Jedro

Tožnik je od tožene stranke uveljavljal povračilo plačanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje za čas od 16. 6. 1994 do 1. 6. 2001. Zavezanec za plačilo prispevkov je bil ZPIZ in ne tožnik sam, navedeni prispevki so bili tudi plačani s strani ZPIZ-a in ne s strani tožnika. Glede obračunavanja prispevkov, rokov za plačilo, izterjave prispevkov, vračila preveč plačanih prispevkov, zamudnih obresti, odpisov zaradi neizterljivosti, poroštva, zastaranja in kaznovanja, se v skladu z 58. členom ZZVZZ smiselno uporabljajo določbe posebnega zakona, ki ureja plačevanje prispevkov. V ZZVZZ ni predvideno vračilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, temveč le vračilo preveč plačanih prispevkov ter odpis zaradi neizterljivosti. V danem primeru ne gre za nobenega od prej navedenih primerov. Tako ni nobene pravne podlage, na podlagi katere bi bila tožena stranka dolžna tožniku plačati prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, saj se s prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje zagotavljajo sredstva za same pravice zavarovancev, ki iz obveznega zdravstvenega zavarovanja izhajajo (13. člen ZZVZZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 16. 9. 2013, odločbe tožene stranke št. ... z dne 11. 7. 2013 in priznanje pravice do povračila stroškov zdravljenja v obdobju od 16. 6. 1994 do 1. 6. 2001 v višini 9.857,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2000 dalje do plačila. Štelo je, da je zahtevek tožnika, vložen pri toženi stranki dne 10. 4. 2013, vložen po preteku splošnega petletnega zastaralnega roka in je z zastaranjem prenehala pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, saj je pretekel splošni petletni zastaralni rok, odločbi tožene stranke sta pravilni.

2. Pritožuje se tožnik. Tožniku je bila tožba vročena 24. 4. 2015 tako, da je njegova pritožba z dne 28. 4. 2015 pravočasna, pritožba z dne 13. 7. 2015 pa je podana po preteku 15 dnevnega pritožbenega roka in jo pritožbeno sodišče v skladu s 352. členom, upoštevajoč 346. člen ZPP, ne more upoštevati. Pritožnik v pravočasni pritožbi navaja, da mu ZPIZ in ZZZS preko 20 let zavračata po zakonu pripadajoče obvezno zdravstveno zavarovanje. Meni, da je slovenska zakonodaja pomanjkljiva, površna in nestrokovna, slovenski sodniki pa nimajo osnovnega občutka za pravo in pravno pravilno odločanje. Pri tem navaja, da državni zbor izda zakon, sodnik pa ga po mili volji akceptira ali pa razveljavi in odloči po svoje in zato nikomur ne odgovarja.

3. Toženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem ponovi navedbe iz odgovora na tožbo, da Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ne predvideva vračila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje temveč le vračilo preveč plačanih prispevkov in odpis zaradi neizterljivosti, v tem primeru pa ne gre za nobenega od teh primerov. O tožnikovem zahtevku za povračilo stroškov zdravljenja za navedeno obdobje je bilo že pravnomočno razsojeno, tožnik pa je zahtevo za povračilo stroškov glede zdravstvenih storitev za čas od 16. 6. 1994 do 1. 6. 2001 vložil po preteku splošnega petletnega zastaralnega roka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča upoštevajoč pritožbene navedbe in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 1. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe direkcije tožene stranke z dne 16. 9. 2013, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območne enote A. z dne 11. 7. 2013. S slednjo je Območna enota A., kor prvostopenjski organ, odločila, da se zahteva tožnika za povračilo stroškov zdravljenja v obdobju od 16. 6. 1994 do 1. 6. 2001 oziroma vračilo vplačanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje za enako obdobje, zavrne. Iz sodnega spisa in prilog v sodnem spisu izhaja, da je tožnik pri toženi stranki dne 10. 4. 2013 podal vlogo za plačilo 41.339,89 EUR. Po pozivu je vlogo dopolnil in navedel, da v obdobju od 16. 6. 1994 do 1. 6. 2001 ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja, čeprav mu je le-to kot upokojencu pripadalo. Po številnih tožbah mu je šele v letu 2012 ZPIZ uredil obvezno zdravstveno zavarovanje za nazaj, za obdobje od 16. 6. 1994 do 1. 6. 2001. Od zavoda zahteva, da mu plača ali stroške zdravljenja za navedeno obdobje v skupni višini 38.402,64 EUR ali vrne plačane prispevke za članarino pri zavodu v skupni višini 43.198,58 EUR. Vlogi je priložil seznam plačanih računov v spornem obdobju v višini 10.973,66 DEM in navedel, da računov nima več. Prvostopenjski organ toženca je v postopku ugotovil, da so navedene terjatve že zastarale in da pritožnik ni izkazal, da so mu stroški za zdravstvene storitve in medicinske pripomočke, v času, ko ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja res nastali, saj ni predložil originalnih računov o opravljenih in plačanih zdravstvenih storitvah. Drugostopenjski organ toženke je ugotovil, da je bil pritožnik v obvezno zdravstveno zavarovanje za obdobje od 6. 6. 1994 do 1. 6. 2001 prijavljen s strani ZPIZ-a za nazaj 29. 6. 2011 in 27. 3. 2012 in sicer po zavarovalni podlagi 060, kot upokojenec, ki prejema pokojnino po predpisih RS.

7. Prvostopenjsko sodišče je nadalje ugotovilo: tožniku je bila z odločbo ZPIZ z dne 7. 7. 1997 v zvezi z odločbo z dne 18. 3. 1999 priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 6. 1992 dalje. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 511/1999 z dne 13. 6. 2003, v povezavi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 525/2003 z dne 24. 10. 2005 je sodišče zahtevku tožnika delno ugodilo in odločbi z dne 7. 7. 1997 in 18. 3. 1999 razveljavilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, glede pravilne ugotovitve dolžine zavarovalne dobe za odmero pokojnine. Do dokončne odmere sorazmernega dela starostne pokojnine, je tožniku priznalo pravico do akontacije sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 6. 1992 dalje v znesku 1.275,91 SIT. Tožbeni del zahtevka, v katerem je tožnik zahteval, da mu toženec povrne stroške za zdravniško oskrbo od začetka prejemanja pokojnine, to je od leta 1992 najprej z vsemi zamudnimi stroški, je zavrnilo. V ponovljenem postopku je ZPIZ z odločbo z dne 20. 1. 2006 odločil, da ima tožnik od 1. 6. 1992 dalje pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 2.093,90 SIT na mesec. Ta odločba je pravnomočna. Ponovljeni postopek se je nanašal na priznanje slovenske pokojninske dobe za različna zavarovalna obdobja od 1. 7. 1949 dalje do 30. 9. 1957, vštevanje odsluženega vojaškega roka ter časa, ko se je tožnik šolal na srednji tehnični šoli. Tožnik v času trajanja tega socialnega spora ni imel urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnik si je to zavarovanje uredil 26. 3. 2002 od 1. 6. 2001 dalje. S 1. 6. 2001 je ZPIZ začel tožniku nakazovati sorazmerni del starostne pokojnine v Sloveniji in tožnika dne 29. 6. 2001 prijavil v obvezno zdravstveno zavarovanje. Dne 28. 3. 2012 je ZPIZ naknadno tožnika prijavil v obvezno zdravstveno zavarovanje še za sporno obdobje s pričetkom zavarovanja od 16. 6. 1994 dalje. Datum 16. 6. 1994 je datum, od katerega ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. ZPIZ je na ZZZS, torej na toženo stranko, nakazal pripadajoče prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje tožnika.

8. Pravilno je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek za povračilo plačanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje za čas od 16. 6. 1994 do 1. 6. 2001. Zavezanec za plačilo prispevkov je bil ZPIZ in ne pritožnik sam, navedeni prispevki so bili tudi plačani s strani ZPIZ-a in ne s strani tožnika. Glede obračunavanja prispevkov, rokov za plačilo, izterjave prispevkov, vračilo preveč plačanih prispevkov, zamudnih obresti, odpisov zaradi neizterljivosti, poroštva, zastaranja in kaznovanja, se v skladu z 58. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 100/2005 s spremembami; v nadaljevanju: ZZVZZ) smiselno uporabljajo določbe posebnega zakona, ki ureja plačevanje prispevkov. V ZZVZZ ni predvideno vračilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, temveč le vračilo preveč plačanih prispevkov ter odpis zaradi neizterljivosti. V danem primeru ne gre za nobenega od prej navedenih primerov. Tako ni nobene pravne podlage, na podlagi katere bi bila tožena stranka dolžna tožniku plačati prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, saj se s prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje zagotavljajo sredstva za same pravice zavarovancev, ki iz obveznega zdravstvenega zavarovanja izhajajo (13. člen ZZVZZ).

9. Tožnik zahteva, da se mu prizna pravica do povračila stroškov zdravljenja v obdobju od 16. 6. 1994 do 1. 6. 2001, v višini, kot je razvidno iz seznama računov, to je 9.857,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2001 dalje do plačila. V zvezi s tem zahtevkom je tožena stranka podala ugovor zastaranja.

10. Tožnik je zahtevo za povračilo stroškov zdravstvenih storitev pri toženi stranki vložil dne 10. 4. 2013. Zahtevek je bil vložen po preteku splošnega petletnega zastaralnega roka iz 346. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/2007 - v nadaljevanju: OZ). V skladu s 335. členom OZ z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, nastopi pa, ko se izteče zadnji dan z zakonom določenega časa. Navedeni zastaralni rok pri tožniku tako prične teči naslednji dan po plačilu posamezne zdravstvene storitve. Ker je tožnik zahteval povračilo stroškov za čas od 16. 6. 1994 do 1. 6. 2001, zahtevo pa je pri toženki podal šele v letu 2013, je pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da je pravica pritožnika zahtevati izpolnitev te obveznosti od tožene stranke že zastarala.

11. Pritožnik v pritožbi ne navede ničesar takega, kar bi vplivalo na odločitev prvostopenjskega sodišča, zato je bilo potrebno njegovo pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.