Jedro

Na podlagi medicinske dokumentacije (zdravniško spričevalo, opis poškodb in podobno) lahko sodišče ugotovi telesno poškodbo tudi brez odreditve izvedenstva, če med procesnimi udeleženci telesna poškodba ni sporna in če tudi sodišče ne dvomi o njenem obstoju.

Pritožbenega dokaznega predloga, ki ne navaja ustreznih razlogov, zakaj ni bil podan že prej, ni mogoče upoštevati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1200 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil M.M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ, za katero mu je bila izrečena denarna kazen 700.000 SIT, ki jo mora plačati v roku treh mesecev. Po 39. členu KZ mu je bila izrečena tudi stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila za čas 6 mesecev. Dolžan je povrniti tudi stroške kazenskega postopka, od tega 100.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo ter obsojencu naložilo plačilo povprečnine 135.000 SIT.

Zoper navedeno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti brez navedbe razlogov, ki jih je dovoljeno uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom in predlagal, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, ali pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je mnenja (2. odstavek 423. člena ZKP), da je zahteva neutemeljena, saj zagovornik v bistvu ponavlja pritožbene navedbe in uveljavlja le razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga ni mogoče uveljavljati s tem pravnim sredstvom.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Preizkus pravnomočne sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti je omejen le na kršitve določb kazenskega zakona in določb kazenskega postopka (1. odstavek 420. člena ZKP). Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; to pomeni, da Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi ne preizkuša, ali so v pravnomočni odločbi pravilno in popolno ugotovljena pravno relevantna dejstva, kot tudi ne pravilnosti dokazne presoje in zaključkov pravnomočne sodbe.

Vložnik zahteve pretežno ponavlja pritožbene navedbe in ostaja pri stališču, da je osebni avtomobil vozil (sedaj pokojni) M.S., ne pa obsojenec. Sodišče naj ne bi razpolagalo z nobenimi trdnimi dokazi, da je bil voznik obsojenec. Ne strinja se z dokazno presojo izpovedb prič R.A. in D.K., ki potrjujeta obsojenčev zagovor ter z razlogi, na podlagi katerih ju sodišče ocenjuje kot neverodostojni priči. Dokazna ocena listin v zvezi z preiskavo obsojenčeve alkoholiziranosti je po mnenju zagovornika enostranska oz. neprepričljiva. Kot nezanesljivo oziroma nepravilno označi tudi sklepanje sodišča, da je vzrok prometne nesreče neprilagojena hitrost obsojenčeve vožnje, saj bi moralo sodišče v tej smeri odrediti izvedenstvo cestnoprometne stroke, tako pa je samo odločalo o vprašanjih, glede katerih ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem.

Vrhovno sodišče je vezano na dejansko stanje, ki ga je v konkretnem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je prestalo pritožbeni preizkus. Zato utemeljenosti zagovornikovih navedb, s katerimi v nasprotju z zakonom graja dejansko stanje, ni preizkušalo.

Po vsebini enak nedovoljen razlog zagovornik uveljavlja tudi, ko sodišču druge stopnje očita "protispisnost", s čimer se smiselno sklicuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Kot navaja, je napačna ugotovitev sodišča druge stopnje, da naj bi obsojenec šele na glavni obravnavi dne 10.6.2005 povedal, da je vozil nekdo drug, saj je to omenil že v postopku pri sodniku za prekrške.

Zatrjevana procesna kršitev bi bila podana, če bi sodišče v razlogih sodbe v zvezi z ugotavljanjem odločilnih dejstev napačno povzemalo vsebino obsojenčevega zagovora. V konkretnem primeru ni tako, saj se pritožbeno sodišče ne sklicuje na vsebino zagovora, temveč na podlagi podatkov spisa samo ugotavlja (po mnenju zagovornika napačno), kdaj je obsojenec v postopku prvič začel omenjati drugega voznika. Zato za protispisnost ne gre, temveč znova le za nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Neutemeljen je tudi zagovornikov očitek višjemu sodišču, da naj bi ravnalo v nasprotju z določbo 7. odstavka 364. člena ZKP, ker ni navedlo, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov. Strinja se sicer z ugotovitvijo pritožbenega sodišča, da je bila pri obdolžencu zahtevana preiskava glede prisotnosti alkohola, ne upošteva oziroma utemelji pa sodišče neskladja z zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, iz katerega naj bi po oceni zagovornika izhajalo, da je bil omenjen preizkus alkoholiziranosti pri obsojencu opravljen v svojstvu udeleženca prometne nesreče (in ne voznika).

Določba 7. odstavka 364. člena ZKP, na katero se sklicuje zagovornik, zavezuje izključno sodišče prve stopnje pri utemeljevanju pisne (meritorne) sodbe. Po tej določbi mora sodišče v obrazložitvi odločbe med drugim navesti določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov in kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov. Sodišče druge stopnje se na tej podlagi torej ni bilo dolžno opredeljevati do protislovnih dokazov v navedenem smislu, zato mu tudi ni mogoče očitati kršitve zakona. Pač pa je po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP sodišče druge stopnje v obrazložitvi odločbe dolžno presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. V obravnavanem primeru je višje sodišče v razlogih sodbe v zvezi z dejanskim stanjem pritrdilo razlogom prvostopenjske sodbe, torej tudi tistim, kjer sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom izhaja, da je bil obsojenec v tem postopku obravnavan kot voznik - udeleženec v cestnem prometu. V podkrepitev stališča, da je že policija obsojenca obravnavala kot voznika, pa je navedlo tudi že omenjene podatke iz listine na l. št. 23. Zato višjemu sodišču tudi ni mogoče očitati, da v okviru presoje pritožbenih navedb ni zavzelo in obrazložilo stališča glede navedenih, domnevno nasprotujočih si podatkov iz omenjenih listin.

Zagovornik nižjima sodiščema tudi očita, da sta nepravilno uporabili določbo 248. člena ZKP, ker nista z izvedencem ugotavljali narave telesnih poškodb, ki jih je v prometni nesreči dobil R.A. Zadovoljili sta se zgolj s podatki zdravnika z Oddelka za travmatologijo Kliničnega centra v Ljubljani, ki pa ni izvedenec. Pri tem ni pomembno, kot navaja zagovornik, ali je obramba v zvezi z naravo telesne poškodbe že med postopkom na prvi stopnji izražala kakršnekoli dvome.

V skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP v povezavi z 264. členom ZKP) sodišče pri ugotavljanju telesnih poškodb ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno. Po prevladujočem stališču sodne prakse (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, str. 587 točka 3) medicinska dokumentacija (zdravniško spričevalo, opis poškodb in podobno) sicer ni izvedensko delo, vendar pa na podlagi te dokumentacije lahko sodišče ugotovi telesno poškodbo tudi brez odreditve izvedenstva, če med procesnimi udeleženci telesna poškodba ni sporna in če tudi sodišče ne dvomi o njenem obstoju.

Skladno z določbo 248. člena ZKP sodnik odredi izvedenstvo, ko oceni, da brez izvedbe tega dokaza ne bo mogel ugotoviti dejanskega stanja kaznivega dejanja - v konkretnem primeru, vrste in teže telesne poškodbe ter s tem povezane pravne opredelitve telesne poškodbe. Iz razlogov prvostopenjske sodbe, ki ji je sodišče druge stopnje tudi v tem delu v celoti pritrdilo, izhaja, da sodišči glede na podatke zdravstvene dokumentacije, zlasti glede na podatek, da bi bilo lahko zaradi poškodb ogroženo tudi življenje oškodovanca, nista imeli nobenih pomislekov, da gre v tem primeru za hudo telesno poškodbo, torej nista šteli za potrebno, da se v tem primeru to odločilno dejstvo ugotavlja z izvedenstvom medicinske stroke. Zagovornik, ki je bil seznanjen s temi podatki, je naravo oškodovančeve telesne poškodbe prvič izpodbijal šele v pritožbenem postopku in zahteval odreditev izvedenstva, ne da bi skladno z določbo 4. odstavka 369. člena ZKP navedel razloge, zakaj tega ni predlagal že prej. Nesprejemljivo je stališče zahteve, da tega ni bil dolžan storiti, ker da je sodišče dolžno dejansko stanje ugotoviti po resnici in popolnoma po uradni dolžnosti. Po stališču Ustavnega sodišča (odločba Up 17/04 z dne 5.5.2006) pritožbenega dokaznega predloga, ki ne navaja ustreznih razlogov, zakaj ni bil podan že prej, ni mogoče upoštevati, saj določba 4. odstavka 369. člena ZKP skuša preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokaza in s tem zagotoviti koncentracijo dokazovanja pred prvostopenjskim sodiščem, ki je izvedlo glavno obravnavo. Zaradi navedenih razlogov so neutemeljeni tudi očitki zahteve v zvezi z kršitvijo zakona pri ugotavljanju narave telesne poškodbe oškodovanca R.A. Ker je po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98. a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.