Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pojma protipravnosti ravnanja upravnega organa, ki je podlaga za odškodninsko odgovornost, ne gre preprosto enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila upravna odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Ravnanje nosilca oblasti je po ustaljeni sodni praksi protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. S protipravnostjo se razume (le) kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitve. Morebitna nepravilna odločitev tožene stranke ne pomeni, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno.
Pritožba se zavrne in se potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati znesek 1.685,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila. Tožbo v delu, da se odločba tožene stranke št. ... z dne 27. 10. 2016 v zvezi z odločbo št. ... z dne 20. 1. 2016 spremeni tako, da se tožniku prizna varstveni dodatek v znesku 199,13 EUR, pa je zavrglo. Nadalje je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 680,99 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede stroškov zastopanja tožnika po BPP pa je odločilo, da se krijejo iz proračuna.
2. Zoper sodno odločbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da ni bil vabljen na narok za glavno obravnavo in naj bi mu s tem sodišče kršilo njegove pravice. Sodišče tudi ni zaslišalo predlagane priče. Njegov pooblaščenec mu je posredoval sklep in sodbo. Tožnik meni, da bi moralo sodišče posebej izdati sklep in posebej tudi sodbo, kajti v nasprotnem primeru ne more vložiti prave pritožbe, temveč mora vse izpodbijati v celoti. Tožnik navaja, da bi mu morala tožena stranka oziroma CSD priznati varstveni dodatek v višini 199,13 EUR. V predsodnem postopku je bilo namreč nepravilno ugotovljeno, da naj bi bila A.A. njegova izvenzakonska partnerica. Njeni dohodki se tako ne bi smeli upoštevati pri odločanju o priznanju pravice do varstvenega dodatka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodno odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.
5. Tožnik je s tožbo uveljavljal plačilo odškodnine. Škoda naj bi mu nastala zaradi nepravilne odločitve tožene stranke glede pravice do varstvenega dodatka. Ta mu je bil priznan v višini 58,57 EUR, medtem ko tožnik meni, da bi moral biti upravičen do varstvenega dodatka v znesku 199,13 EUR.
6. O pravici do varstvenega dodatka je bilo odločeno z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 27. 10. 2016, s katero je bila potrjena odločitev prvostopenjskega organa (CSD) št. ... z dne 20. 1. 2016. Z navedeno odločbo je bil tožniku priznan varstveni dodatek v višini 58,57 EUR. Odločitev je postala pravnomočna, kar med strankama niti ni sporno. Tudi sodišče prve stopnje je s tem v zvezi ustrezno pojasnilo, da je navedene odločbe tožnik izpodbijal že v socialnem sporu, pri čemer je sodišče s sklepom opr. št. VI Ps 15/2017 z dne 20. 2. 2017 tožbo zavrglo. Odločitev pa je bila potrjena s sklepom pritožbenega sodišča št. Psp 134/2017 z dne 11. 5. 2017. V tem primeru niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo zadeve (v zadevi je bilo pravnomočno odločeno), zato je sodišče prve stopnje v tem delu, torej na odpravo navedenih odločb tožene stranke, na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP tožbo utemeljeno zavrglo.
7. Glede odškodninskega zahtevka, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je pravna podlaga za priznanje odškodnine v 26. členu Ustave RS ter v določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)2. Na podlagi prvega odstavka 131. člena OZ tisti, ki drugemu povzroči škodo, je to škodo dolžan povrniti, razen če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Skladno s prvim odstavkom 148. člena OZ pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Za priznanje odškodnine pa morajo biti podani elementi odškodninske odgovornosti in sicer poleg nastanka škode tudi protipravno ravnanje, podana mora biti vzročna zveza med ravnanjem in povzročeno škodo ter odgovornost (subjektivna oziroma objektivna) s strani tožene stranke. Tožnik meni, da je tožena stranka v predsodnem postopku nepravilno ugotovila dejansko stanje. Tožena stranka naj bi namreč upoštevala tudi dohodke A.A., ki naj bi bila tožnikova izvenzakonska partnerica. Tožnik to zanika, kar bi posledično pomenilo, da omenjenih dohodkov tožena stranka pri odločanju o priznanju pravice do varstvenega dodatka, ne bi smela upoštevati. Tožnik torej izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Če je bilo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno so v tem primeru na razpolago pravna sredstva zoper odločitve upravnega organa. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje in kot to izhaja tudi iz že sprejete sodne prakse pojma protipravnosti ravnanja upravnega organa, ki je podlaga za odškodninsko odgovornost, ne gre preprosto enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila upravna odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Ravnanje nosilca oblasti je po ustaljeni sodni praksi protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. S protipravnostjo se razume (le) kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitve, kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje. Morebitna nepravilna odločitev tožene stranke, na kar opozarja tožnik v pritožbi, nikakor ne pomeni, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno. Ker ni izkazan en od elementov odškodninske odgovornosti, s tem torej tudi ni podlage za priznanje pravice do odškodnine. Sodišče je tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem A.A., saj omenjeno zaslišanje ni odločilno za rešitev sporne zadeve.
8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče posebej izdati sklep in posebej sodbo ter da bi na narok moralo vabiti tudi tožnika ne pa le pooblaščenca. Sodišče je namreč odločalo o vloženi tožbi in pri tem s sodbo odločilo o vsebini tožbenega zahtevka, torej o sami pravici do odškodnine, medtem ko je tožbo v delu, ki se nanaša na presojo spornih odločb tožene stranke zavrglo, saj v tem delu niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo zadeve. Tožnik je bil po pooblaščencu tudi pravilno vabljen. Glede povračila stroškov pa pritožbeno sodišče poudarja, da ker tožnik s tožbo na plačilo odškodnine ni uspel, je dolžan toženi stranki povrniti tudi stroške postopka. Skladno s prvim odstavkom 68. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)3 v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije zavod svoje stroške ne glede na izid postopka. V predmetni zadevi pa ne gre za spor o pravici do in iz socialnih zavarovanj, temveč tožnik uveljavlja plačilo odškodnine, ki naj bi mu jo plačala tožena stranka. V tem primeru pa je potrebno uporabiti določbe ZPP, konkretno prvi odstavek 154. člena ZPP, kjer je določeno, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške.
9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodno odločbo sodišča prve stopnje.
1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 81/2001 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.