Jedro

Tožena stranka je na podlagi dejstev, ki jih je navedel tožnik in na podlagi predložene dokumentacije presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ, kar pomeni, da ni nevarnosti, da bi bil osebno lahko preganjan zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu družbenemu prepričanju. Dejanja, ki jih je opisal, niso dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da bi predstavljala hudo kršitev človekovih pravic, niti ne predstavljajo zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. V prošnji, vloženi dne 13. 10. 2005, je navedel, da je pred vojno živel v vasi Sase pri A., hišo so mu porušili Srbi, grozijo mu, da se ne sme vrniti. V lanskem letu so ju z bratom pretepli s pestmi in palicami, bila sta poškodovana, zaradi česar sta poiskala zdravstveno pomoč v bolnici v Tuzli. Zaradi stalnega psihičnega pritiska sta z bratom psihično zbolela, zaradi česar sta se odločila, da odideta iz BiH. Jeseni 2003 je dobil vpoklic za služenje vojaškega roka v srbski vojski, kar je zavrnil, zaradi česar ga sedaj išče policija. Poizkušal je živeti v Tuzli, vendar so mu muslimani govorili, naj gre nazaj v Srebrenico. Povedal je tudi, da so ga na ulici zmerjali, včasih tepli, njegov ekonomski položaj je bil slab.

Tožena stranka je odločala v ponovljenem postopku in je v skladu z napotilom Upravnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS izvedla osebni razgovor s prilagojeno tehniko izpraševanja, z informacijami o državi izvora pa je seznanila tožnikovo zakonito zastopnico in pooblaščenca ter ponovno presojala tožnikove razloge za priznanje mednarodne zaščite. Na osebnem razgovoru je tožnik navedel, da je izvorno državo zapustil, ker je muslimanski Rom. Ponovno je povedal, da so mu hišo porušili in ne želijo, da tam živijo tudi Romi. Pretepli so ga z rokami in s koli, utrpel je tudi poškodbe in živčne motnje. Zaradi težav z živci je odšel v bolnico v Tuzlo, kjer je poiskal pomoč zdravnikov. Ko je zapustil bolnico je iskal prenočišče povsod v Tuzli, kjer je na različnih krajih po nekaj dni tudi prebival. V Tuzli so mu muslimani povedali, da ne sodi tja ter naj se vrne v Srebrenico, ter da Romi nimajo kaj iskati v BiH. Njegov brat sedaj živi v BiH, je na cesti, bolan, brez službe in brez prebivališča. Povedal je tudi, da je bil enkrat hospitaliziran mesec dni, dobival je tudi tablete, jemal jih je le toliko časa, dokler jih ni zmanjkalo, saj ni imel denarja, da bi kupil nove. Iskal je tudi socialno pomoč, a je ni dobil, ker je Rom.

Tožena stranka je najprej preverjala ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca. Ocenila je, da en fizični napad, ki ga spremljajo žaljivke in grožnje, ne dosega standarda preganjanja kot izhaja iz 26. člena ZMZ. Pri tem je upoštevala, da je tožnik do odhoda iz izvorne države skoraj dve leti bival v Tuzli, kjer je bil po lastnih izjavah sicer deležen žaljivk in zaničevanj, vendar pa navedena dejanja po mnenju tožene stranke ne predstavljajo tako hude kršitve človekovih pravic, da bi jih lahko ovrednotili kot preganjanje. Tožnik je iskal zdravniško in socialno pomoč ter možnost prebivališča, na podlagi osebnega razgovora pa je moč razbrati, da zaščite organov pregona zaradi fizičnega napada žaljivk in groženj ni poiskal. Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati, da mu zaščita izvorne države ni nudena, saj je v tem smislu ni poiskal. Štela je tudi, da tožnik uveljavlja preganjanje s strani nedržavnih subjektov, saj je navedel, da so ga fizično napadli Srbi (četniki), žalilo in zaničevalo pa ga je prebivalstvo. Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da ni podanih razlogov za sklep, da je bil tožnik v izvorni državi deležen dejanj preganjanja kot jih določa 26. člen ZMZ in da ga izvorna država pred temi dejanji ni sposobna zaščititi.

Tožena stranka tudi ugotavlja, da je tožnik dne 3. 5. 2006 izrazil željo, da bi se vrnil v izvorno državo, pod pogojem, da bi mu Sektor za mednarodno zaščito prispeval denarna sredstva za preživljanje v BiH, vsaj za začetek. Navedeno dejstvo po mnenju tožene stranke kaže, da gre v zadevi predvsem za ekonomske težave, ki se jih boji ob vrnitvi v matično državo. Poleg tega je tudi tožnikov pooblaščenec na osebnem razgovoru navedel, da mora tožnikov brat v BiH, kamor je bil vrnjen potem, ko mu je bila prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena, prositi za prenočišče in za vsakodnevno prehrano, kar kaže na slabo ekonomsko stanje, medtem ko ne navaja, da bi bil po vrnitvi iz Republike Slovenije izpostavljen kakršnemukoli preganjanju zaradi svoje romske narodnosti. Kot preganjanja pa ni mogoče ovrednotiti niti socialno ekonomskih težav, ki jih je imel tožnik v izvorni državi in ki naj bi izhajale iz njegove romske narodnosti. Tudi dejstvo, da se je tožnik izognil služenju vojaškega roka, ki je po zakonu obvezno, ne predstavlja okoliščine, ki bi kazala na to, da mu v matični državi grozi preganjanje. Pri tem se tožena stranka opira na Priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca. Tožena stranka tako ugotavlja, da dejstvo, da se tožnik ni odzval na služenje vojaškega roka glede na navedeno samo po sebi ne more predstavljati utemeljenega razloga za preganjanje kot to določa 26. člen ZMZ. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da prosilčev subjektivni element, ki se nanaša na priznanje statusa begunca ni utemeljen, saj zatrjevan dejanja, ne predstavljajo preganjanja v smislu 26. člena ZMZ, poleg tega pa tožnik v postopku ni izkazal, da ga izvorna država pred temi dejanji ni sposobna zaščititi.

Tožena stranka je v postopku pridobila tudi informacijo o stanju v BiH s poudarkom na položaju pripadnikov romske narodnosti na območju, kjer je tožnik živel, preden je zapustil izvorno državo (Tuzla, Srebrenica). V nadaljevanju tožena stranka obširno pojasnjuje ugotovitve v zvezi s pridobljenimi poročili, kar je razvidno iz odločbe tožene stranke na strani 6, 7, 8 in delno 9. Uporabljena poročila mednarodnih organizacij so bila posredovana zakoniti zastopnici tožnika B.B. in pooblaščencu tožnika C.C., da bi nanje podala mnenje. Zakonita zastopnica vse do izdaje odločbe ni podala mnenja na mednarodna poročila. Pooblaščenec C.C. se je o mednarodnih poročilih izjavil in navedel, da so na eni strani zakoni, programi, lepe želje, na drugi strani kruta realnost. Nerealna je ocena, da je splošna varnost vseh narodnostnih manjšin, vključujoč Rome, na enaki ravni kot varnost drugih državljanov. V zvezi z Zakonom o beguncih in razseljenih osebah v BiH - glede vračanja na domove, pa je pooblaščenec navedel, da je bil tožnikov brat leta 2007 vrnjen iz Republike Slovenije v BiH, vendar od tega zakona ni občutil nobene koristi. Životari v romskem naselju, nima ne za hrano, ne za zdravila, zato mu občasno pomaga sam. V zvezi z akcijskim načrtom za potrebe Romov na področju zaposlovanja, nastanitve, zdravstva in šolanja je pooblaščenec navedel, da ima tožnikov brat samo to, da ga ob hujši psihični krizi spravijo za teden ali dva v psihiatrično bolnico, nato pa ga vrnejo v romsko naselje, zdravila pa lahko jemlje, kadar si jih plača sam, ker nima nikakršnega zdravstvenega zavarovanja. Tožnik je predložil tudi povzetek študije Mednarodnega inštituta za bližnje vzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, ki je pripravil analizo aktualnih dogajanj v BiH ob začetku volilne kampanje za splošne volitve z dne 3. 10. 2010. Iz omenjenega poročila izhaja, da je v BiH težko stanje v vseh segmentih življenja, ne glede na entiteto ali narodnostno pripadnost državljanov BiH, za kar naj bi bile odgovorne stranke, ki so bile na oblasti do sedaj. Govori tudi o tem, da je večina vodilnih politikov v BiH neposredno povezana ali vključena v kriminal ter dejavnosti na področju kriminala. Tožena stranka meni, da navedena analiza ni vezana konkretno na tožnika, saj tožnik ne zatrjuje, da bi bil v matični državi preganjan s strani državnih objektov. Zavrača očitke, da je bilo gradivo tendenciozno oziroma zgolj površno in nestrokovno pripravljeno. Opozarja, da so bili dopisu predloženi deli mednarodnih poročil z navedenimi spletnimi naslovi in tako so bila poročila dostopna v celoti. Meni, da so mednarodna poročila uglednih organizacij kot so Svet Evrope, UNHCR, Odbor za človekove pravice, Švicarska služba za pomoč beguncem neodvisna in objektivna, saj so plod neprestanega raziskovanja na kraju samem in kot taka podvržena strogi kontroli. Prav tako pa so zbrana tudi poročila romskih organizacij, ki bi v primeru, če bi prišlo do preganjanj do romske populacije, to navajala tudi v svojih poročilih, tega ne navajajo. Pri tem še tožena stranka dodaja, da je BiH dne 24. 4. 2004 postala polnopravna članica Sveta Evrope.

Po preučitvi navedenih mednarodnih poročil tožena stranka ugotavlja, da je BiH v vsem času sprejela ustrezne ukrepe za preprečitev preganjanja, saj s sprejetjem učinkovitega pravnega sistema poskuša vsem narodnostnim manjšinam na svojem teritoriju zagotoviti enake pravice, ne glede na njihovo narodnostno pripadnost. V ta proces so se vključile tudi same romske organizacije, ki so dosegle sodelovanje z vladnimi organi ter inštitucijami BiH na vseh ravneh organizacije za reševanje njihovih življenjskih problemov. Bilo je sprejetih več akcijskih načrtov, kateri so uspešno zaključeni oziroma so se nadgradili ter se uspešno izvajajo še danes.

Ker po presoji tožene stranke v konkretnem primeru na podlagi navedenega ni pogojev, da bi se tožniku priznal status begunca je tožena stranka v nadaljevanju v skladu s 34. členom ZMZ presojala pogoj za priznanje subsidiarne zaščite. Ugotavlja, da tožnik v postopku mednarodne zaščite ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi, prav tako pa ni zatrjeval in tudi na podlagi splošno znanih dejstev ni znano, da bi mu v izvorni državi grozila resna nevarnost za njegovo življenje ali osebnost, zaradi samovoljnega nasilja v situaciji mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožnik ni izkazal, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo na podlagi prve in tretje. alineje 28. člena ZMZ. Tožena stranka je tudi preverjala ali bi tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo iz druge alineje 28. člena ZMZ in sicer zaradi mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Tožena stranka je razlog za mednarodno zaščito obravnavala v sklopu preverjanja pogojev za podelitev statusa begunca, ker je bilo ugotovljeno, da kot nedržavni subjekti ne morejo biti subjekti preganjanja, saj je BiH sposobna nuditi zaščito tožniku. Pri tem je pristojni organ upošteval dejstva, da tožnik zaščite v izvorni državi ni poiskal, zaradi česar se ne more uspešno sklicevati, da ga izvorna država ne more zaščititi. V nadaljevanju še ugotavlja, da kot nedržavni subjekti v skladu s 24. členom ZMZ prav tako ne morejo biti subjekti resne škode, saj je BiH sprejela vrsto ukrepov za zagotavljanje pravic narodnostnim manjšinam, torej tudi Romom. Pri tem še dodaja, da strah pred grdim ravnanjem še ne pomeni preganjanja. Glede na tožnikove psihične težave je tožena stranka tudi ugotovila, da v Zenici obstaja nevladna organizacija imenovana Medico, katera pomaga osebam, ki imajo hude psihične težave zaradi vojne ter jim nudi psihosocialno in medicinsko pomoč. Njihove usluge so brezplačne. Center Medico se prav tako nahaja tudi v Visokem, Center CVT (Sarajevo) pa deluje na področju psihološke, telesne in socialne rehabilitacije žrtev mučenja. Prav tako nudi pomoč na socialnem in pravnem področju. Po mnenju tožene stranke se torej tožnik lahko vrne v BiH, saj bi mu omenjene organizacije nudile vso psihosocialno pomoč, katere je bil po lastnih navedbah že deležen v bolnišnici v Tuzli. Na podlagi navedenega je tožena stranka odločila, da tožnik v postopku ni dokazal, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo podvržen resni škodi iz druge alineje 28. člena ZMZ.

Tožnik v tožbi uveljavlja zgrešeno pojmovanje materialnega prava (pojma preganjanja) in meni, da je nujna ustavnokonformna interpretacija 26. člena ZMZ, drugače pa presoja njegove skladnosti z Ustavo in z Ženevsko konvencijo o beguncih (ŽK). Izpodbijana odločba ne vsebuje kakršnekoli interpretacije pojma preganjanja. Do interpretacije tega pojma bi lahko prišlo že na začetku 3. odstavka na 3. strani odločbe, ko se odločba že v 1. stavku sklicuje na preganjanje, ki se je izoblikovalo kot pravni standard preganjanja v upravno sodni praksi. Slediti bi moral opis tega pojma, vendar ga ni. Meni, da gre v 26. členu ZMZ za zelo sporno in mnogo premalo jasno uporabo pojmov preganjanja in dejanja preganjanja kot kriterijev za presojo utemeljenosti prošnje za status begunca po ŽK, po kateri pa kriterij ni preganjanje, ampak bistveno drugačen: utemeljen strah pred preganjanjem. Nikoli, pri nobeni subsumbciji ni vseeno, pod kakšno in kako razumljivo zakonsko določbo se ugotovljeno dejansko stanje subsumira. Ali se tožnikove navedbe ocenjuje po kriteriju že izvršenih dejanj preganjanja ali pa po pravilnem kriteriju utemeljenega strahu pred preganjanjem, je lahko odločilnega pomena zato, ali bo tožniku status begunca priznan ali ne. Določbe 26. člena ZMZ so v nasprotju z ustavno zahtevo, da morajo biti zakoni v skladu z ratificiranimi in Slovenijo zavezujočimi mednarodnimi konvencijami. Ta očitna neskladnost ŽK je v tem, da ŽK kot temeljni pogoj za podelitev azila predpisuje utemeljen strah pred preganjanjem, ne pa že izvršena kakršnakoli preganjalna dejanja. Neskladnost med ZMZ in ŽK v celoti izvira iz Direktive EU št. 204/83/ES, katere 9. člen je bil sicer korektno prenesen v ZMZ, toda sama direktiva EU oziroma njen 9. člen je v tem pogledu v očitnem neskladju z ŽK. Predlaga sprožitev postopka po 156. členu Ustave Republike Slovenije. Nadalje navaja, da upravno sodna praksa zreducira preganjalna dejanja na dejanja nasilja, včasih samo fizičnega nasilja in tako izloči iz upravičenosti do azila vse druge oblike hudih kršitev temeljnih človekovih pravic, ki zaradi svoje teže lahko naredijo normalno življenju prizadetemu v njegovi državi neznosno in s tem prav tako pomenijo preganjanje v smislu ŽK. Nadalje navaja in opozarja na odsotnost subsumiranja dejanskega stanja pod normo, kar je huda kršitev pravil postopka. Nepravilno je stališče tožene stranke, da je število fizičnih napadov edini kriterij presoje, kar pa ne ustreza niti kriterijem Direktive EU, po kateri bi lahko zadoščalo tudi eno samo preganjalno dejanje, predvsem pa seveda ni bilo nikakršne subsumbcije vseh drugih prosilčevih navedb. Obširno opozarja na tendenciozen prikaz in napačno oceno dejanskega stanja po tujih poročilih o stanju v BiH. Nepravilne so tudi ugotovitve možnosti nudenja pomoči organizacije Medico in Center CVT. Meni tudi, da je odločba nezakonita tudi v delu glede subsidiarne zaščite. Nepravilna je odločitev tožene stranke, da se lahko tožnik vrne v izvorno državo, ker naj bi mu organizacije (CVT in Medico) nudile vso psihosocialno pomoč, katere je bil po lastnih navedbah že deležen v bolnišnici v Tuzli. Opozarja, da sta bila v psihiatrično bolnišnico v Tuzli z bratom sprejeta le za kratek čas, z odpustitvijo pa se je tudi vsa psihiatrična oskrba nehala. Predlaga, naj sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi in na njej samo izvede ugotavljanje dejanskega stanja na podlagi neokrnjenega gradiva, že predloženega od tožene stranke same in na podlagi dodatnega gradiva, predloženega k tej tožbi. Na nujnost obravnave kaže tudi tožnikovo psihično stanje.

Tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je v zadevi odločala v ponovljenem postopku in po presoji sodišča sledila napotkom sodišča prve stopnje (opr. št. U 1445/2007 z dne 18. 4. 2008) in Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (I Up 214/2008 z dne 19. 6. 2008). Tožnika je zaslišala s prilagojeno tehniko izpraševanja in mu po mnenju sodišča postavljala vprašanja tako, da jih je bil tožnik sposoben razumeti. Z informacijami o izvorni državi je seznanila tožnikovo zakonito zastopnico in pooblaščenca ter ponovno presojala tožnikove razloge za priznanje mednarodne zaščite.

Tožena stranka je tožbo zavrnila v rednem postopku iz razlogov, ker je presodila: - da zatrjevana dejanja preganjanja (fizični napad, žaljivke, grožnje) ne dosegajo standarda preganjanja kot izhaja iz 26. člena ZMZ, - da tožnik ni poiskal pomoči organov pregona, - da dejstvo, da ni želel služiti obveznega vojaškega roka še ne pomeni preganjanja v smislu ZMZ, - da je glede na pridobljena poročila o stanju v BiH moč sklepati, da je Bosna in Hercegovina sprejela ustrezne ukrepe za preprečitev preganjanja, poizkuša vsem narodnostim manjšinam na svojem teritoriju zagotoviti enake pravice ne glede na njihovo narodno pripadnost, državni organi kot organi kot tudi lokalni organi pa Romov zaradi njihove narodnosti ne diskriminirajo, - da tožnik ni izkazal, da bi bil v primeru vrnitve v BiH podvržen resni škodi iz prve in druge alineje 28. člena ZMZ, da pa glede na njegovo psihično stanje obstaja možnost za nudenje psihosocialne in medicinske pomoči. Po ZMZ se mednarodna zaščita v obliki statusa begunca prizna osebam, ki zaprosijo za zaščito v tuji državi, iz razlogov, določenih v ŽK, to je, da se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, temelječi na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju nahaja izven države, katere državljan je, oziroma osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imel običajno prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov in zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek 2. člena ZMZ). Lastnosti dejanj preganjanja so opredeljena v 26. členu ZMZ. Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega stalnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot to določa 28. člen ZMZ. Ta določa, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja na situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega napada.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, da se tožniku ne priznata status begunca niti subsidiarna zaščita, pravilna in na zakonu utemeljena. Tožena stranka je pravilno subsumirala relevantna dejstva na zakonski dejanski stan. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je navedla tožena stranka v svoji obrazložitvi in se v izogib ponavljanju nanje v svoji sodbi v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Tudi po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi dejstev, ki jih je navedel tožnik in na podlagi predložene dokumentacije pravilno presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ, kar pomeni, da ni nevarnosti, da bi tožnik osebno lahko bil preganjan zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu družbenemu prepričanju. Sodišče se strinja s toženo stranko, da tožnik ni navedel takšnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ. Dejanja, ki jih je opisal, tudi po mnenju sodišča niso dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da bi predstavljala hudo kršitev človekovih pravic niti ne predstavljajo zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Tožnik je kot okoliščine preganjanja navedel, da so mu hišo med vojno porušili četniki, leta 2004 pa so ga z bratom enkrat pretepli, deležen je bil tudi groženj in žaljivk. Kot rečeno te okoliščine oziroma dogodki tudi po presoji sodišča ne dosegajo intenzivnost v smislu 26. člena ZMZ. Tožena stranka je pravilno ocenila tudi okoliščino, da tožnik pomoči državnih organov niti ni poiskal, pravilno pa je svojo odločitev oprla na pridobljena poročila. Zato je pravilno presodila, da tožniku ni mogoče priznati statusa begunca. Sodišče se strinja tudi z oceno tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Tudi po presoji sodišča tožnik ni izkazal, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo podvržen resni škodi iz druge alineje 28. člena ZMZ. Pravilno je tudi ocenila, da bi bil tožnik glede na njegovo psihično stanje lahko deležen ustrezne medicinske pomoči, katere je bil sam že deležen, v času njegove odsotnosti pa tudi njegov brat. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je 26. člen ZMZ v neskladju z Ženevsko konvencijo, ker naj bi pojem dejanja preganjanja razlagal v smislu dejanj, ki so bila že izvršena in ne v smislu dejanj, pred katerimi je prosilca utemeljeno strah, poleg tega pa gre za sporno in premalo jasno uporabo pojmov preganjanja in dejanja preganjanja kot kriterijev za presojo utemeljenosti prošnje za status begunca po Ženevski konvenciji. Sodišče v zvezi z zahtevo za presojo ustavnosti 26. člena ZMZ pojasnjuje, da to zakonsko določbo šteje za ustavno skladno, zakaj v zvezi s predlogom tožnikov ne bo začelo postopka pred Ustavnim sodiščem RS, pa sodišču ni potrebno pojasnjevati. Po 156. členu Ustave RS lahko sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki ga bi moralo uporabiti protiustaven, prekine postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem. Za takšno odločitev pa ni vezano na predlog strank v postopku, temveč gre za njegovo suvereno ugotovitev in odločitev. Ne gre namreč za tožbeni zahtevek, o katerem bi moralo sodišče odločati.

Ni utemeljen tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker je tožena stranka uporabila napačno interpretacijo materialnopravnega pojma preganjanja. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč ne izhaja, da bi tožena stranka uporabila interpretacijo preganjanja, ki ne bi bila skladna z določbo 26. člena ZMZ, po kateri morajo biti dejanja preganjanja v skladu s 1.a členom Ženevske konvencije dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z 2. odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti ali morajo predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoče, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Odločitev tožene stranke tudi ne temelji izključno na preteklih dejstvih oziroma na že izvršenih dejanjih, se pa je tožena stranka v svoji odločbi do preteklih dogodkov morala opredeliti, saj jih je tožnik v postopku izpostavljal. Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka ni naredila pravno relevantne subsumcije dejanskega stanja na zakonski dejanski stan. Tožena stranka je navedla vsa ključna dejstva iz opisa, ki ga je podal tožnik, izpostavila pa je fizični napad, ki se je zgodil le enkrat, katerega policiji ni prijavil in na žaljivke ter grožnje. Pravilno je izpostavila tudi dejstvo, da tožnik navedenih dejanj policiji ni prijavil, saj to pomeni, da se ne more sklicevati, da mu zaščita izvorne države ni nudena, saj je niti ni poiskal. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na pristransko in selektivno oceno dejstev, ki izvirajo iz uporabljenih poročil o stanju v izvorni državi. Tožnik se je imel možnost preko svojega pooblaščenca na predložena poročila izjasniti. Pooblaščenec tožnika je glede predloženih mu poročil navedel, da so na eni strani zakoni, programi in lepe želje, na drugi strani pa kruta realnost, zaradi česar iz poročil izhaja nerealistična ocena, da je splošna varnost vseh narodnostnih manjšin vključno z Romi na enaki ravni kot varnost drugih državljanov. Sodišče te navedbe ocenjuje kot pavšalne, saj se je z nekaj besedami opredelil do vseh poročil, ne pa do vsakega posameznega. Konkretno bi se moral opredeliti do vsake ugotovitve v poročilu in navesti, zakaj ocenjuje, da poročilo ne odraža realnega stanja v državi. Le tako bi se lahko tožena stranka do navedb v odločbi opredelila, sodišče pa bi lahko presodilo, ali je tožena stranka poročila pravilno ocenila. Pooblaščenec tožnika se je skliceval, da je imel za pripravo odgovora premalo časa, kar pa ni upoštevno, ker ni prosil za podaljšanje roka, o čemer bi tožena stranka morala odločati. Pripomb na poročila tožnik oziroma njegov pooblaščenec ne more uveljavljati prvič šele v tožbi.

Neutemeljeni so tudi ugovori, ki se nanašajo o možnost nudenja psihosocialne oziroma medicinske pomoči ob vrnitvi v izvorno državo. Tožnik zatrjuje, da centra Medico in CVT te pomoči ne bi nudila. Takšna trditev po presoji sodišča ni utemeljena, ni namreč sporno, da je bil tožnik v Tuzli že hospitaliziran, prav tako pa je bila nudena pomoč tudi njegovemu bratu. To kaže na okoliščino, da je v izvorni državi tožnika nujna medicinska pomoč zagotovljena. Dejstvo, da si tožnikov brat ne more kupiti zdravil zaradi neurejenega zdravstvenega zavarovanja, pa ne more pomeniti izpolnjevanja pogoja za priznanje subsidiarne zaščite, prav tako ne slabo ekonomsko stanje.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Ker je sodišče ugotovilo, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tožena stranka pravilno uporablja materialno pravo, ni sledilo predlogu tožnika, naj odloči po opravljeni glavni obravnavi in naj samo izvede ugotavljanje dejanskega stanja na podlagi neokrnjenega gradiva oziroma na podlagi gradiva predloženega k tožbi. Sodišča pri tem ugotavlja, da tožnik k tožbi ni predložila nobenega gradiva. Na podlagi tožbenih trditev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, ni moč sklepati, da bo dejansko stanje mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka: Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah, pri svoji odločitvi pa je upoštevalo tožnikov status. Ocenilo je, da bi bila s plačilom sodnih taks lahko občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnik preživlja.