Jedro

Ker je bilo ugotovljeno, da zapustnik ob podpisu oporok zaradi demence ni bil sposoben razumeti vsebine oporok v smislu pomena in posledic ter posledično ni mogel svobodno oblikovati svoje volje, je odločitev prvostopenjskega sodišča o razveljavitvi oporok potrjena s strani pritožbenega sodišča, materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in razveljavilo oporoki A. A. z dne 29. 9. 2006 in z dne 8. 5. 2004. 2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženka v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne sprejema zaključka sodišč prve in druge stopnje, da zapustnik v času testiranja ni bil oporočno sposoben. Meni, da bi morala tožeča stranka zapustnikovo oporočno nesposobnost dokazati s stopnjo gotovosti v času testiranja spornih oporok ali odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Ob tem poudarja, da se oporočna sposobnost domneva. Zatrjuje kršitev iz 11., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter 22., 23. in 33. člena Ustave. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena vsem tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Bistvena in nosilna značilnost zatrjevane kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti, očitana procesna kršitev ni podana. Tudi zatrjevana protispisnost v obravnavani zadevi ni podana. Protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin, torej takrat, ko je sodišče listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Za to pa v obravnavani zadevi ne gre. Revizijska trditev, ki meri na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v obravnavani zadevi tudi ni podana. Tožniki so bili v postopku ves čas pravilno zastopani po odvetniku, v spisu so vsa njihova pooblastila odvetnikom in odobritve izvedenih procesnih dejanj (primerjaj priloge A1, A2, A3, A15, A38, A43, A45, A46 in A47 sodnega spisa). Glede očitka v smeri, da bi moralo pritožbeno sodišče odločiti po pravilu o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) pa zadostuje že odgovor, da ne prvostopenjsko ne pritožbeno sodišče ni bilo v spoznavni krizi.

7. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je odločitev pritožbenega sodišča arbitrarna. Iz 22. člena Ustave izhaja (tudi) jamstvo prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti, vendar je to jamstvo prekršeno, če je sodna odločba očitno napačna oziroma brez razumne pravne obrazložitve. Za to pa v izpodbijani sodbi ne gre.

8. Iz dejanskih ugotovitev (na katere je revizijsko sodišče pri odločanju vezano) izhaja, da je pok. A. A. 23. 4. 2004 pred notarko in pričama napravil oporoko v obliki notarskega zapisa, v kateri je za vsakega svojega otroka določil, kaj bo dobil(1). Dne 8. 5. 2004 in 29. 9. 2006 pa sta bili pred pričama napravljeni novi oporoki, s katerima je pok. A. A. zapustil vse svoje nepremično in premično premoženje ter denar svoji hčerki B. AM. (toženki), ostale štiri otroke pa je popolnoma razdedinil. Po ugotovitvah izvedenke je bil zapustnik 8. 5. 2004 v napredovanem stanju demence, njegov kratkoročni spomin je bil prizadet, zato je bila njegova sposobnost razumevanja in presojanja zmanjšana. Opročitelj je bil v času podpisa oporok v letu 2004 sicer zelo verjetno sposoben slediti tekstu oporoke, ne pa razumeti njene vsebine in posledic, 29. 9. 2006 pa ni bil več sposoben razumeti ne vsebine ne pomena in posledic oporoke. Mnenje o nezmožnosti razumeti pomen in posledice oporočnega razpolaganja 8. 5. 2004 je izvedenka podala kot zelo verjetno, za oporoko z dne 29. 9. 2006 pa kot gotovo (revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev pa ni upoštevno(2) ). Ob tem velja še dodati, da je pritrditi stališču pritožbenega sodišča, da je sodna praksa v primerih, ko je zaradi narave oziroma specifičnosti relevantnega dejstva dokazni standard prepričanja dejansko nedosegljiv, dokazni standard znižala tako, da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano (že) na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju, ne pa na podlagi prepričanja.

9. Ker je bilo torej ugotovljeno, da pok. A. A. ob podpisu oporok 8. 5. 2004 in 29. 9. 2006 zaradi demence ni bil sposoben razumeti vsebine oporok v smislu pomena in posledic ter posledično ni mogel svobodno oblikovati svoje volje, je odločitev prvostopenjskega sodišča o razveljavitvi oporok z dne 8. 5. 2004 in z dne 29. 9. 2006, potrjena s strani pritožbenega sodišča, materialnopravno pravilna (drugi odstavek 59. člena v zvezi s prvim odstavkom 61. člena Zakona o dedovanju).

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče toženkino revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Ta oporoka ni predmet spora.

Op. št. (2): Primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP.