Jedro

Dokler delodajalec delavcu - invalidu ne zagotovi drugega ustreznega dela v skladu z dokončno invalidsko odločbo, mu mora plačevati nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo, delavec - invalid pa v tem času ni neopravičeno odsoten z dela.

Izrek

Glede odločitve o denarnih zneskih (sodba sodišča druge stopnje v zvezi z 6. in 7. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) se revizija zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovem tožbenemu zahtevku in razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 1.8.2002 in 5.9.2002, s katerima je bilo odločeno, da tožniku preneha delovno razmerje z 9.7.2002, zaradi neupravičene odsotnosti z dela pet delovnih dni zaporedoma in nevrnitve na delo. Hkrati je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo in še traja ter ga je toženec dolžan pozvati nazaj na delo in mu zagotoviti neprekinjene pravice iz delovnega razmerja. Poleg tega je tožencu naložilo, da tožniku iz naslova regresa za redni letni dopust za leto 2001 izplača 97.357 SIT in za leto 2002 104.418 SIT ter iz naslova premalo izplačane plače za mesec april in maj 2002 izplača dva zneska po 71.080 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik po zaključenem bolniškem staležu z 8.7.2002 sicer odsoten z dela, je presodilo, da njegova odsotnost ni bila neupravičena, ker ga toženec po predhodni ugotovitvi invalidnosti III. kategorije ni razporedil na drugo ustrezno delovno mesto v skladu z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o pravicah iz invalidskega zavarovanja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter soglašalo z njenimi razlogi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moral tožnik ne glede na formalno razporeditev na ustrezno delovno mesto po zaključku bolniškega staleža priti na delo, posebej še, ker ga je tožena stranka dne 2.7.2002 obvestila o možnosti zagotovitve ustreznega delovnega mesta. Poleg tega je ostalo z materialno pravnega vidika pomembno vprašanje, ali je bil tožnik tudi po 9.7.2002 v bolniškem staležu, v postopku pred nižjima sodiščema nerazčiščeno. Glede na to niti izpodbijana sodba in niti sodba sodišča prve stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih, tako da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - ur. p. b., Ur. l. RS, št. 36/04).

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Glede odločitve o denarnih zneskih iz naslova regresa za letni dopust in iz naslova razlike plače revizija ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, ki je v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Pri tem se v skladu z 41. členom ZPP v primeru uveljavljanja več zahtevkov vrednost spornega predmeta ugotavlja glede na vrednost posameznega zahtevka, če se zahtevki ne opirajo na isto pravno podlago, kot vrednost spornega predmeta pa se vzame samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP).

Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe o plačilu iz naslova regresa za letni dopust in iz naslova razlike plače ne dosegata meje za dovoljenost revizije, je na podlagi 377. člena in drugega odstavka 374. člena ZPP v tem delu sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

V dovoljenem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri tem je vezano na dejansko stanje, ki je bilo podlaga izpodbijani sodbi, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

V reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj se izpodbijana sodba da preizkusiti in v njej ni nasprotij in ni nasprotij med razlogi sodbe in listinami v spisu.

Sodišče je sprejelo svojo odločitev na podlagi dejanskih ugotovitev, da je bil tožnik v postopku pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji dne 23.4.2002 dokončno spoznan za invalida III. kategorije in mu je bila priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delovno mesto pri toženi stranki, takšne razporeditve pa tožena stranka ni izvedla. Že ta dejstva je sodišče štelo za zadostno dejansko podlago za presojo, da tožnikova odsotnost z dela od 9.7.2002 dalje ni bila neupravičena in morebitni tožnikov bolniški stalež v tem času ne bi mogel vplivati na drugačno presojo tožnikove odsotnosti.

V skladu z 2. odstavkom 121. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je glede pravic invalidov veljal v spornem obdobju (ZPIZ - Ur. l. RS, št. 12/92) je delovni invalid III. kategorije dolžan nastopiti delo na drugem ustreznem delu, ko mu je na podlagi dokončne odločbe o uveljavitvi ustrezne pravice preskrbljeno drugo ustrezno delo. Za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo ima invalid III. kategorije na podlagi 1. odstavka 123. člena ZPIZ pravico do nadomestila plače. V skladu z 22. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur. l. RS, št. 40/97) mora delodajalec razporediti delavca - invalida na ustrezno delovno mesto v skladu z dokončno odločbo zavoda o ugotovitvi njegove invalidnosti v roku 15 dni. Dokler delodajalec delavcu invalidu ne zagotovi drugega ustreznega dela, mu mora izplačevati nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo.

Glede na gornje določbe sodišče soglaša, da je bil tožnik kot invalid III. kategorije po 9.7.2002 dejansko na čakanju na drugo ustrezno delo v smislu določb drugega odstavka 22. člena SKPGd in 1. odstavka 123. člena ZPIZ ter zato njegova odsotnost z dela ni bila neupravičena. Hkrati soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da dopis tožniku z dne 2.7.2002, ki dejansko pomeni le seznanitev tožnika s predlogom vodje proizvodnje tožencu, kako naj bi bilo oblikovano za tožnika ustrezno delovno mesto, ni pomenil formalne odločitve o razporeditvi tožnika na ustrezno delovno mesto in niti poziva tožniku, zaradi katerega bi se moral zglasiti na delu. Zato razlog za prenehanje delovnega razmerja iz 6. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ni bil podan.

Glede na povedano sodišče zaključuje, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo v sicer dovoljenem obsegu kot neutemeljeno zavrnilo.