Jedro

V letu 1973 je prišlo do nacionalizacije, v breme tedanjega zemljiškoknjižnega lastnika S.M. Do tedaj pa tožnik, ki trdi da je kupec, pa tega niti dokazal ni, tudi ni poskrbel za zapis kupne pogodbe, oziroma njeno izvedbo v zemljiški knjigi. Lastninske pravice torej ni pridobil, pridobila jo je tožena stranka, z nacionalizacijo. Ob predpostavki dobre vere (da ni bila podana, tožnik v postopku nikoli ni trdil), in ker je lastninska pravica M. tedaj prenehala in je sporna nepremičnina prešla v družbeno lastnino, tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice in nima tudi podlage za uspešno uveljavljanje lastninske pravice in oz. tudi ne izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je z zapisom in podpisom potrdila z dne 16.08.1971 prišlo do sklenitve kupoprodajne pogodbe med tožnikom kot kupcem in S.M. kot prodajalcem, za del parcele št. 3678/1 k.o. P. II, sedaj parcele št. 5352/1 k.o. P. površine 400 m?, ki se nahaja ob meji s parcelo 5352/2 k.o. P. in po kateri je tožnik postal lastnik tega dela parcele. Zavrnilo je tudi nadaljnji zahtevek, naj se toženkama naloži, da po geodetski izmeri navedenega dela parcele št. 5352/1 k.o. P. izstavita tožniku listino sposobno za vpis lastninske pravice na ime tožnika v zemljiški knjigi, ker jo bo sicer nadomestila pravnomočna sodba. V posledici neuspeha v pravdi je tožniku naložilo, da toženkama povrne pravdne stroške, kot je to določno opredeljeno v izreku.

Zoper sodbo se je tožnik pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da se sodba spremeni in zahtevku ugodi, toženi stranki naj se naložijo v tudi plačilo pritožbeni stroški, le podrejeno naj se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodba ni pravilna. Dejstvo je, da je do sklenitve pravnega posla kot zatrjevano in zahtevano prišlo, lastnik M. je tožniku izročil 400 m? zemljišča kot plačilo za izdelavo brunarice, tožnik je zemljišče prevzel v posest, ki jo je izvajal njegov oče in nato sam in ga ima še danes v posesti. To potrjuje s potrdilom, ki sta ga podpisala S.M. kot lastnik in A.L., oče tožnika. Nobena od toženih strank glede vsebine potrdilu ni oporekala, ugovor je bil le v smeri, da ne gre za pogodbo s strani toženke O.P., Republika Slovenija pa je ugovarjala le pasivno legitimacijo. Res je navedena napačna parcelna številka, to pa ob podatkih zemljiške knjige za tisti čas in dejstvo dejanske posesti 400 m? ni pomembno, očitno je, da je prišlo do napake v zapisu številke. Če bi sodišče vpogledalo v vse podatke zemljiške knjige kot predlagano, posebej za parcelo 3678/4 k.o. P. in opravilo ogled z izvedencem, kot predlagano že v tožbi in na naroku, bi lahko ugotovilo, da je šlo dejansko za parcelo št. 3678/2 k.o. P. II in je prišlo pri zapisu parcele št. 3678/4 v potrdilu le do očitne strojepisne napake. Posest površine 400 m? parcele št. 3678/2 pa so potrdile vse zaslišane priče. Sodišče šteje, da je s potrdilom prišlo le do menjave, M. naj bi izročil tožniku parcelo št. 3678/4 k.o. P. II, ki danes predstavlja parc.št. 5352/2 k.o. P., kjer stoji hiša, kar je pomotno. Za navedeno parcelo je bila že prej sklenjena posebna pogodba, v pravdi Temeljnega sodišča v P. potrjena in O.P. obvezana na izdajo listine. Parcela 3678/4 je bila namreč prodana že prej s pogodbo, ki jo tudi dostavlja tožnik k pritožbi. To bi sodišče s vpogledom v zemljiško knjigo ugotovilo. Šlo je torej za prodajo sporne parcele in izročitvijo v posest, potrdilo je veljavna kupna pogodba. Vknjižba lastništva pa nima absolutnega pomena. Ne glede na to, da je parcela kasneje prešla na tretjega, torej toženo stranko, zemljiškoknjižno tretji ni postal lastnik.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki je pravilno izhajalo iz materialnega dokaznega bremena tožeče stranke. Le-ta mu ni zadostila. Dejstvo je, da pisne pogodbe tožnik nima. Potrdilo to ni posebej, ker je v njem zapisana druga številka parcele. Trdil je sicer in dokazoval, da je prišlo le do očitne pomote, česar pa ni dokazal. Res je, da je ugotovljena posest zatrjevanega dela parcele s strani tožnika oziroma njegovega očeta in je bila parcela št. 3678/4 k.o. P. II (ta je zapisana tudi na potrdilu, potrditvah tožeče stranke pa gre zgolj za pomoto) predhodno že prodana tožniku oziroma njegovemu očetu, kar pa je nenazadnje na predzadnji strani sodbe ugotovilo tudi sodišče, ko je navedlo, da je L.L. dobil parcelo, kjer je gradil vikend – dvojček s C. možem, na parceli št. 3678/4 od M.S., in ker je to ugotovljeno, niso jasni očitki o potrebi po izvajanju dokazov za ugotovitev tega (že ugotovljenega) dejstva (vpogled podatkov zemljiške knjige). Sodišče prve stopnje je ocenilo zbrane dokaze, tudi izpovedbo priče E.F., katerega zaslišanje je predlagal tožnik, ta izjava priče pa je po prepričanju prvostopenjskega sodišča potrjevala le, da je pomen potrdila z dne 16.08.1971 tak, da sta L.L. na račun svojega mladoletnega sina, to je tožnika in M.S. parcelo št. 3678/4 k.o. P. II, ki je predmet pogodbe in na kateri se je leta 1971 začela gradnja vikenda L., naredila menjavo, tako da je L.L. dobil od M. to parcelo (tedaj št. 3678/4) in ne sporno 3678/2, kot trdi tožnik, in kar ni niti zapisano v potrdilu, to pa zato, kot nadalje razloguje prvostopenjsko sodišče, ker je L. pomagal pri gradnji barake. Res je tožnikov oče sklenil pogodbo za parcelo št. 3678/4 z M. (pred tem), toda sodišče je še ugotovilo, da za to ni plačal ničesar, ko je ocenilo dokaze ter zaključilo, da sta očitno plačilo za nepremičnino s parcelo št. 3678/4 k.o. P. II uredila tako, da je L.L. pomagal pri gradnji brunarice za M. in mu je zato M. izdal potrdilo, da mu odstopa del zemljišča s parcelno št. 3678/4 k.o. P. II Da svojih trditev ni dokazal pa je sodišče ugotovilo tudi potem, ko je ocenilo tudi druge okoliščine, predvsem to, da tožniki sicer imajo 400 m? površine v obdelavi na parceli glede dela katere vtožujejo lastninsko pravico oziroma izstavitev zemljiškoknjižne listine, vendar pa vse dotlej dokler je M. v postavljeni baraki sedem do osem let živel, tega spornega dela nepremičnine niso uporabljali, bila pa je 06.06.1973 nacionalizirana. Šele po izselitvi M. v Italijo so tožniki začeli to zemljišče, ki je predmet spora obdelovati, kar tudi daje misliti, da so se zavedali, da tega zemljišča bivši lastnik ni odstopil na račun barake. Kako bi lahko sodišče le s vpogledom v podatke zemljiške knjige in ogledom ugotovilo, kaj je bil predmet zapisa v izjavi v letu 1971, pritožba ne pove, zato je ta procesni očitek (da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, pa bi jih za pravilno ugotovitev odločilnih dejstev moralo), neutemeljen. Sicer pa je zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna ne le zato, ker tožnik ni dokazal, da bi sporni del parcele kupil, pač pa tudi zato, ker glede na nesporne dejanske ugotovitve zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen. Pogodba, pa tudi če bi bila sklenjena v predpisani pisni obliki in bi se nanašala na predmetno parcelo oziroma bi šlo le za napako ali pa bi postala veljavna z realizacijo, v vsakem primeru predstavlja le pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Tudi po pravnih pravilih vsebovanih v paragrafih 431 in tudi 425 Občega državljanskega zakonika (ODZ) se je lastninska pravica na nepremičnini na podlagi pravnega posla pridobila šele z vpisom v zemljiško knjigo, enako pravilo pa je povzel v 33. členu tudi leta 1980 sprejet Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). V letu 1973 je prišlo do nacionalizacije, v breme tedanjega zemljiškoknjižnega lastnika S.M. Do tedaj pa tožnik, ki trdi da je kupec, pa tega niti dokazal ni, tudi ni poskrbel za zapis kupne pogodbe, oziroma njeno izvedbo v zemljiški knjigi. Lastninske pravice torej ni pridobil, pridobila jo je tožena stranka, z nacionalizacijo. Ob predpostavki dobre vere (da ni bila podana, tožnik v postopku nikoli ni trdil), in ker je lastninska pravica M. tedaj prenehala in je sporna nepremičnina prešla v družbeno lastnino, tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice in nima tudi podlage za uspešno uveljavljanje lastninske pravice in oz. tudi ne izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine. Tako tudi sodna praksa v podobnih primerih (na primer sodba II Ips 251/2000 VS RS z dne 07.02.2001 in druge). Iz navedenih razlogov je torej odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in pritožba neutemeljena ter jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. čl. in 353. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP).