Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine ustrezno upoštevalo načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo nerazdelno plačilo odškodnine tožeči stranki v višini 8.8085,25 EUR. V presežku nad prisojenim zneskom je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. in II. točka izreka) ter toženima strankama naložilo plačilo stroškov tožeče stranke, ki sta jih dolžni plačati v korist proračuna Republike Slovenije (III. točka izreka). V IV. točki izreka je naložilo toženima strankama še nerazdelno plačilo stroškov tožeče stranke v višini 50,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožeča stranka in sicer v delu, ki se nanaša na višino dosojene odškodnine iz naslova utrpelih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem in iz naslova utrpelih duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Meni, da je odškodnina za utrpele telesne in bodoče telesne bolečine v višini 5.500,00 EUR prenizko odmerjena. Sama je vtoževala odškodnino v višini 7.000,00 EUR, sodišče pa ni ustrezno upoštevalo, da telesne bolečine trajajo že sedem let, trajale bodo tudi še v bodoče, pri tem pa je potrebno upoštevati še ostale neugodnosti, ki jih je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) utrpela tekom zdravljenja. Tožnica je kljub svojim letom še vedno zelo aktivna na veliki kmetiji, zato so neugodnosti v sferi nezmožnosti ali oteženega opravljanja dela in aktivnosti toliko večje. Nadalje izpodbija odločitev sodišča prve stopnje tudi v delu, kjer je sodišče priznalo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti v višini 2.500,00 EUR. Tožnica je vtoževala odškodnino v višini 8.000,00 EUR, izvedenec pa je zmanjšanje ocenil kot blago do zmerno. Pri tem pa sodišče ni upoštevalo, da je tožnica kmetovalka in je višino odškodnine vezalo predvsem na starost tožnice, ni pa upoštevalo njenega dela na kmetiji in težave, ki jih tožnica zaradi deficita v sferi poškodovane roke sedaj trpi. V primeru tožnice gre za žensko, ki vsak dan dela na kmetiji, v kuhinji, hlevu in njivah, kljub letom je vsak dan prisotna in dejavna, nekatera dela so bila zaradi poškodbe sedaj opuščena, druga dela, ki jih opravlja, pa mora opravljati s povečano močjo in trudom. Sodba sodišča prve stopnje je dejansko diskriminatorna do tožnice, razlogi sodišča so neživljenjski in zastareli, življenjska doba oseb se podaljšuje, osebe so tudi v starosti aktivne, vlagajo vase, sodišče pa neutemeljeno tem ljudem daje kliše, da so stari, da se življenje tako rekoč izteka in niso več zmožni fizično delati. Tožnica pa s trajnim zmanjšanjem življenjskih aktivnosti živi že sedem let in bo glede na statistične podatke takšno življenje živela še vsaj pet let, zato je odškodnina v višini 2.500,00 EUR bistveno prenizka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in naloži toženkama odškodnino v vtoževanem znesku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.

3. V odgovoru na pritožbo se prva toženka zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Sodišče druge stopnje glede prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin v celoti povzema ugotovitve sodišča prve stopnje iz 9. do vključno 14. točke izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje pravilno objektiviziralo telesne bolečine tožnice in pri tem sledilo izvedencu medicinske stroke, ki je telesne bolečine ocenil kot hude v trajanju dve do tri ure po poškodbi, potem srednje hude tri do štiri dni in nato še dan dva trajne pekoče bolečine pod mavcem ter občasne zmerne bolečine, ki jih lahko tožnica trpi še sedaj. Sprožilni faktor slednjih pa je fizična aktivnost z levo roko. Prav tako je sodišče pravilno upoštevalo nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je utrpela tožnica, ki je bila obravnavana v specialistični travmatološki obravnavi, deležna rentgenskega slikanja, nameščena ji je bila mobilizacija z mavčno oblogo, namestitev odlomkov v lokalni anesteziji, imela pa je tudi kontrolne preglede v obdobju 35 dni. Do odstranitve imobilizacije je bila popolnoma funkcionalno omejena v zapestju poškodovane roke, za tem pa je bila vključena še v fizioterapijo.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so navedbe tožnice o trajanju hudih bolečin v 30 dni in srednje hudih bolečin v trajanju 80 dni pretirane in pri tem upoštevalo tako njeno izpovedbo kot izvedensko mnenje ter dejstvo, da se tožnica še vedno spopada z blagimi bolečinami, ki so stalno prisotne, ob fizičnih aktivnosti z levo roko pa se telesne bolečine v področju poškodbe intenzivirajo v zmerne telesne bolečine. Te so takšne, za pomiritev katerih je potreben nemorfinski analgetik in lahko trajajo še nekaj časa po prenehanju fizične aktivnosti. Glede na vse ugotovljeno ter upoštevaje obsežno sodno prakso, na katero se sklicuje izpodbijana sodba, sodišče druge stopnje zaključuje, da je priznana odškodnina za pretrpljene telesne bolečine v višini 5.500,00 EUR pravična in pravilno odmerjena.

8. Pritožba nadalje izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerilo odškodnino v višini 2.500,00 EUR, pri tem pa upoštevalo starost tožnice in dejstvo, da pri svojih 80 letih ni več na vrhuncu svojih delovnih moči (kar je nesporno dejstvo in zaradi slednjega izpodbijana sodba ni diskriminatorna), ter dejstvo, da tožničina leva roka ni dominanta, saj je desničarka. Na podlagi slednjega sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje iz 19. do 21. točke izpodbijane sodbe, upoštevaje dejstvo, da je izvedenec zaključil, da gre pri tožnici za blago do zmerno trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti in je zato odškodnina v višini 2.500,00 EUR primerna.

9. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine ustrezno upoštevalo načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine v smislu 179. OZ ter je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 8.800,00 EUR skladna z odškodninami, ki se za takšne in podobne škode priznava v sodni praksi, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje.

10. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožnica stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, zato je odločitev o njih odpadla (163. člen ZPP).