Jedro

Zavarovalna pogodba, sklenjena za dobo več kot pet let, se sme razdreti po preteku tega časa z odpovednim rokom šestih mesecih s tem, da se to pismeno sporoči drugi stranki. Omenjena določba glede razdrtja pogodbe je kogentne narave (4. odst. 922. čl. ZOR v zvezi z 900. čl. ZOR). Zato je nobena izmed strank enostransko, brez opravičenih razlogov pred pretekom tega časa ne more razdreti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Vrhniki, opr. št. Ig 96/00273 z dne 24.6.1996 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka. Toženi stranki je še naložilo, da povrne tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 101.052,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava v skladu s 3. tč. 1. odst. 353. čl. ZPP.

Prvostopno sodišče je pri svoji odločitvi nepravilno uporabilo določbo 3. odst. 922. čl. ZOR. Tožena stranka za to določbo ni vedela niti ni bila ta določba zapisana v polici oz. splošnih pogojih. Zato ni vedela, da pred potekom petih let pogodbe s tožečo stranko ne more razdreti. Takšna odločitev se ji zdi tudi nepravična in prestroga.

Sicer pa je po njeni oceni določba 3. odst. 922. čl. ZOR nejasna. Ne strinja se tudi z razlogi, ki jih je prvostopno sodišče navedlo glede določbe 913. čl. ZOR.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za pravno naravo pravil, ki urejajo zavarovalno pogodbo je značilno, da so v širokem obsegu kogentna. ZOR v 900. čl. določa, da se sme zavarovalna pogodba odmakniti le od tistih določb poglavja ZOR, ki ureja zavarovalno pogodbo, v katerih je to izrecno dopustno ter od tistih, ki pogodbenikom omogočajo ravnati tako kakor hočejo. Odmik od drugih določb zakona pa je dopusten le takrat, če ni prepovedan s tem ali kakšnim drugim zakonom in če je v nedvomnem interesu zavarovanca.

Tako so določbe ZOR-a o samem trajanju zavarovanja dispozitivne.

Kogentne pa so določbe o pravici obeh pogodbenih strank glede razdrtja pogodbe, če je ta sklenjena za nedoločen čas ali za več kot pet let (4. odst. 922. čl. ZOR).

Nesporno je, da je sklenila tožena stranka s tožečo stranko zavarovalno pogodbo za več kot pet let. Zato je možno takšno zavarovalno pogodbo glede na 3. odst. 922. čl. ZOR razdreti šele po preteku petih let, z odpovednim rokom šestih mesecev. To pa pomeni, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, da pred potekom petih let enostransko pogodbe ni mogoče razdreti. Takšna so tudi dosedanja stališča sodne prakse (glej smiselna stališča v knjigi: Zavarovalno pravo, avtorja dr. Srečko Goljar in dr. Šime Ivanko, izdano pri Vrhovnem sodišču Slovenije, Ljubljana l.- 83, stran 41, pod tč.

3.1.9: Razno, alinea (211) in (212)). Prvostopno sodišče je tako določbo 3. odst. 922. čl. ZOR uporabilo v celoti pravilno.

Sklicevanje tožene stranke v pritožbi, da z navedeno določbo ni bila seznanjena in da je prestroga ter celo nepravična, na drugačno odločitev ne more vplivati, saj je omenjena določba kogentne narave.

Zato tožena stranka enostransko brez opravičenih razlogov takšne pogodbe, ki jo je sklenila za določeno dobo 10 let, pred potekom petih let ne more razdreti. Tožena stranka namreč tekom postopka tudi ni izkazala, da zahteva razvezo omenjene pogodbe bodisi zaradi spremenjenih okoliščin (glej 133. do 136. čl. ZOR-a) ali zaradi neizpolnitve tožeče stranke (glej 124. do 132. čl. ZOR-a).

Tožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na 3. odst. 913. čl. ZOR, ki določa kot posledico neplačila premije, ki je zapadla po sklenitvi pogodbe prenehanje pogodbe. Bistveno je, da posledica (prenehanje pogodbe) neplačila premije ne nastopi avtomatično, temveč šele po preteku roka 30. dni, šteto od vročitve priporočenega pisma zavarovalnice sklenitelju zavarovanja, s katerim ga zavarovalnica obvešča o zapadlosti premije. Zavarovalnica je v tem primeru dolžna tudi določiti naknadni rok, vsaj 30 dni in šele nato se pogodba razveže po samem zakonu, če premija ni plačana. Pogodba se ne razveže pred potekom 30 dni po dospeli premiji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za takšen primer, saj tožeča stranka kot zavarovalnica tako ni postopala. Obratno, z obvestilom o razvezi pogodbe s strani tožene stranke se izrecno ni strinjala in ji je svoje razloge v zvezi s tem pismeno tudi sporočila (glej priloge B 1 in B 2). Zato je lahko zavarovalna pogodba prenehala po samem zakonu v skladu s 4. odst. 913. čl. ZOR šele, ko premija ni bila plačana v letu dni od njene zapadlosti. Navedeno določbo pa je tožeča stranka pri vložitvi svoje tožbe in pri povrnitvi plačila premij tudi upoštevala, saj jih je uveljavljala le od 1.4.1995 do 31.3.1996. Pritožbeni razlog zmotne uporabe določb materialnega prava ni podan.

Ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti tudi ni bilo zaslediti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi v skladu s 368. čl. ZPP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.