ureja Odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za dele območij urejanja ŠO 1/2 Šiška, ŠT 1/2 Obvoznica in ŠS 1/6 Zgornja Šiška (v nadaljevanju OPPN) ne zadostuje za izkazovanje pravnega interesa in s tem pravice udeleževati se postopka za izdajo gradbenega dovoljenja. Glede pravočasnosti navaja, da je predlagatelj že na ustni obravnavi 31. 5. 2012, opravljeni v drugem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, zvedel za izdajo obravnavane delne odločbe. Njegovi pooblaščenki je bilo takrat pojasnjeno, da so bile stranke v tem postopku le služnostni upravičenci na zemljiščih, kjer je predvidena gradnja predmetnega dela vodovoda, in lastniki zemljišč ob trasi. Poleg tega so se na tej obravnavi dane pripombe drugih udeležence nanašale tudi na izdajo oz. pravnomočnost obravnavane delne odločbe.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil, pri čemer se je v razlogih opredelil le glede pritožbenih očitkov v zvezi z neizkazanim pravnim interesom. Ker predloga ni vložila upravičena oseba, je že to zadosten razlog za zavrženje vloge, zato organ druge stopnje ni preizkušal navedb o pravočasnosti.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da mora upravni organ ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, da se ga udeležujejo vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba, zato bi moral njegov položaj v razmerju do nameravane gradnje in posledično predlog za obnovo postopka obravnavati vsebinsko. Tega ni naredil, ampak je omenil le oddaljenost predvidene gradnje od najbližjega tožnikovega zemljišča, kar pa ne more biti razlog za ugotovitev, da konkretna gradnja ne posega v njegove pravne interese. Prvostopenjski organ bi torej moral ugotavljati in preverjati vplivno območje nameravane gradnje. Ker je določanje vplivnega območja investitorjeva naloga, je nedopustno, da se z odgovornostjo za izkazovanje posega v tožnikovo zemljišče bremeni lastnika tega zemljišča. V nadaljevanju še pojasnjuje, da v zadevi ne gre samo za gradnjo konkretnega dela javnega vodovoda, ampak za gradnjo trgovskega centra ... in da je odločitev arbitrarna, saj je tožnik v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo vročevoda imel položaj stranskega udeleženca. Ker drugostopenjski organ ni odgovoril na pritožbene razloge glede pravočasnosti predloga, v upravnem sporu ni možna nadaljnja vsebinska obravnava tega vprašanja. Zato vztraja pri navedbah iz pritožbe. Meni, da njegovi predstavnici na obravnavi 31. 5. 2012 neposredno ni bilo povedano, da je bila izdana konkretna odločba o gradnji dela javnega vodovoda, ampak so ji bili le posredno predstavljeni razlogi o načinu vodenja postopka, brez konkretnih podatkov in številk izdanih odločb. Za slednje je izvedela šele iz informacije upravnega organa z dne 30. 7. 2012. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in predlogu za obnovo postopka ugodi (1. točka predloga), da naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (2. točka), toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka).

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in se pri tem sklicuje na razloge, navedene v obeh upravnih aktih.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta organa utemeljila, da tožnik s svojimi navedbami v predlogu za obnovo postopka ne zatrjuje pravic oziroma pravnih interesov, ki jih je mogoče varovati v postopku za izdajo predmetnega gradbenega dovoljenja. Zaradi tega je pravilna tudi presoja, da ni izkazal pravnega interesa za udeležbo v obravnavanem postopku in s tem ne obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena ZUP. Na te razloge se sodišče sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede na tožbene navedbe pa še dodaja: Po prvem odstavku 43. člena ZUP se ima pravico udeleževati postopka oseba, ki izkaže pravni interes; tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranki udeleženec). Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, zato mora predlagatelj v skladu z 265. členom ZUP v predlogu za obnovo verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog. Če okoliščina ni verjetno izkazana, organ s sklepom predlog zavrže (drugi odstavek 267. člena ZUP). To pomeni, da mora predlagatelj v predlogu za obnovo postopka navesti dejstva, ki predstavljajo obnovitveni razlog, in jih izkazati. V konkretnem primeru bi moral tožnik torej navesti okoliščine, s katerimi utemeljuje svoj pravni interes, ki je moral obstajati že v času vodenja prvega postopka, in zaradi katerega bi moral biti v njem udeležen kot stranski udeleženec.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, to pa ugotavlja tudi sodišče po vpogledu v njegov predlog, je tožnik svojo pravico udeleževati se predmetnega postopka utemeljeval le s tem, da njegova zemljišča – tako kot investitorjeva – ležijo v območju urejanja OPPN. Ker zgolj ta okoliščina tudi po presoji sodišča ne pomeni oziroma tožniku ne daje pravne podlage za udeležbo v obravnavanem postopku, je upravni organ njegovo vlogo pravilno zavrgel. V tem okviru predstavljajo ugotovitve, ki jih je upravni organ navedel v izpodbijanem sklepu, in sicer da gradnja v ničemer ne posega v tožnikova zemljišča, da je več kot 130 m oddaljena od tožnikove najbližje parcele, da zato ne bo povzročala vplivov in da se z gradnjo ne posega v obstoječe komunalno in energetsko infrastrukturo, s katero so opremljena tožnikova zemljišča, le dodatno podkrepitev stališča, da lega v območju OPPN za obnovo ne zadostuje. Ker mora torej predlagatelj navesti in izkazati okoliščine, s katerimi zatrjuje svoj pravni interes za udeležbo v postopku, in s tem dovoljenost predloga za obnovo navedenega razloga, je neutemeljen tožbeni očitek, da bi moral prvostopenjski organ ugotavljati in preverjati vplivno območje načrtovane gradnje. Tožnik v predlogu za obnovo namreč vplivov načrtovane gradnje dela javnega vodovoda na njegove nepremičnine ni zatrjeval. Navedbe, s katerimi tožnik primerja vplivno območje v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, kjer naj bi tožnik v zvezi z isto gradnjo imel status stranskega udeleženca, so nedovoljene tožbene novote (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Gre za nedopustno širjenje predloga za obnovo postopka, saj teh okoliščin tožnik v predlogu ni navajal. Na odločitev v zadevi ne more vplivati niti zatrjevanje o arbitrarnosti odločitve. Izpodbijana odločitev je namreč zakonita, sodišče pa se v tem upravnem sporu ne more spuščati v presojo zakonitosti tožnikovega položaja stranskega udeleženca v drugem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja (za vročevod).

Ker je že neizkazanost obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena ZUP zadosten razlog za zavrženje predloga za obnovo postopka, se sodišče glede pravočasnosti – enako kot tudi pritožbeni organ, saj gre za kumulativne pogoje iz prvega odstavka 267. člena ZUP –, ni bilo dolžno opredeliti. Sodišče zato le dodaja, da za začetek teka enomesečnega subjektivnega roka iz 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, ki začne teči od dneva, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana, ni treba, da bi predlagatelj že vedel tudi za številko in datum izdane odločbe. Zadostuje vedenje o dejstvu, da je gradbeno dovoljenje za konkretno gradnjo izdano, na strani predlagatelja pa je, da nato v enem mesecu stori vse, da zavaruje svoje pravice – da pridobi odločbo, se seznani z njeno vsebino, presodi, ali je šlo za postopek, v katerem bi lahko varoval katero od svojih pravic oziroma pravnih koristi, da sprejeme odločitev o morebitni vložitvi predloga za obnovo postopka in ga tudi vloži. Ker na odločitev ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUP).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).