Jedro

Toženec je navedel konkretne pripombe in razloge, zaradi katerih se s podanim izvedenskim mnenjem ni strinjal. Zaradi tega je obstajal dvom v pravilno podano mnenje. Ne glede na to, da toženec ni predlagal, na kakšen način naj sodišče odpravi dvome in razčisti ugotovljena odstopanja, je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je sodnega izvedenca dodatno zaslišalo, in sicer ne le glede na preiskovalno načelo, določeno v ZDSS-1, temveč tudi na podlagi določb ZPP, ki urejajo način odprave pomanjkljivosti, nejasnosti in odstopanj v izvedenskem mnenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 22. 6. 2010 in delno prvostopno odločbo imenovanega zdravnika št. ... (pravilno ...) -... z dne 4. 5. 2010 v delu, kjer je bilo odločeno, da je tožnica od 5. 6. 2010 dalje zmožna za delo in ugotovilo, da je bila tožnica tudi od 5. 6. 2010 do 23. 8. 2010 zmožna za delo le v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno zaradi bolezni (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je bila tožnica popolnoma nezmožna za delo za polni delovni čas od 15. 5. 2010 do 4. 3. 2010 (pravilno 23. 8. 2010) ter naložilo tožencu, da tožnici povrne stroške postopka v višini 223,50 EUR v roku 15 dni, po poteku navedenega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se pritožbi v celoti ugodi ter izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevku po odpravi obeh odločb ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Dodatno navaja, da je že s samim izrekom v sodbi podana bistvena kršitev določb 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Odločba z oznako … z dne 4. 5. 2010 ni bila izdana in tudi ni predmet tega postopka. V II. točki pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je bila tožnica popolnoma nezmožna za delo za polni delovni čas od 15. 5. 2010 do 4. 3. 2010, čeprav tožnica takega zahtevka s takimi datumi, ni postavila, niti ni postavila takega spremenjenega tožbenega zahtevka. Nadalje navaja, da iz izvedenskega mnenja z dne 17. 11. 2011 izhaja jasna ugotovitev izvedenca, da je bila tožnica začasno nezmožna za polni delovni čas od 15. 5. 2010 do 23. 8. 2010. Tožnica na takšno mnenje ni imela pripomb in je temu ustrezno tudi modificirala tožbeni zahtevek. Z mnenjem pa se ni strinjal toženec, ki je poleg ostalega očital tožničino nepravilno ravnanje. Vztraja, da je bila ugotovitev izvedenca jasna kljub temu, da je bilo za njeno zdravstveno stanje med 15. 5. 2010 in 4. 3. 2011 malo dokumentiranih podatkov. Toženec ni podal nobenih konkretnih pripomb na mnenje izvedenca, ampak je zgolj pavšalno navedel, da se ne strinja z mnenjem. Sodišče glede na to in jasno izvedeniško mnenje, ni imelo nobenega razloga za zaslišanje izvedenca, niti v določbi 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Nobena od strank ni predlagala zaslišanja izvedenca, mnenje je bilo jasno obrazloženo in ni bilo nobenih dejstev, ki bi jih moral pojasniti izvedenec. Tožnici zato ni jasno, iz katerega razloga je bil izvedenec zaslišan. Meni, da je bilo zaslišanje izvedenca neutemeljeno, brez podlage in v nasprotju z zakonskimi določbami. Sama izpoved izvedenca pa je pri tožnici vzbudila precej pomislekov o njegovi strokovnosti in korektnosti. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo toženec navaja, da so tožničine navedbe o nepotrebnosti zaslišanja izvedenca neutemeljene, saj o tem, ali bo zaslišalo izvedenca, lahko sodišče samo odloči. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitanih kršitev. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

V I. točki izreka je sodišče navedlo številko odločbe ..., poleg številke odločbe pa še datum 4. 5. 2010. Očitno je prišlo do pisne napake v številki odločbe, saj je med dokumentacijo z datumom 4. 5. 2010 samo ena odločba in to odločba s št. .... Prišlo pa je še do pomote v II. točki izreka, v katerem je navedeno obdobje od 15. 5. 2010 do 4. 3. 2010, namesto do 23. 8. 2010, tako kot je sodišče povzelo izvedensko mnenje pod točko 10 in 13 in tožničin modificiran tožbeni zahtevek pod točko 11 in kar je najpomembneje, samo odločitev pod točko 14 in 15, vse z datumom 23. 8. 2010. Očitne napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom, sodišče skladno z določbo 328. člena ZPP lahko kadarkoli popravi in o tem izda poseben sklep, ki se zapiše na koncu izvirnika, strankam pa se vroči prepis sklepa.

V tem sporu sta predmet presoje odločbi toženca in sicer dokončna odločba št. ... z dne 22. 6. 2010 in prvostopna odločba št. ... z dne 4. 5. 2010, s katero je imenovani zdravnik odločil, da je tožnica od 4. 5. 2010 do 14. 5. 2010 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni in od 15. 5. 2010 do 4. 6. 2010 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, od 5. 6. 2010 dalje pa je zmožna za delo. Sporno je, ali je bila tožnica v obdobju od 15. 5. 2010 do 23. 8. 2010 popolnoma začasno nezmožna za delo.

Ker sodišče ne razpolaga z ustreznim medicinskim znanjem, je po zaslišanju priče N.Z.K., dr. med., pridobitvi pisnega pojasnila osebnega zdravnika ter dopolnilnega mnenja zdravstvene komisije, pridobilo še izvedensko mnenje specialista nevrologa, ki ga je tudi ustno zaslišalo.

Pritožba pravilno povzema pisno mnenje izvedenca, v katerem je zapisal, da je bila tožnica po 15. 5. 2010 začasno nezmožna za delo za polni delovni čas še do 23. 8. 2010. Takšno mnenje je izvedenec podal ob ugotovitvi, da je za obdobje od 15. 5. 2010 do 4. 3. 2011 presenetljivo malo dokumentacije oziroma dokumentiranih podatkov in da obstaja edino nevrološki izvid z dne 23. 8. 2010. Kljub takšni ugotovitvi je zaključil, da je tožnica dotedaj imela zanesljive težave kot so opisane v izvidih (ne pa v katerih izvidih) in sicer glavobole mešanega tipa in tesnobne motnje in da na kasnejše izboljšanje zdravstvenega stanja lahko posredno sklepa tudi po opuščanju nadaljnjih obiskov pri svojem zdravniku in predlaganih kontrolnih pregledov pri nevrologu in psihiatru.

S takšnim mnenjem se je tožnica strinjala in prvotni tožbeni zahtevek postavljen 4. 3. 2011 na glavni obravnavi (list. št. 27), v pripravljalni vlogi dne 29. 11. 2011 modificirala tako, da se odpravita odločbi toženca in ugotovi, da je bila začasno popolnoma nezmožna za delo zaradi bolezni od 15. 5. 2010 do 23. 8. 2010. Ni pa se z mnenjem strinjal toženec in vztrajal, da je glede na izvide tožničin klinični status tako avgusta 2010 kot novembra 2011 brez posebnosti in predvsem, da specialist psihiater ni ugotavljal takšnih odstopanj, da bi tožnica potrebovala polni bolniški stalež oziroma delo v skrajšanem delovnem času v kasnejšem obdobju, kot je že bilo odločeno. Tožnica se je v kasnejšem obdobju pri osebnem zdravniku oglašala le za recepte, le po terapijo in ni potrebovala ne pogovora, niti pregleda. Predvsem je toženec v pripombah poudaril, da je izvedenec premalo upošteval, da je osebni zdravnik tisti prvi, ki je zavarovancu dostopen in ki na osnovi anamnestičnih podatkov, kliničnega statusa postavi diagnozo in ugotovi potrebo po bolniškem staležu, potrebo po specialističnih obravnavah, po dodatnem zdravljenju in potrebo po podaji predloga v povezavi z začasno nezmožnostjo za delo imenovanemu zdravniku. Toženec se ni strinjal, da je izvedenec mnenje oprl na edini nevrološki izvid z dne 23. 8. 2010 in da je mnenje podal na domnevo o številu napadov, ob tem, da je objektivni klinični status bil brez posebnosti. Poudaril je, da dejstvo, da je tožnica antidepresiv prenehala jemati že poleti, ne potrjuje, da je bila začasno nezmožna za delo do 23. 8. 2010. Gre za konkretne pripombe in razloge, zaradi katerih se toženec z mnenjem ni strinjal in zaradi katerih je obstajal dvom v pravilno podano mnenje. Ne glede na to, da toženec ni predlagal na kakšen način naj sodišče odpravi dvome in razčisti ugotovljena odstopanja, je sodišče pravilno postopalo, ko je izvedenca še zaslišalo in sicer ne samo glede na preiskovalno načelo določeno v 62. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), temveč tudi na podlagi 253. člena ter 254. člena ZPP zaradi odprave pomanjkljivosti, nejasnosti in odstopanj, ki jih je toženec izpostavil v pripombah na mnenje.

Na zaslišanju je izvedenec določno pojasnil, da je v svojem mnenju tako kot je zapisal, mislil, da je šlo za podaljšanje bolniškega staleža s skrajšanim delovnim časom za 4 ure in ne za polni delovni čas. Kot je pojasnil takšno mnenje temelji na ugotovljenih kroničnih težavah v letih 2009 in 2010 in da je iste težave tožnica navajala tudi ob zadnjih pregledih pri psihiatru spomladi 2010 in pri nevrologinji avgusta 2010. Razen tega je psihiater predlagal dodatno obravnavo zaradi psihičnih težav, tožnica pa je poleti 2010 jemala zdravila predpisana s strani psihiatra in nevrologa. Na podlagi skromnih izvidov je sklepal, da je v tem obdobju imela tožnica podobne težave kot pred tem, kasneje pa je imela manj težav, ker je rabila malo zdravniške pomoči. Razen tega je izvedenec na izrecno vprašanje pooblaščenke tožnice pojasnil, da iz dokumentacije ne izhaja, da tožnica ne bi bila zmožna za delo za polni delovni čas in pojasnil tudi, da so razlog za ugotovljeno začasno nezmožnost za delo psihične težave.

Kljub takšnemu pojasnilu izvedenca, tožnica v zvezi z ugotovljeno začasno nezmožnostjo za delo izvedencu ni postavila dodatnih vprašanj ali predlagala izvedbo dodatnih ali drugačnih dokazov, še zlasti, če je njegova izpoved pri njej vzbudila precej pomislekov o njegovi strokovnosti.

Sodišče je takšnemu mnenju tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno sledilo, ker je zaključilo, da je strokovno in prepričljivo obrazloženo ter podano na sicer skromni medicinski in drugi dokumentaciji. Ni pa sledilo drugim dokazom in stališču toženca, da tožnica v spornem obdobju sploh ni bila začasno nezmožna za delo.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela, pa je v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.