Jedro

Pritožbene navedbe, da tožena stranka ni kriva, da iz priloženega obrazca o premoženjskem stanju ni razvidna njena nelikvidnost in višina blokad na TRR in bi jo zato sodišče moralo pozvati, naj vlogo dopolni, niso utemeljene. Ko je tožena stranka v spis vložila izjavo o premoženjskem stanju, je bila njena vloga popolna. Pozivanje v smislu 1. odstavka 108. člena ZPP je zato odpadlo.

Okoliščina, da ima tožena stranka blokirana denarna sredstva na transakcijskih računih, ob dejstvu, da je na te račune v zadnjih treh mesecih prejemala prilive ter da ni navedla ne do katerega zneska so računi blokirani, ne kakšni so prilivi bili, ne zadostuje za ugodilno odločitev o njenem predlogu. Kaže zgolj na njeno slabo likvidnostno stanje. Poleg tega je pri odločanju o (delni) oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilo sodne takse, potrebno upoštevati tudi njeno finančno in premoženjsko stanje. V kolikor stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, pa mora trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev, obročno plačilo ali odlog plačila sodne takse za postopek o pritožbi zoper sodbo opr. št. I Pg 81/2013 z dne 24. 4. 2014. 2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in pritožnika oprosti plačila sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Skladno s 4. odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) lahko sodišče pravno osebo delno oprosti plačila sodnih taks, ji takšno plačilo odloži ali ji dovoli obročno plačilo, če ta nima sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti. Pri odločanju mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (5. odstavek 11. člena ZST-1).

5. Višje sodišče soglaša z zaključkom, da plačilo sodne takse v višini 165,00 EUR toženčeve dejavnosti ne more ogroziti. Iz pritožbeno ne-prerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da ima ta 2.619.960,00 EUR sredstev, od tega 1.555.299,00 EUR kratkoročnih sredstev (denarna sredstva, zaloge, kratkoročne finančne naložbe, kratkoročne poslovne terjatve). V primerjavi z navedenimi podatki je višina sodne takse nedvomno nizka. Na takšno odločitev ne morejo vplivati niti pavšalne navedbe o ogroženosti delovnih mest zaposlenih in o drugih odprtih sodnih postopkih.(1)

6. Stranka, ki prosi za taksno oprostitev, mora v predlogu navesti dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja, da je podan dejanski stan iz 11. člena ZST-1 in v zvezi s tem predlagati ustrezne dokaze. Trditveno in dokazno breme o tem je na stranki, ki predlog poda (212. člen ZPP, v zvezi s 3. odstavkom 1. člena ZST-1). S predložitvijo izjave o premoženjskem stanju stranka zadosti formalnim zahtevam, ki jih določa 3. odstavek 12. člena ZST-1, ne pa tudi trditvenemu bremenu glede okoliščin, zakaj nima sredstev za plačilo celotne takse in jih brez ogrožanja svoje dejavnosti tudi ne more zagotoviti. Zatrjevanje in izkaz teh okoliščin (v predlogu za oprostitev plačila sodnih taks) pa je odločilen za uspešno uveljavljanje oprostitve. Pritožbene navedbe, da tožena stranka ni kriva, da iz priloženega obrazca o premoženjskem stanju ni razvidna njena nelikvidnost in višina blokad na TRR in bi jo zato sodišče moralo pozvati, naj vlogo dopolni, tako niso utemeljene. Ko je tožena stranka v spis vložila izjavo o premoženjskem stanju, je bila njena vloga popolna. Pozivanje v smislu 1. odstavka 108. člena ZPP je zato odpadlo.

7. Okoliščina, da ima tožena stranka blokirana denarna sredstva na transakcijskih računih, ob dejstvu, da je na te račune v zadnjih treh mesecih prejemala prilive ter da ni navedla ne do katerega zneska so računi blokirani, ne kakšni so prilivi bili, ne zadostuje za ugodilno odločitev o njenem predlogu. Kaže zgolj na njeno slabo likvidnostno stanje. Poleg tega je pri odločanju o (delni) oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilo sodne takse, potrebno upoštevati tudi njeno finančno in premoženjsko stanje. Nesporno je, da tožena stranka posluje z dobičkom in da ima določeno premoženje (premičnine, nepremičnine, terjatve). V kolikor stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, pa mora trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne. Tožena stranka ne v predlogu za oprostitev plačila sodne takse ne v pritožbi ni navedla, da so kratkoročne poslovne terjatve težko izterljive oziroma, da zalog in poslovnih sredstev ne more hitro prodati, kot tudi ne, da so vsa sredstva nujno potrebna za poslovanje.(2) Že zaradi pomanjkljivosti in pavšalnosti trditev v zvezi s premoženjskim stanjem tožene stranke, tako njenemu predlogu ni bilo mogoče ugoditi.

8. Z njegovo zavrnitvijo pa toženi stranki ni bila kršena pravica do sodnega varstva. Ustava RS namreč ne določa, da je le-to brezplačno. Sodne takse predstavljajo obvezno dajatev, katere namen je v tem, da stranke krijejo del stroškov, ki nastanejo zaradi dela sodišča in so torej predpisane predvsem zaradi fiskalnih razlogov in za zagotavljanje ekonomičnosti postopka ter procesne discipline. Prek določb drugega poglavja ZST-1 o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu taks je pravica do sodnega varstva zagotovljena le tistim, ki izpolnjujejo zgoraj navedene zakonske kriterije.

9. Pritožba pravilno izpostavlja, da predlog za oprostitev plačila sodnih taks vsebuje tudi predlog za odlog oziroma obročno plačilo takse. Sodišče prve stopnje je to upoštevalo in o navedenih predlogih odločilo. Toženi stranki je pravilno pojasnilo, da bi morala tudi v zvezi z njimi podati ustrezno trditveno podlago (kolikšen del takse in kdaj oziroma s kakšno dinamiko plačila bi lahko plačala). Ker v zvezi s tem ni povedala ničesar (zatrjevala je le, da bi plačilo vsakršne takse, ne glede na višino, ogrozilo njeno dejavnost), je sodišče prve stopnje takšne predloge pravilno zavrnilo.

10. Pritožbene navedbe tako niso utemeljene. Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (1. odstavek 366. v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP), je bilo pritožbo potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

11. Skladno z določbo 4. odstavka 10. člena ZST-1 se za predmetno pritožbo sodna taksa ne plača. Predlog za njeno oprostitev, ki ga podaja tožeča stranka, je zato brezpredmeten in ga višje sodišče ni presojalo.

12. O pritožbi je na podlagi določbe 366 a. člena ZPP (v zvezi s 7. alinejo 2. odstavka 366. člena ZPP) odločal sodnik posameznik.

(1) Tako tudi VSL v sklepu I Cpg 1103/2013. (2) Izrecno je celo navedla, da je nujen za poslovanje pretežni del njenih premičnin (očitno torej ne vse).