Jedro

Tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, vendar pa v času od izpolnitve zahtevka do umika tožbe toženi stranki niso nastali nobeni stroški. Tako je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila tožba potrebna, saj je tožena stranka šele po njeni vložitvi delno izpolnila tožnikov zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka) in odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v znesku 48,22 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper odločitev o stroških postopka pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni, podrejeno pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka, nastale toženi stranki, skupaj s stroški pritožbenega postopka in zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8-dnevnega paricijskega roka do plačila. Navaja, da bi sodišče moralo o stroških postopka odločiti na podlagi 158. člena ZPP. Temeljno pravilo pri odločanju o stroških postopka je, da mora nositi stroške tista stranka, ki v pravdi ni uspela. Umik tožbe ne omeni uspeha tožeče stranke. Tožeča stranka ne nosi stroškov tožene stranke le, če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Iz sodne prakse izhaja, da pomeni pravni standard pravočasnosti umika tožbe, v roku najkasneje 8 dni oziroma 2 dneva po izpolnitvi zahtevka. Tudi 29. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih določa, da lahko sodišče v sodbi naloži 8-dnevni rok za izpolnitev. Če je torej zakonsko določeno, da je primeren rok za izpolnitev zahtevka po sodbi sodišča 8 dni, to še toliko bolj velja, da je primeren rok za umik tožbe rok 8 dni. Kvečjemu bi lahko trdili, da je pravočasno umaknjena tožba v roku 15 dni po izpolnitvi, saj tudi za soglasje k umiku določen rok 15 dni po drugem odstavku 188. člena Zakona o pravdnem postopku. Ker je bila tožba v obravnavani zadevi umaknjena prepozno, saj je bilo plačilo realizirano 5. 12. 2017, tožnik pa je podal umik konec oktobra 2018, kar je več kot 10 mesecev po celotni izpolnitvi utemeljenega dela tožbenega zahtevka, ta umik ni bil izveden takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in navaja, da ni utemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

6. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik tožbe dejansko ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, vendar pa v času od izpolnitve zahtevka do umika tožbe toženi stranki niso nastali nobeni stroški. Tako je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila tožba potrebna, saj je tožena stranka šele po njeni vložitvi delno izpolnila tožnikov zahtevek in sicer v višini 71,58 % njegovega prvotnega zahtevka za plačilo 30 % dodatka za delo preko polnega delovnega časa. Pri tem pa ni upoštevalo stroškov, priglašenih za pripravljalno vlogo z dne 1. 12. 2017, s katero je tožnik razširil zahtevek še na plačilo 100 % urne postavke, saj v tem delu tožnik z zahtevkom ni uspel in tudi ne stroškov za nadaljnje vloge, saj so bile vložene po delni izpolnitvi zahtevka in za postopek niso bile potrebne. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso (Cpg 59/2017 in I Cpg 1308/2015). Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na sodno prakso in sicer na sklep VSL II Cp 1707/2015, iz katerega izhaja, da umik tožbe z zamudo, torej ne takoj po izpolnitvi zahtevka, pomeni zgolj podlago za zahtevek, da tožnik povrne toženi stranki t. i. krivdno povzročene stroške, torej stroške, ki so ji nastali zaradi zamude z umikom tožbe. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da takšni stroški toženi stranki niso nastali, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

7. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 2. alineje 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje.

8. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona, sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).