Jedro

Glede na zatrjevane (v sklepu sodišča prve stopnje pa celo ugotovljene, vendar pa z ničemer obrazložene) statusne spremembe prvotno tožene stranke, ki v dosedanjem postopku sploh niso bile obravnavane, ali sploh gre za spremembo tožbe, ki bi, glede na pogoje iz 192. člena lahko bila dovoljena ali pa ne, ni mogoče odgovoriti. Odločitev pritožbenega sodišča, da sicer gre za spremembo tožbe, ki pa zaradi neizpolnjevanja pogojev iz 192. člena ZPP ni dovoljena, je zato preuranjena.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje iz 1. točke izreka se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje. Stroški revizijskega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe tako, da je namesto prvotno tožene A. postala nova tožena stranka B. Nato je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki B., da mora s tožečo stranko skleniti prodajno pogodbo za stanovanje, pod pogoji iz stanovanjskega zakona.

Proti sodbi in sklepu sodišča prve stopnje je vložila pritožbo prvotno tožena stranka A., pritožbeno sodišče pa je njeni pritožbi v celoti ugodilo in sicer tako, da je sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila dovoljena sprememba tožbe, spremenilo in odločilo, da se sprememba tožbe ne dovoli, sodbo sodišča prve stopnje pa je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Proti sklepu sodišča druge stopnje, da se sprememba tožbe ne dovoli (1. točka izreka odločbe sodišča druge stopnje), je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka, ki v reviziji uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišča prve stopnje je spremembo tožbe utemeljeno dovolilo. Vsa pogajanja tožeče stranke glede prodaje stanovanja so potekala s toženo stranko A. Iz nobene listine, ki je bila doslej predložena sodišču pa ne izhaja, da je postalo lastnik stanovanja podjetje B. Sicer pa je iz registra gospodarskih organizacij razvidno, da je podjetje B. registrirano kot stanovanjski sklad, kar pomeni, da je sestavni del A. in zanjo opravlja določene storitve. Tudi iz podatkov zemljiške knjige ne izhaja, da je lastnik stanovanja podjetje B. Komunalno stanovanjsko podjetje še vedno vodi kot lastnika stanovanja A. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je dovolilo popravo tožbe. Brez te poprave, ki pa ni sprememba tožbe, bi bila tožena stranka prisiljena vložiti novo tožbo. To pa ne bi bilo smotrno, saj se na ta način razmerja med strankami ne bi dokončno uredila. Pritožbeno sodišče, ki spremembe ni dovolilo, vseh navedenih okoliščin ni upoštevalo. S svojo odločitvijo je nepravilno uporabilo določbe ZPP, posledica te nepravilne uporabe procesnih določb pa je sprememba izpodbijanega sklepa na škodo tožeče stranke. Reviziji naj se ugodi, sklep sodišča druge stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

V skladu z določbami 390. in 400. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pravilno razložilo smisel procesne določbe iz 192. člena ZPP, ki obravnava subjektivno spremembo tožbe. Ta je res dovoljena le, če so izpolnjeni pogoji iz 192. člena ZPP, med te pogoje pa sodita tudi privolitev prvotnega toženca, če se je ta že spustil v obravnavanje glavne stvari (v obravnavanem primeru se je) in tistega, ki naj bi vstopil v pravdo namesto prvotnega toženca. Njune privolitve sodišče ne more nadomestiti. Taka razlaga določbe 192. člena ZPP, ki je identična z razlago te določbe s strani sodišča druge stopnje, pa ne da odgovora na ključno vprašanje, ali v obravnavanem primeru sploh gre za spremembo tožbe. Tožeča stranka je v svojih vlogah govorila enkrat o popravi tožbe, drugič pa o njeni spremembi, sodišča prve stopnje pa je sklep o dovolitvi spremembe tožbe utemeljilo tudi s statusnimi spremembami (3. str. razlogov odločbe sodišča prve stopnje), do katerih naj bi prišlo pri prvotno toženi stranki. V reviziji, v kateri tožeča stranka ponovno govori tako o popravi, kot tudi o spremembi tožbe, pa postavlja tožeča stranka tudi trditev, da naj bi bil tisti, ki naj bi stopil v pravdo namesto prvotno tožene stranke, le njen sestavni del. Glede na zatrjevane (v sklepu sodišča prve stopnje pa celo ugotovljene, vendar pa z ničemer obrazložene) statusne spremembe prvotno tožene stranke, ki v dosedanjem postopku sploh niso bile obravnavane, zaenkrat na vprašanje, ali sploh gre za spremembo tožbe, ki bi, glede na pogoje iz 192. člena lahko bila dovoljena ali pa ne, ni mogoče odgovoriti. Odločitev pritožbenega sodišča, da sicer gre za spremembo tožbe, ki pa zaradi neizpolnjevanja pogojev iz 192. člena ZPP ni dovoljena, je zato preuranjena.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče najprej zavzeti stališče o tem, ali za spremembo tožbe sploh gre in šele v primeru, da za tako spremembo gre preizkušati, ali so za spremembo izpolnjeni tudi pogoji, ki so navedeni v 192. členu ZPP.

Ker se pritožbeno sodišče v dosedanjem postopku z vprašanji, ki se nanašajo na spremembo tožbe in so materialnopravne narave ter povezana tudi z odločitvijo o glavni stvari, ni ukvarjalo, je določbo 192. člena ZPP, ki določa le pogoje za spremembo tožbe v primerih, ko za spremembo tožbe res gre, zmotno uporabilo, s tem pa zagrešilo v reviziji zatrjevano kršitev določb postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Reviziji je bilo zato potrebno ugoditi, zadevo pa vrniti sodišču druge stopnje v novo odločanje (1. odstavek 394. člena ZPP v zvezi s 400. členom ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.