Jedro

V primeru, če da sodišče stranki možnost, da odgovori na navedbe in dokazne predloge nasprotne stranke, ji mora dati tudi možnost, da te svoje navedbe dokaže s predložitvijo ustreznih dokazov (ne glede na to, če je pripravljalna vloga s priloženimi dokazi vložena v spis po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo).

Po tretjem odstavku 289. člena ZPP lahko predsednik senata prepove stranki določena vprašanja ali prepove priči odgovor na posamezna vprašanja, če je v vprašanju že vsebovano, kako je treba nanj odgovoriti, ali če se vprašanje ne nanaša na zadevo. To pomeni, da predsednik senata ne dovoli sugestivnih ali kapcioznih vprašanj, pa tudi ne vprašanj, ki bodisi niso pravno relevantna bodisi se sploh ne nanašajo na zadevo. Predsednik senata pa lahko oceni, da gre za tovrstna vprašanja, šele, ko jih stranka postavi. Šele v takšnem primeru lahko uporabi možnost, ki mu jo daje tretji odstavek 289. člena ZPP. Predsednik senata ne more stranki prepovedati vseh nadaljnjih vprašanj, ki jih ta namerava postaviti priči (ne da bi sploh vedel, kaj stranka še namerava vprašati pričo), saj takšno ravnanje predsednika senata dejansko pomeni kršitev načela kontradiktornosti, ki se odraža v tem, da je stranki nepravilno odvzeta možnost sodelovanja v postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe v celoti zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, za ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki 1. 10. 2016 nezakonito prenehalo in da ji še traja, da jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo na delovno mesto vodja prodajnega programa v oddelku prodaje A. ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2014, kot če bi delala, ji obračunati pripadajočo bruto plačo, in ji po odvodu predpisanih dajatev izplačati ustrezne neto zneske za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, jo prijaviti v ustrezna pokojninska in zdravstvena zavarovanja ter ji priznati druge pravice, ki izhajajo iz sklenjenega delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi njen zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od primerov zamude. V II. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnica sama krije svoje pravdne stroške (tožnica sicer nima pravnega interesa za pritožbo v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz nje ni jasno razvidno, katere dokaze je sodišče prve stopnje izvedlo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe najprej izhaja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze z vsemi listinami, ki jih je tožnica vložila v spis (A1 do A54), nato pa je navedeno, da dokaz z listinami od A40 do A49 ni bil izveden, ker so bile te listine vložene prepozno. Isto velja tudi za dokaz z listinami A20 do A32. Vsaj nekatere od teh nazadnje navedenih listin bi moralo sodišče prve stopnje dokazno oceniti, saj se nanašajo na tožničine navedbe v zvezi z zatrjevanjem nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (npr. e-pošta z dne 18. 9. 2015). Neutemeljeno je bil zavrnjen tudi tožničin predlog z zaslišanjem prič B.B. in C.C., ki bi izpovedali glede preverjanja tožene stranke o možnosti zaposlitve tožnice na drugem ustreznem delu. Ta obveznost tožene stranke je namreč izhajala iz izpodbijane odpovedi. Z neizvedbo teh dokazov je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ista kršitev je bila storjena tudi s tem, ker nista bili zaslišani predlagani priči D.D. in E.E.. Z njima je tožnica dokazovala, da je bilo zaposlenim pri toženi stranki splošno znano, da je izpodbijana odpoved nezakonita, da je bila zatrjevana reorganizacija fiktivna in da je ta odpoved predstavljala zgolj povračilni ukrep. To kršitev je tožnica tudi pravočasno grajala (stran 17 zapisnika z dne 24. 5. 2017). Sodišče nadalje neosnovano sklepa, da naj bi tožnica z listino v angleškem jeziku (A17) želela dokazovati svoje navedbe v 4. točki na 5. strani svoje vloge z dne 11. 1. 2017, saj je s to vlogo (kar izhaja iz tožničine pripravljalne vloge z dne 11. 1. 2017) dokazovala, da je ponudbo za F. (projekt G.) pripravil in podpisal tožničin sodelavec H.H., ne pa kdo od vodstvenega kadra, imenovanega v sklepu uprave. To pa dokazuje fiktivnost reorganizacije. Tožnica te listine ni prevajala, ker njena vsebina kot taka ni pomembna, pomemben je zgolj podatek, kdo je to ponudbo pripravil in podpisal. Dejstvo, da je to ponudbo pripravil in podpisal H.H., sicer med strankama niti ni bilo sporno. Glede na to bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do te listine. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica listine, označene z A40 do A49, vložila v spis prepozno. Tožnici je bil dan rok za odgovor na pripravljalno vlogo tožene stranke, tega je spoštovala in na to vlogo odgovorila, k tej vlogi pa je priložila tudi zgoraj navedene listine (z njimi je dokazovala svoje navedbe iz te vloge). S temi listinami je sicer res razpolagala še pred prvim narokom za glavno obravnavo, vendar jih prej ni vložila v spis, saj kljub vsej skrbnosti ni mogla predvideti, da bo tožena stranka po prvem naroku podala navedbe o tem, da naj bi bila zatrjevana reorganizacija izkazana s tem, da I.I. in J.J. sedaj hodita na obiske h kupcem in na sejme. Tožnica je s svojo pripravljalno vlogo in priloženimi dokazi odgovorila na nove navedbe tožene stranke, zato je ne more doleteti sankcija prekluzije. Ker je tožnica to svoje stališče pojasnila že na naroku dne 15. 3. 2017, sodišče pa glede tega ni povzelo prave vsebine te tožničine obrazložitve, je podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče pa je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP še posebej s tem, ker je tožnici prepovedala postavljati še kakršnakoli vprašanja za ključno pričo J.J.. Tožnica je tudi tej odločitvi sodišča prve stopnje pravočasno in obrazloženo ugovarjala (zapisnik glavne obravnave z dne 24. 5. 2017), pri čemer v pritožbi navaja, katera pravnorelevantna vprašanja je še želela postaviti priči. V pritožbi tožnica navaja, da ta priča zavestno ni želela odgovarjati na konkretno postavljena vprašanja, saj bi bilo sicer z njenimi odgovori dokazano, da je šlo v celoti za navidezno reorganizacijo. Sodišče prve stopnje pa je poleg tega tudi v celoti napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar je posledica nepravilne dokazne ocene izvedenih dokazov. Zaslišane priče, ki jih v pritožbi našteva, so si v svojih izpovedbah prihajale same s seboj v nasprotje, ključnih stvari se niso spomnile, na konkretna vprašanja niso odgovarjale, poleg tega pa so zavajale sodišče. Vse priče niso izpovedale po resnici. K.K. je bil edina priča, ki se ni strinjala s tem, da prireja resnico v korist tožene stranke, vendar pa je tožena stranka ta dokazni predlog umaknila na naroku dne 11. 1. 2017. Iz dokaznega postopka jasno izhaja, da je bil sklep o reorganizaciji prodajnega področja - oddelek prodaje A. z dne 10. 3. 2016 zgolj navidezen in sprejet le za potrebe tožničine odpovedi. Sodišče prve stopnje je ravnalo nepravilno, ker ni ugotovilo, kakšno delo je tožnica dejansko opravljala, saj se je njeno delo delno razlikovalo od opisa delovnih nalog vodja prodajnega programa. Tožnica je namreč opravljala v glavnem operativna dela (sklicevanje raznih sestankov, organizacija službenih poti, …). Sodišče prve stopnje zaradi napačne oziroma nepopolne dokazne ocene izpovedbe priče I.I. ni pravilno ugotovilo, kateri od tožničinih sodelavcev so prevzeli njeno delo. Iz dokaznega postopka nadalje izhaja, da je bil H.H. le formalno podrejen tožnici, čeprav sta oba opravljala podobna in enakovredna dela, imela sta enaka dela in naloge. Iz dokaznega postopka prav tako ne izhaja, da bi sedaj del tožničinih nalog opravljala predsednica uprave tožene stranke. Tožnica bi to dejstvo lahko še bolj argumentirano dokazala, če bi ji sodišče pustilo postavljati vprašanja pričam. Tožnica v nadaljevanju svoje sicer zelo obširne pritožbe ugotavlja nedoslednost ter nasprotja pri izpovedbah zaslišanih prič in zaključuje, da je tudi na podlagi teh izpovedb treba ugotoviti, da pri toženi stranki ni prišlo do reorganizacije, da je bilo njeno delo podobno delu H.H. in da njenega dela sedaj ne opravlja vodstveni kader, temveč H.H. in L.L.. Poleg tega je sodišče prezrlo, da sklep o reorganizaciji govori o oddelku prodaje A. in ne samo o oddelku M., kjer je delala tožnica poleg H.H.. Na podlagi tega sklepa pa bi moral dobiti odpoved tudi H.H. in preostali zaposleni na drugih programih v okviru tega oddelka. Ker je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno, so bile kršene tudi določbe ZSDU (prišlo je do spremembe sistemizacije delovnih mest), zato so drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje neutemeljene. Tožena stranka je kršila odpovedni postopek, ker ni določila kriterijev za izbiro presežnih delavcev izmed vseh zaposlenih na delovnem mestu vodja prodajnega programa na oddelku prodaja, do tega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Napačne so tudi ugotovitve sodišča o delu L.L., saj ta ne opravlja manj zahtevnega dela pri toženi stranki. Odpovedni razlog dokazano ni utemeljen, saj delo tožnice pod pogoji pogodbe o zaposlitvi ni bilo nepotrebno, zatrjevani poslovni razlog ni obstajal, sporni sklep uprave pa je bil fiktiven in nerealiziran. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo odločilnih dejstev glede obveznosti tožene stranke, da tožnici ponudi drugo delo, ki je izhajalo iz izpodbijane odpovedi. Tožnica je dokazala, da je imela tožena stranka na razpolago prosto delovno mesto (vodja projektov za program ...), ni pa se opredelilo niti do ostalih dokazov tožnice, iz katerih izhaja, da bi jo tožena stranka lahko zaposlila na drugih delih. Tožnica je podala tudi zadostno trditveno podlago za to, da je bila diskriminirana zaradi zdravstvenega stanja, zato bi moralo sodišče prve stopnje izvajati dokaze tudi v zvezi s temi trditvami tožnice. Dejstvo je, da je bila izpodbijana odpoved dana kot maščevanje in povračilni ukrep vodilnih delavcev tožene stranke, predstavljala pa je tudi eno od dejanj šikaniranja in mobinga, ki se je izvajal nad tožnico. J.J. se je želel tožnice znebiti, kar jasno izhaja iz izvedenih dokazov. Razlog za to pa je bila tožničina e-pošta, ki jo je 18. 9. 2015 poslala na nadzorni svet in svet delavcev. Sodišče pa ni napravilo niti dokazne ocene izpovedb priče N.N., ki se ni mogla ničesar spomniti, kar je zelo nenavadno. Prav tako ni napravilo dokazne ocene izpovedbe priče O.O., ki glede sestanka z dne 13. 1. 2016 ni nič vedela. Priča je očitno namerno vse skupaj zamenjala s tožničinim prihodom v njeno pisarno, ki pa se je zgodil eno leto prej. Izpovedba te priče dokazuje, da ji je bilo naročeno, da izpoveduje po krivem, kar izhaja iz njene izpovedbe o tem, da niti v zvezi z logistiko niti v zvezi s transportom niso iskali zaposlitve. V aprilu 2016 je namreč prišlo do zaposlitve P.P., za to delovno mesto pa se je moralo vedeti vsaj dva meseca prej (glede na postopek zaposlovanja, …). Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka tožničine pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožničine pritožbe ter potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki drugega odstavka 350. člena ZPP, kar tožnica izrecno uveljavlja v svoji pritožbi.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici, zakonita, zato je njen tožbeni zahtevek za razveljavitev te redne odpovedi zavrnilo, posledično pa je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski del njenega tožbenega zahtevka.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ker naj iz sodbe ne bi bilo jasno razvidno, katere dokaze je sodišče prve stopnje izvedlo. Sodišče prve stopnje je v uvodnem delu obrazložitve dokaznega sklepa zares navedlo, da je izvedlo dokaz z listinami tožnice (listine od A1 do A54), vendar pa je v nadaljevanju tega dokaznega sklepa izrecno zapisalo, katerih listin ni dokazno ocenilo in razloge za opustitev dokazne ocene teh listin tudi ustrezno obrazložilo. Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo le na dokaze, ki jih je dokazno ocenilo (in to tudi obrazložilo) pritožbeno sodišče zaključuje, da razlogi iz sodbe niso nejasni ali med seboj v nasprotju oziroma da sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

8. Prav tako je neutemeljen očitek tožnice o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker ni zaslišalo s strani tožnice predlaganih prič B.B. in C.C.. Navedeni priči naj bi bili zaslišani glede ugotavljanja dejstva o tem, ali je imela tožena stranka možnost, da tožnici ponudi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi. Ker tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka tožnici ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni bila dolžna ponuditi v podpis nove pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto, je sodišče prve stopnje predlog za zaslišanje teh prič utemeljeno zavrnilo in to svojo odločitev tudi obrazložilo. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila tožena stranka dolžna tožnici v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponuditi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto. Te obveznosti tožena stranka ni imela niti glede na določbe pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnico in toženo stranko, prav tako pa ji te obveznosti ni nalagal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Tudi na podlagi dejstva, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je v postopku podaje te odpovedi preverila, če je mogoče tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih (pa je bilo ugotovljeno, da takšne možnosti tožena stranka ni imela) ni mogoče zaključiti, da je s tem zapisom v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka prevzela obligatorno in zavezujočo obveznost za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto (v kolikor je takšna možnost pri toženi stranki obstajala). Ker tožena stranka tožnici pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto ni bila dolžna ponuditi, izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga (opustitev ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi) ni mogla biti nezakonita, zato tudi izvedba dokaza za ugotavljanje dejstev v zvezi z možnostjo ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi ni bila potrebna. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje izvedbo dokazov v zvezi z ugotavljanjem zgoraj opisanih dejstev utemeljeno zavrnilo.

9. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti zato, ker ni zaslišalo prič D.D. in E.E.. Presoja zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je v pristojnosti sodišča. Sodišče torej ugotovi, ali so za zakonitost takšne odpovedi izpolnjeni vsi zakonski pogoji in to neodvisno od tega, kaj si v tej odpovedi mislijo drugi delavci tožene stranke oziroma tretje osebe. Ker tudi morebitna potrditev navedb tožnice, da je bilo pri toženi stranki splošno znano, da je bila izpodbijana odpoved nezakonita, ne bi mogla vplivati na presojo sodišča prve stopnje ali je bila ta odpoved podana skladno z veljavnimi predpisi, je sodišče prve stopnje izvedbo dokaza z zaslišanjem teh prič utemeljeno zavrnilo. Enako velja tudi za neizvedbo dokaza z zaslišanjem teh prič glede zatrjevane fiktivnosti reorganizacije pri toženi stranki in glede tega, da naj bi bila izpodbijana odpoved le povračilni ukrep.

10. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je zaradi nekonkretiziranosti neutemeljen tudi ugovor tožnice o kršitvi načela kontradiktornosti, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo tudi zaslišanj ostalih prič. Takšen neobrazložen ugovor, ki ga je tožnica sicer podala na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 24. 5. 2017 (navedbo teh prič ni ustrezno konkretizirala niti v pritožbi) ne more biti podlaga za ugotovitev kršitve načela kontradiktornosti iz razloga, ker niso bile zaslišane vse predlagane priče. 11. Po zaključku pritožbenega sodišča tožnica nadalje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni ocenilo priloge A17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta priloga, ki jo je kot dokaz vložila v spis tožnica, sestavljena v tujem jeziku, pri čemer ji ni bil priložen overjen prevod (obveznost priložitve overjenega prevoda k listini sestavljeni v tujem jeziku, določa drugi odstavek 226. člena ZPP). Sodišče prve stopnje listin, sestavljenih v tujem jeziku, pri ugotavljanju odločilnih dejstev ni bilo dolžno upoštevati, zato tudi v zvezi s to listino sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti, niti ni nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejanskega stanja.

12. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožnice o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (podredno pa tudi o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju), ker sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo listin, ki jih je tožnica vložila v spis pod zaporedno številko od A20 do A32. Iz tožničine pripravljalne vloge, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo na obravnavi dne 11. 1. 2017, izhaja, da je tožnica te listine vložila v spis z namenom dokazovanja dejstev v zvezi z zatrjevanim mobingom in šikaniranjem tožnice, glede katerega je tožnica postavila odškodninski zahtevek. Ker se je sodišče prve stopnje odločilo, da se bo tožničin zahtevek iz naslova odškodnine (zaradi mobinga oziroma šikaniranja) obravnaval ločeno (sklep sprejet na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 11. 1. 2017) ni storilo zatrjevane kršitve oziroma ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ker v zvezi s presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni dokazno ocenilo listin od A20 do A32. 13. Utemeljen pa je pritožbeni očitek tožnice o zmotnem stališču sodišča prve stopnje glede nepravočasnosti vložitve listin od A40 do A49 v spis, s čimer tožnica zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s četrtim, petim oziroma šestim odstavkom 286. člena ZPP. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica te listine vložila v spis skupaj s pripravljalno vlogo z dne 1. 3. 2017, s katero je (v skladu s sklepom sodišča prve stopnje z naroka z dne 11. 1. 2017 - l. št. 40) odgovorila na pripravljalno vlogo tožene stranke. Ker se je tožnica v tej svoji pripravljalni vlogi opredeljevala do navedb in dokaznih predlogov iz pripravljalne vloge tožene stranke, kot dokaz za utemeljenost svojih navedb pa je vložila v spis tudi listine (A40 do A49), po prepričanju pritožbenega sodišča s predložitvijo teh listin skupaj s pripravljalno vlogo ni mogla biti prekludirana. Tožnici namreč ni mogoče očitati, da teh listin ni mogla vložiti v spis najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo (kljub temu, da je z njimi razpolagala še pred prvim narokom). Bistveno je, da je tožnica vložila v spis te listine kot dokaz za svoje navedbe, podane v pripravljalni vlogi z dne 1. 3. 2017 in da je bila ta pripravljalna vloga tožnice vložena v spis v skladu s sklepom sodišča prve stopnje. Če da sodišče stranki možnost, da odgovori na navedbe in dokazne predloge nasprotne stranke, ji mora dati tudi možnost, da te svoje navedbe dokaže s predložitvijo ustreznih dokazov (ne glede na to, če je pripravljalna vloga s priloženimi dokazi vložena v spis po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo). Glede na to, da je v zvezi s temi listinami pritožbeno sodišče ugotovilo zatrjevano bistveno kršitev določb postopka iz zgoraj navedenih razlogov, se ni spuščalo v presojo utemeljenosti tožničinega pritožbenega ugovora v zvezi z bistveno kršitvijo določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP glede pravilnega povzemanja vsebine tožničine obrazložitve v zvezi s pravočasnostjo vlaganja teh listin v spis.

14. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je utemeljen tudi tožničin pritožbeni ugovor v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zaslišanjem priče J.J.. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 24. 5. 2017, na katerem je bil kot priča zaslišan tudi J.J., je razvidno, da je sicer sodišče prve stopnje tožnici (oziroma njeni pooblaščenki) dopustilo postavljati priči določeno število vprašanj (na katere je priča tudi odgovarjala) v zvezi z ugotavljanjem zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje pa se je v nadaljevanju odločilo, da drugih vprašanj za pričo s strani tožnice oziroma njene pooblaščenke ne bo dovolilo. V zvezi s to odločitvijo je tožnica pravočasno ugovarjala kršitev načela kontradiktornosti, ker ji sodišče prve stopnje ni omogočilo postavljati nadaljnjih vprašanj priči, pri čemer je tudi konkretno navedla, v zvezi z ugotavljanjem katerih dejstev je nameravala priči postavljati še dodatna vprašanja. Po tretjem odstavku 289. člena ZPP lahko predsednik senata prepove stranki določena vprašanja ali prepove priči odgovor na posamezna vprašanja, če je v vprašanju že vsebovano, kako je treba nanj odgovoriti, ali če se vprašanje ne nanaša na zadevo. To pomeni, da predsednik senata ne dovoli sugestivnih ali kapcioznih vprašanj, pa tudi ne vprašanj, ki bodisi niso pravno relevantna bodisi se sploh ne nanašajo na zadevo. Predsednik senata pa lahko oceni, da gre za tovrstna vprašanja, šele, ko jih stranka postavi. Šele v takšnem primeru lahko uporabi možnost, ki mu jo daje tretji odstavek 289. člena ZPP. Predsednik senata ne more stranki prepovedati vseh nadaljnjih vprašanj, ki jih ta namerava postaviti priči (ne da bi sploh vedel, kaj stranka še namerava vprašati pričo), saj takšno ravnanje predsednika senata dejansko pomeni kršitev načela kontradiktornosti, ki se odraža v tem, da je stranki nepravilno odvzeta možnost sodelovanja v postopku. Ker je tožnica to kršitev, ki jo je v zvezi z zaslišanjem priče J.J. storilo sodišče prve stopnje, pravočasno uveljavljala (prvi odstavek 286.b člena ZPP) in ker jo uveljavlja tudi v pritožbi, je bilo treba tudi iz tega razloga njeni pritožbi ugoditi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

15. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazno oceniti tudi listine od A40 do A49 in tožnici omogočiti (po potrebi pa tudi toženi stranki), da postavi priči J.J. še nadaljnja vprašanja, ki so pomembna za popolno in pravilno ugotovitev zatrjevanih dejstev, v zvezi s katerimi naj bi predlagana priča izpovedovala. Po dopolnjenem dokaznem postopku bo moralo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej (torej tudi že izvedenih dokazov) in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP) in v odvisnosti od tega ponovno odločiti o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka, svojo odločitev pa ustrezno obrazložiti.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.