Jedro

Dokazna ocena pomeni prizadevanje sodišča, da prouči ali obstoje ali ne obstoje pogoji, da se določeno dejstvo šteje za dokazano. Kot je bilo že navedeno, je na tožniku dokazno breme, da je šlo med njim in bratom za dvostransko obveznostno razmerje, po katerem naj bi tožnik nudil bratu pomoč v delu in sredstvih, ta pa naj bi se mu obvezal to vrniti. To dokazno breme še ostri stališče, po katerem velja, da pomoči v delu med sorodniki načeloma ni mogoče šteti, da je bila dana z namenom ustanovitve obveznosti za tistega, kateremu je bila pomoč dana. Nedvomno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik pomagal bratu, vendar pa, če ni dokazanosti dogovora o odplačnosti, bi lahko šlo le za neodplačno pomoč.

V primeru obogatitvene podlage ni primerna uporaba stroškovnega pristopa pri ocenjevanju tožnikovih vlaganj, saj ta temelji na oceni nadomestitvenih stroškov, to je stroškov za izgradnjo hiše z enako uporabnostjo oziroma reprodukcijskih stroškov, ki predstavljajo stroške izgradnje za kopijo ocenjevanega objekta. Če gre za obogatitev, je mogoče ugotoviti korist od vlaganj le z ugotovitvijo odstotka vlaganj od celote in ob upoštevanju poštene tržne vrednosti nepremičnine, torej tiste vrednosti, ki bi jo dosegla na trgu.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi pod točko II. razveljavi v ugodilnem delu za znesek 11,989.745,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2004 dalje in v zavrnilnem delu za obresti od navedenega zneska za čas od 7.8.2002 do 28.3.2004 ter v stroškovni odločitvi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo toženčev ugovor proti sklepu o začasni odredbi, z izpodbijano sodbo pa je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 12,365.796,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 376.051,00 SIT za čas od

7.8.2002 dalje, od zneska 11,989.745,00 SIT pa od 29.3.2004 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Hkrati je tožencu naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 994.861,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Sodišče je še zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, po kateri bi moral tožnik oziroma nasprotni toženec (v nadaljevanju tožnik) plačati tožencu oziroma nasprotnemu tožniku (v nadaljevanju tožencu) odškodnino v znesku 1,000.000,00 SIT in odškodnino v znesku 250.000,00 SIT. Hkrati je zavrglo toženčev zahtevek, po katerem bi mu moral tožnik plačati odškodnino v znesku 1,600.000,00 SIT.

Proti takšni odločitvi sta obe pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

Toženec uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbenih navedbah izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje o začetku teka zastaralnega roka. V primeru, da je podlaga tožbenega zahtevka neupravičena obogatitev zapustnika s strani tožnika, je zastaranje pričelo teči najkasneje leta 1988, ko so bila dela na hiši končana oziroma ko je bilo napravljeno zadnje vlaganje.

Od tedaj pa do zapustnikove smrti tožnik od zapustnika ni zahteval ničesar. Nikoli tudi nista ugotovila koliko naj bi zapustnik tožniku dolgoval, če sploh kaj. Iz navedb tožnika in ostalih sestra in brata je jasno le to, da so vsi pomagali pri gradnji nove hiše za mamo in zapustnika, ki ni bil poročen in je z mamo živel. Opozarja na stališče sodne prakse, po katerem začne teči zastaranje iz naslova neupravičene obogatitve tedaj, ko je oseba, ki je vlagala, pridobila pravico zahtevati od neupravičeno obogatenega nadomestilo. To pa je tedaj, ko je neupravičeno obogateni pridobil možnost uporabiti korist od opravljenih vlaganj. Ravno v predmetni zadevi, ko tožeča stranka niti ni postavila zahtevka zapustniku, temveč šele njegovemu dediču, po preteku več kot desetih let od domnevnega nastanka terjatve, ko zapustnikov edini zakoniti dedič niti nima pravih možnosti vsebinsko odgovoriti na njene trditve, se kaže smiselnost instituta zastaranja.

Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik, skupaj s sestrami in bratom pomagal pri gradnji nove hiše, v kateri naj bi živela mama in zapustnik. Iz njihovih izpovedi izhaja, da je šlo v odnosu med tožnikom in zapustnikom za običajno pomoč med bratoma, pa tudi za nekakšno moralno obveznost do mame, tega pa se v skladu s 192. členom OZ oziroma 213. členom ZOR ne da zahtevati nazaj, zato v tej zadevi ne gre za neupravičeno obogatitev. V enakem obsegu kot tožnik so z delom zapustniku pomagali tudi brat in sestre. Ti so v svojih izpovedbah navedli, da ne čutijo, da bi jim bil zapustnik kaj dolžan in da ne bodo vlagali tožbe, da pa jih moti, da je hišo podedoval toženec kot zapustnikov edini zakoniti dedič. Sodišče bi moralo upoštevati tudi prispevek drugih sestra in brata. Tožnik ni predložil nobenega materialnega dokaza niti v višini denarnih vložkov v hišo niti o tem, komu so bili plačani. Izvedenec je vlaganja tožnika izračunal v odstotkih, ki jih je v celoti povzel iz tožnikovih navedb v tožbi, zato poročilo izvedenca ne dokazuje tožnikovih vlaganj, ampak pomeni zgolj izračun, kolikšna bi vlaganja bila, če bi njegove trditve držale. Zaključuje, da tožnik v dokaznem postopku ni ponudil zadostnih dokazov, ki bi kazali na to, da je bil zapustnik z njim na kakršenkoli način v pogodbenem odnosu, niti, da je bil kakorkoli neupravičeno obogaten, niti da je bil tožniku kaj dolžan, pa čeprav je dokazno breme na njegovi strani. Toženec zato ni pasivno legitimiran v tem postopku. Tožnik je s svojim zahtevkom želel preko instituta neupravičene obogatitve dejansko spremeniti dedovanje, s katerim je bila tožencu kot edinemu dediču dodeljena vsa zapuščina.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec tudi sam osebno vložil pritožbo priporočeno na pošto 3.9.2005 oziroma en dan po poteku pritožbenega roka (ta se je glede na vročitev sodbe njegovemu pooblaščencu dne 18.8.2005 iztekel 2.9.2005), zato pritožbeno sodišče njegovih navedb ni upoštevalo, sicer pa je njegov pritožbeni predlog enak tistemu, ki ga je podal njegov pooblaščenec.

Tožnik je vložil pritožbo zoper zavrnilni del odločitve o njegovem tožbenem zahtevku v znesku 4,640.493,00 SIT. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Navaja, da bi mu moralo sodišče priznati obresti od 7.8.2002, tako kot je tudi zahteval, saj je izvedenec ocenjeval vrednost del na dan

9.2.1999 oziroma na dan smrti zapustnika. Sodišče je nepravilno zavrnilo zahtevek na vrnitev plačila elektrike za čas od 1.1.1999 do

7.5.2002 v višini 66.487,00 SIT. Meni, da je upravičen do povrnitve navedenega zneska, saj je s tem omogočil ohranitev toženčevega priključka na hiši, ki je toženčeva last. Tožnik je tako potrošil plačilo v korist toženca in je zato upravičen do navedenega zneska.

Navaja še, da je bil kredit, ki ga je tožnik najel v letu 1980, porabljen za gradnjo hiše, katere lastnik je sedaj toženec. Kredit je odplačal tožnik s svojimi sredstvi. Toženec ni ponudil nobenega nasprotnega dokaza, zato je upravičen do vrnitve protivrednosti kredita. Meni tudi, da predstavlja vprašanje anuitete, obresti, obrokov, pogodbenih obresti in zamudnih obresti pravne pojme, zato dodatnega dokazovanja tu ni treba izvesti. Pritožbi prilaga obračun Banke Domžale, d.d., ki pokaže, da je celoten saldo po posojilu na dan 1.8.2002 27.025,00 EUR. Tolarska protivrednost navedenega zneska pa znatno presega vtoževani znesek.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo toženca predlagal njeno zavrnitev in potrditev ugodilnega dela sodbe.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno izhodišče pri rešitvi tega spora, ki je v določilu 142. člena Zakona o dedovanju in po katerem je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove (do višine vrednosti podedovanega premoženja). Bistvena vsebina tožnikove tožbe je namreč v trditvah, da je imel proti pokojnemu bratu A. U. terjatev iz naslova vlaganj v njegove nepremičnine, ki z bratovo smrtjo ni prenehala, ampak mu še naprej pripada pravica do njenega poplačila iz bratove zapuščine oziroma od bratovega sina, ki je zapuščino kot edini dedič prevzel. Iz teh trditev izhaja tožnikova obveznost, da dokaže nastanek in obstoj terjatve do brata oziroma nastanek in obstoj bratove obveznosti.

Prvi način nastanka navedenega pravnega razmerja med njima bi lahko bil nastanek brez volje obeh oziroma nepogodbeno s tožnikovo (brezplačno) pomočjo v delu in sredstvih, zaradi katere se je povečalo bratovo premoženje oziroma je bilo to obogateno, pri čemer obogatitev sedaj predstavlja del zapuščine. V slednjem primeru bi lahko zahteval nazaj vložena sredstva v obsegu nastale bratove obogatitve, le če bi izkazal, da je odpadla podlaga za takšno pomoč oziroma vlaganja. Ta bi lahko odpadla, če se je izjalovilo tožnikovo pričakovanje, če je (ker gre za neodplačnost) odpadel nagib oziroma motiv za nudenje te pomoči oziroma njegova neodplačna razpolaganja in katerega vsebina bi bila npr. v pričakovanem dedovanju ali prevzemu kmetije. Enako bi bilo tudi v primeru, če bi bil njegov motiv le v nudenju pomoči bratu in materi brez namena njune zadolžitve oziroma s tožnikovo privolitvijo v lastno prikrajšanje, torej v primeru daritve.

Tožnikova terjatev in bratova obveznost pa bi lahko nastala tudi po volji obeh, torej s sklenitvijo dvostransko obvezne pogodbe, s katero se je tožnik obvezal bratu nuditi pomoč v denarju in delu, ta pa se mu je obvezal, da mu bo vložena sredstva povrnil na dogovorjeni način. Tožnik bi torej moral dokazati, da je šlo za odplačni oziroma dvostransko obvezni posel. Pri tem okoliščina, da je tožnik vlagal in pri tem trošil za pokojnega brata, še ne pomeni konkludentne sklenitve odplačnega pravnega posla.

Od pravilne opredelitve pravnega razmerja med tožnikom in zapustnikom je odvisna pravilna opredelitev pravnorelevantnih dejstev, ki jih mora dokazati tožnik, presoja ugovora zastaranja in višine tožbenega zahtevka. Vendar pa je prav v tem pogledu izpodbijana sodba pomanjkljiva.

Kaj naj bi bila podlaga tožbe oziroma zapustnikove obveznosti iz tožbenih trditev ne izhaja. Tožba pravnega razmerja med bratoma ne opredeljuje oziroma očitno izhaja iz napačnega stališča, da že sama okoliščina pomoči oziroma vlaganj pogojuje vrnitveni zahtevek.

Sodišče prve stopnje je menilo, da tožba izhaja iz določila 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oziroma, da gre za razmerje neupravičene obogatitve, kljub temu, da tožnik zgoraj opredeljenih pravnorelevantnih dejstev, ki opredeljujejo takšno razmerje ni navedel, niti jih ne ugotavlja sodišče. Tudi sodišče prve stopnje samo je pri odločanju očitno izhajalo iz stališča, da že sama okoliščina vlaganj pogojuje utemeljenost (celo) tožnikovega vrnitvenega (ne obogatitvenega - glej nadaljevanje obrazložitve) zahtevka.

Opredelitev vsebine razmerja med bratoma bi bilo mogoče razbrati iz tožnikovih trditev glede ugovora zastaranja zahtevka, ko je navedel, da je bil med njim in zapustnikom dogovor, da mu bo povrnil vlaganja, ki jih je opravil tožnik po vselitvi v novo hišo. Sodišče prve stopnje je pri presoji ugovora zastaranja sledilo tej tožnikovi trditvi, saj je navedlo, da verjame tožniku, da sta bila na nek način dogovorjena glede vračila vsega, kar je bilo vloženo in da tožnik ni imel darilnega namena. S tem pa je sprejelo poleg prej navedene hkrati tudi pogodbeno podlago njunega razmerja. Ob citiranju priče F. V. je zavzelo še nadaljnje stališče, da naj bi obveznost vračila vloženih sredstev zapadla z zapustnikovo vselitvijo v novo hišo. Iz razlogov sodbe se torej nakazujeta obe podlagi tožbenega zahtevka, kar pa ne gre tudi zato, ker je utemeljenost višine zahtevka, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve te odločbe, različna glede na sprejem ene ali druge podlage zahtevka. Pri tem pa je treba pritrditi tudi pritožbeni graji dokazne ocene sodišča prve stopnje glede prej navedenega dejstva dogovora.

Dokazna ocena pomeni prizadevanje sodišča, da prouči ali obstoje ali ne obstoje pogoji, da se določeno dejstvo šteje za dokazano. Kot je bilo že navedeno, je na tožniku dokazno breme, da je šlo med njim in bratom za dvostransko obveznostno razmerje, po katerem naj bi tožnik nudil bratu pomoč v delu in sredstvih, ta pa naj bi se mu obvezal to vrniti. To dokazno obreme še ostri stališče, po katerem velja, da pomoči v delu med sorodniki načeloma ni mogoče šteti, da je bila dana z namenom ustanovitve obveznosti za tistega, kateremu je bila pomoč dana. Nedvomno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik pomagal bratu, vendar pa, če ni dokazanosti dogovora o odplačnosti, bi lahko šlo le za neodplačno pomoč. Tožnik sam zaslišan kot stranka glede njunega razmerja z bratom in glede načina bratove izpolnitve obveznosti ni bil tako decidiran kot sodišče prve stopnje, ko je izpovedal (l.št. 65), da mu je brat obljubil, da mu bo povrnil vse, kar je vlagal v kmetijo, ali pa mu jo bo prepustil. Tudi priča Š. (l.št. 138) je izpovedal, da mu je zapustnik na vprašanje, kako se bo oddolžil tožniku, odgovoril, da bo nanj zapisal grunt (kar kaže na izjalovljeno pričakovanje oziroma odpadel temelj njegovega vlaganja - neupravičena obogatitev). Nobena od ostalih številnih prič ni vedela izpovedati nič o kakšnem obveznostnem razmerju med bratoma, niti njune sestre in brat. Iz izpovedi slednjih izhaja, da so si medsebojno pomagali (tožnik je npr. pomagal sestri M. tudi tako, da je za gradnjo njene hiše, tako kot v zapustnikovem primeru, pridobil vso dokumentacijo s projektom za gradnjo hiše), da so zapustniku pomagali vsi v enakem razmerju, razen ene od sestra, in da nihče od njih ni zmogel povedati, da naj bi se kdo od njih posebej odlikoval po svojem prispevku. Sodišče končno ni presojalo, na kakšen način naj bi zapustnik tožniku vrnil vloženo (ali s povratno pomočjo ali tako, da bi mu plačal vloženo delo in vrnil denar), oziroma zakaj naj bi se najprej preselil v novo hišo, nato pa tožniku prepustil kmetijo oziroma, kdaj in kako naj bi mu jo prepustil, prav tako tudi ne nesporne okoliščine, da je bila tožniku podarjena parcela za vikend hišico.

Sodišče prve stopnje tudi ni posebej presojalo podlage zahtevka glede vlaganj, ki se nanašajo na gospodarska poslopja, hleve, staro hišo torej v poslopja, ki so glede na izvedensko mnenje zaradi starosti in stanja brez vrednosti. Tožnik je zaslišan kot stranka npr. glede hlevov izpovedal, da se je družina lotila prenove, ko mati ni več zmogla dela v hlevu (l.št. 85). Preuredili so ga tako, da je mati lažje krmila živino. Napajalnike so zgradili, da materi ni bilo treba nositi veder vode (l.št. 66). Iz teh navedb jasno izhaja namen pomoči, pa ne z namenom zadolževanja tistega, ki je bil pomoči deležen. Glede na navedeno in upoševajoč metodične napotke za dokazno oceno, ki jih daje določilo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je izpodbijana dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva in se je ne da preveriti, kar kaže ne nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pa tudi na bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

Kot je bilo že navedeno, je od ugotovitve pravne podlage tožnikovega zahtevka odvisna utemeljenost njegove višine. Če je podlaga obogatitev (210. člen ZOR), potem ni mogoče govoriti o obogatitvi toženca za tista dela, ki so bila vložena v objekte, ki so predvideni za rušenje oziroma so brez vrednosti (stara hiša, gospodarsko poslopje). V primeru obogatitvene podlage tudi ni primerna uporaba stroškovnega pristopa pri ocenjevanju tožnikovih vlaganj, saj ta temelji na oceni nadomestitvenih stroškov, to je stroškov za izgradnjo hiše z enako uporabnostjo oziroma reprodukcijskih stroškov, ki predstavljajo stroške izgradnje za kopijo ocenjevanega objekta. Če gre za obogatitev, je mogoče ugotoviti korist od vlaganj le z ugotovitvijo odstotka vlaganj od celote in ob upoštevanju poštene tržne vrednosti nepremičnine, torej tiste vrednosti, ki bi jo dosegla na trgu. V obravnavani zadevi je sodišče oziroma izvedenec uporabil stroškovni pristop (hkrati je navedel tudi, da bo za nepremičnino težko najti kupca), ki bi torej prišel v poštev le ob ugotovitvi pogodbenega dogovora med bratoma, da bo zapustnik tožniku vrnil vsa vložena sredstva.

Ne glede na pravno naravo razmerja med bratoma pa kot tožnikov vložek nikakor ni mogoče upoštevati zemljišča na katerem hiša stoji, kot je to nepravilno storilo sodišče prve stopnje in sicer ne vrednosti stavbnega zemljišča ne vrednosti njegove komunalne opremljenosti.

Končno pa je treba pritrditi pritožbenemu očitku, da odločitev o obsegu tožnikovih vlaganj v celoti temelji na izvedenskem mnenju in da je v tem delu odločitev pomanjkljiva, saj se je ne da preizkusiti (očitek kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP). Izvedenec je ugotovil, kolikšna bi bila vrednost vlaganj tožnika, če bi držale njegove tožbene trditve o odstotkovnem prispevku v izvedena dela in izgradnjo hiše. Prav z ničemer pa ni izkazano oziroma dokazano, da je tožnik res vlagal v takšnem odstotku, kot je navajal. Zaključek sodišča prve stopnje, ki je v celoti sledilo tožnikovim trditvam, ne da bi jih presojalo, je tudi v nasprotju z omenjenimi navedbami brata in sester, da so vsi pomagali v približno enakem razmerju in da nihče ni posebej izstopal. Ne glede na prej navedeno, je bilo treba izpodbijano sodbo v odločitvi, da mora toženec plačati tožniku 11.989.745,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi razveljaviti že iz tega razloga in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

Navedena razveljavitev je pogojevala tudi razveljavitev stroškovne odločitve. Ker pa je odločitev o teku obresti odvisna od vsebine izvedenskega mnenja, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o teku obresti od navedenega zneska za čas od 7.8.2002 do 28.3.2004 in v tem obsegu ugoditi tudi tožnikovi pritožbi zoper zavrnilni del odločitve.

Toženec je sicer v celoti izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje pod točko II, ki vsebuje tudi odločitev o povrnitvi pogrebnih stroškov v skupnem znesku 376.051,00 SIT, vendar pa v pritožbi ni navedel nobenega razloga, v čem naj bi bila navedena odločitev nepravilna. Pritožbeno sodišče je to odločitev preizkusilo le v okviru tistih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je odločitev materialnopravno pravilna, prav tako pa v tem delu ni bila zagrešena nobena bistvena kršitev določb postopka.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za vrnitev zneska kredita v višini 159,400 DIN, ki skupaj z obrestmi na dan 6.5.2002, po navedbah tožbe, predstavlja znesek 4.574.006,13 SIT. Tožnik bi bil lahko uspešen s svojim zahtevkom, če bi dokazal, da je kredit v celoti porabil zapustnik, oziroma, da je bil porabljen za povečanje njegovega premoženja, da je obveznost po posojilni pogodbi v celoti izpolnil tožnik, da se je zapustnik obvezal, da mu ga bo vrnil skupaj z obrestmi, določenimi v posojilni pogodbi in da bodo od zneska posojila, ki je bil poplačan (posojilodajalcu - banki) v letu 1990 še naprej, vse do zapustnikovega plačila tekle enake obresti. Navedenih pravnorelevantnih dejstev, ki se tičejo podlage in višine zahtevka tožnik bodisi ni niti navedel, bodisi ni dokazal. Odločitev sodišča prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka temelji na ugotovitvi, da tožnik ni dokazal, da je obveznost po kreditni pogodbi izpolnil le on, pa tudi dejstev, na podlagi katerih bi bil mogoč preizkus višine vtoževanega zneska, ni navedel, kar nedvomno pogojuje pravilnost odločitve o zavrnitev tega zahtevka.

Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik od toženca neutemeljeno zahteval vrnitev zneska 66.487,00 SIT, ki ga je po bratovi smrti plačal za porabljeno električno energijo v obdobju od 1.1.1999 do 7.5.2002. Kot tožnik poudarja v pritožbi, je bilo njegovo plačilo v toženčevo korist. Iz navedenih tožnikovih trditev o "izpolnitvi tuje obveznosti" izhaja materialnopravna podlaga obogatitvenega zahtevka. Po določilu 211. člena ZOR nima pravice zahtevati nazaj, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan. Lahko pa zahteva nazaj, če je bil pri plačilu v zmoti, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

Tožnik dejanskih trditev, ki bi opravičevale njegov obogatitveni zahtevek sploh ni navedel, zato je njegov zahtevek pravilno zavrnjen že iz tega razloga. Ne glede na to, ni odveč navesti, da iz podatkov spisa izhaja, da tožnik ni bil v zmoti pri plačilu, prav tako ni izrazil nikakršnega pridržka zahtevati nazaj, navsezadnje pa plačilo tudi ni bilo proti njegovi volji. Končno pa tudi ni mogoče govoriti o izpolnitvi tuje obveznosti, pa tudi ne o opravi tujega posla oziroma dopustne gestije, na kar meri tožnik v svoji pritožbi, ob dejstvu, da je imel v navedenem obdobju nepremičnine v posesti tožnik ne pa toženec. V tem smislu je pravilen razlog sodišča prve stopnje, da v odsotnosti toženčeve koristi tudi ni nastanka njegove obveznosti. V tem delu je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Iz navedenih razlogov je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te odločbe. Pritožbeno sodišče še navaja, da odločitev v zvezi z nasprotnim tožbenim zahtevkom in odločitev o toženčevem ugovoru zoper začasno odredbo nista bili predmet pritožbenega izpodbijanja, zato ju pritožbeno sodišče tudi ni presojalo.