Jedro

Temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo vsake začasne odredbe, je verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta.

Tožnik samo s sklicevanjem na 8. člen EKČP ne more utemeljiti težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Glede na ustaljeno sodno prakso glede izkazanosti težko popravljive škode (trditveno in dokazno breme) samo sklicevanje na obstoj zakonske zveze oziroma na to, da zakonca ne bosta skupaj, brez dodatnih navedb o (eventualnih) posledicah ločenega življenja (brez obrazloženih konkretnih okoliščin v konkretnem primeru), ne predstavlja (oziroma ni dovolj za izkazanost) težko popravljive škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi zadržalo izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Z odločbo, zoper katero je tožnik vložil tožbo, je bilo razveljavljeno dovoljenje za prvo začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga združitve družine, ki ga je tožniku izdala Upravna enota Velenje, z veljavnostjo od 2. 9. 2015 do 1. 9. 2016 (1. točka izreka); odločeno, da je tožnik dolžan zapustiti Republiko Slovenijo v 15 dneh od dneva dokončnosti odločbe (2. točka izreka) in da je dolžan v 8 dneh pristojnemu organu vrniti samostojno listino (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče med drugim navedlo, da tožnik nastanek težko popravljive škode kot pogoja za izdajo predlagane začasne odredbe utemeljuje s pravico do družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter navaja, da ima ta po sodni praksi ESČP pri tehtanju kolidirajočih dobrin pod določenimi pogoji prednost pred določbami nacionalne emigracijske zakonodaje. Vendar pa po presoji sodišča prve stopnje sklicevanje na 8. člen EKČP samo po sebi ne more predstavljati težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Obveznosti, ki izhajajo iz 8. člena EKČP, so podane na strani države le v primeru, če gre za ekonomsko in socialno medsebojno odvisnost članov družine oziroma člana družine, ki zakonito biva v državi članici. Tožnik pa ekonomske in socialne odvisnosti ne v predlogu za izdajo začasne odredbe ne v tožbi ne zatrjuje, brez konkretnih dejstev in okoliščin, ki bi kazale na to, da bi izrečen ukrep iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe pomenil prekomeren poseg v izvrševanje družinskega življenja, pa sodišče izdaje začasne odredbe ne more utemeljiti.

3. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga pritožbo, v kateri navaja, da že samo onemogočanje dvema zakoncema, da bi (tudi le za krajši čas, na primer nekaj mesecev) lahko praktično uresničevala to svojo temeljno človekovo pravico, ne pomeni zanju le težko popravljive škode, ampak škodo, ki je povsem nepopravljiva, in tudi nobena kasneje dosojena odškodnina za tako kršitev tistega izgubljenega časa nikoli več ne more povrniti. Začasna omejitev izvrševanja te pravice bi bila možna (dopustna) le, če bi bilo ugotovljeno, da je v konkretnem primeru to nujno, na primer zaradi javne varnosti in ekonomske blaginje države. Pa še to bi moralo sodišče ugotoviti po izvedenem tehtanju kolidirajočih dobrin, torej po izvedbi tako imenovanega strogega testa sorazmernosti, ki zahteva ugotovitev primernosti takega ukrepa za dosego ustavno dopustnega cilja, nujnosti takega ukrepa in njegove sorazmernosti v ožjem smislu. Da pa med zakoncema (kakršen koli že je individualni ekonomski in socialni položaj vsakega od njiju) že po definiciji zakonske zveze obstaja temu primerna „ekonomska in socialna medsebojna odvisnost“, bi sodišču moralo biti znano. Tožnik Vrhovnemu sodišču predlaga, da o začasni odredbi samo dokončno odloči, v primeru vrnitve zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pa naj vsaj navede oziroma pojasni, da do odločitve prvostopenjskega sodišča o zahtevani začasni odredbi upravna odločba ni izvršljiva.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje lahko na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo vsake začasne odredbe, je verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. sklepi I Up 139/2012, I Up 362/2010, I Up 515/2011) mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje (peti odstavek 32. člena ZUS-1), že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik samo s sklicevanjem na 8. člen EKČP ne more utemeljiti težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Prav tako ne (zgolj) z navajanjem, da med zakoncema (kakršen koli že je individualni ekonomski in socialni položaj vsakega od njiju) že po definiciji zakonske zveze obstaja temu primerna „ekonomska in socialna medsebojna odvisnost“, kar bi sodišču moralo biti znano. Glede na ustaljeno sodno prakso glede izkazanosti težko popravljive škode (trditveno in dokazno breme) samo sklicevanje na obstoj zakonske zveze oziroma na to, da zakonca ne bosta skupaj, brez dodatnih navedb o (eventualnih) posledicah ločenega življenja (brez obrazloženih konkretnih okoliščin v konkretnem primeru), ne predstavlja (oziroma ni dovolj za izkazanost) težko popravljive škode.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.