Jedro

Predmet zavarovanja ni vozilo, ampak gre za nevarnost, da bo ogroženo zavarovančevo premoženje, ker bo moral plačati odškodnino, ker je odgovoren za škodo tretji osebi.

Škoda zaradi nezaupanja v delo tožeče stranke z obveznim zavarovanjem avtomobilske odgovornosti ni krita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi plačila odškodnine v višini 27.675,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 9. 2. 2012 do plačila (I. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo v plačilo 15,00 EUR pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo in dopolnitev pritožbe, uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in višjemu sodišču predlagala, da ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru tožeča stranka zahteva plačilo izgubljenega dobička v višini 27.675,44 EUR z zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2012 do plačila. V tožbi je trdila, da je 15. 6. 2011 opravljala prevoz japonskih potnikov na podlagi pogodbe s turistično agencijo T. in da je imela z njo sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju za obdobje od 1. 5. 2011 do 31. 10. 2011. Zaradi prometne nesreče 15. 6. 2011, za katero je v celoti odgovoren zavarovanec tožene stranke, ji je agencija dne 15. 7. 2011 (na zahtevo japonske agencije) odpovedala pogodbo o poslovnem sodelovanju. Če zavarovanec tožene stranke ne bi povzročil nesreče, agencija tožeči stranki ne bi odpovedala pogodbe. Ker ji je zaradi nesreče pogodbo odpovedala, trdi, da ji je nastala škoda v višini izgubljenega dobička, ki ga vtožuje od tožene stranke. Tožbo je utemeljevala na določbi 15. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS 70/1994, 29/1996, 67/2002, 13/2005, 30/2006, 114/2006 - ZUE, 52/2007, v nadaljevanju ZOZP), po katerem mora lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari (v nadaljnjem besedilu: zavarovanje avtomobilske odgovornosti), razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz. Zavarovanje avtomobilske odgovornosti pri uporabi vozil, registriranih v Republiki Sloveniji, mora biti sklenjeno v skladu z določbami tega zakona.

6. Zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za škodo je kot vsa zavarovanja odgovornosti premoženjsko zavarovanje. Causa te zavarovalne pogodbe je, da se premoženje lastnika vozila ne zmanjša, če bo moral zaradi škodnega dogodka, ki pomeni zavarovalni primer, tretji osebi plačati odškodnino. To pomeni, da predmet zavarovanja ni vozilo, ampak gre za nevarnost, da bo ogroženo zavarovančevo premoženje, ker bo moral plačati odškodnino, ker je odgovoren za škodo tretji osebi.(1) ZOZP v 15. členu določa obseg kritja, ko gre za zavarovano nevarnost, ki je civilna odgovornost, katere posledice so škode na osebah ali stvareh.

7. V konkretnem primeru je tožena stranka zavarovalnica, pri kateri je lastnik avtobusa z registrsko številko CE imel sklenjeno pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Tožeča stranka je trdila, da ji je zavarovanec tožene stranke pri uporabi navedenega avtobusa povzročil škodo, za katero odgovarja po pravilih o civilni odgovornosti. Navedla je, da ji je škoda nastala, ker je zavarovanec tožene stranke s svojim vozilom poškodoval avtobus M., reg. št. KR. Tožeča stranka uveljavlja odškodnino za škodo zaradi poškodovanja avtobusa, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke z uporabo svojega avtobusa. Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka iz zavarovanja lastnika vozila proti odgovornosti za škodo bi morala tožeča stranka poleg elementov škode, protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke, vzročne zveze med protipravnostjo ravnanja in poškodovanjem avtobusa, izkazati tudi neposredno vzročno zvezo med poškodovanjem avtobusa (pri toženi stranki je zavarovana iz obveznega avtomobilskega zavarovanja škoda, ki jo z uporabo vozila povzroči zavarovanec tretjim osebam zaradi poškodovanja stvari) in nastalo škodo. V primeru zaradi poškodovanja stvari je neposredna vzročna zveza med poškodovano stvarjo in škodo podana, če je škoda povezana s popravilom stvari ali (in) z nemožnostjo uporabe stvari (praviloma za čas njenega popravila).

8. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je odškodnino za navadno škodo od zavarovalnice uveljavljal lastnik poškodovanega avtobusa, tožeča stranka pa je od zavarovalnice uveljavljala izgubljeni dobiček na isti podlagi, torej zato, ker je zavarovanec tožene stranke tožeči stranki odgovoren za škodo, ki jo je z uporabo vozila povzročil tožeči stranki zaradi poškodovanja avtobusa. Zavarovalnica je njegovo zahtevo zavrnila iz razloga, ker tožeča stranka nima statusa neposrednega (direktnega) oškodovanca. Enako stališče je zavzelo tudi sodišče prve stopnje in ker zavarovalnica v tem primeru ne krije odgovornosti za škodo, ki jo utrpijo posredni ali indirektni oškodovanci, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Relevantna dejstva, ki jih je še ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka pa jih s pritožbo ne izpodbija, so naslednja: - tožeča stranka je imela s turistično agencijo T. sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju (tožeča stranka je v tožbi trdila, da je na podlagi te pogodbe na dan prometne nesreče izvajala dejavnost turističnega prevoza japonskih potnikov) - poškodovani avtobus je vozil zakoniti zastopnik tožeče stranke B. D., ki v prometni nesreči ni bil poškodovan, - v prometni nesreči je bil poškodovan avtobus v lasti H., ki mu je tožena stranka izplačala 50% nastale škode v višini 3.195,00 HRK, - tožeča stranka zahteva plačilo izgubljenega dobička iz naslova prekinitve pogodbe o poslovnem sodelovanju z agencijo T., ki naj bi jo agencija podala tožeči stranki zaradi prometne nesreče z dne 15. 6. 2011. 10. Po določbi 15. člena ZOZP so oškodovanci, ki so upravičeni do povrnitve škode iz obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti tretje osebe, ki jim zavarovanec povzroči škodo z uporabo vozila zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno izhajalo iz stališča, da so tretje osebe le tiste osebe, ki so tudi udeležene pri prometni nezgodi; iz ugotovljenega dejstva, da voznik poškodovanega avtobusa B. D. v nesreči ni bil poškodovan, pa je nepravilno sklepalo, da pri prometni nesreči ni bila udeležena tožeča stranka. Ker tožeča stranka ne utemeljuje svojega odškodninskega zahtevka na okoliščini, da naj bi bil voznik avtobusa B. D. poškodovan, on nima statusa oškodovanca, zato tudi njegovo razmerje s tožečo stranko za ta spor ni relevantno. Obrazložitev sodbe je za ta spor zato nepomembna v delu, v katerem se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem, ali ima tožeča stranka pravico do odškodnine za svojega delavca oziroma zakonitega zastopnika kot posredna oškodovanka.

11. Ali ima tožeča stranka sploh status oškodovanca, je v konkretnem primeru odvisno od odgovora na pravno vprašanje, ali je škoda, ki jo vtožuje, v neposredni vzročni zvezi s poškodbo avtobusa, do katere je prišlo med njenim opravljanjem dejavnosti s tem avtobusom. Trditveno in dokazno breme o tem je na tožeči stranki. Neposredni vzrok za vtoževano škodo je bila potrditvah tožeče stranke odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki je ni zakrivila nobena od pogodbenih strank. Tožeča stranka bi morala podati take trditve, ki bi izkazovale s stopnjo, ki presega mejni prag verjetnosti, da je poškodba avtobusa, s katerim je tožeča stranka peljala dne 15. 6. 2011 japonske turiste, tisti neposredni vzrok, zaradi katerega je agencija tožeči stranki upravičeno odpovedala pogodbo o poslovnem sodelovanju. Po stališču sodišča druge stopnje tožeča stranka temu s svojimi trditvami ni zadostila. Trditve o tem, da je agencija zaradi nesreče, predvsem na zahtevo japonskih turistov, takoj ob škodnem dogodku zahtevala zamenjavo avtobusa, voznika in prevoznika, dne 15. 7. 2011 (en mesec po poškodbi avtobusa) pa na zahtevo japonske agencije tudi odpovedala tožeči stranki pogodbo o poslovnem sodelovanju zaradi prometne nesreče in da je prometna nesreča rezultirala v nezaupanju tako do prevozov s konkretnim avtobusom kot tudi s konkretnim voznikom in konkretnim prevoznikom, po stališču sodišča druge stopnje le na pragu stopnje verjetnosti potrjujejo, da je bilo ravnanje zavarovanke tožene stranke, zaradi katerega je prišlo do poškodbe avtobusa, tisto protipravno ravnanje, ki je izključno povzročilo najprej nezaupanje do tožeče stranke, v posledici tega pa še odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju.

12. Pri tem pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni samo po sebi jasno, da vedno ob prometni nesreči, pri kateri pride do manjše poškodbe avtobusa na turistični turi, pride zaradi tega do nezaupanja turistov in njihove agencije do prevoznika. Trditev in dokazov v smeri, da je pri japonskih turistih kaj drugače, tožeča stranka ni podala. Zato bi morala za utemeljitev trditev o vzročni zvezi še podati trditve, iz katerih bi izhajalo, da je bil tak odziv turistov in njihove agencije, kot je bil v konkretnem primeru, ustrezen in pričakovan glede na vrsto poškodbe, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke, ki pa jih ni podala.

13. Povzročitelj nesreče po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ne nosi posledic škode zgolj na podlagi trditev o nezadovoljstvu turistov in njihove agencije do tožeče stranke, do katerega je prišlo zato, ker naj bi se voznica drugega avtobusa pri pomikanju vzvratno na parkirišču s prednjim vogalom zaletela v stoječ avtobus, s katerim je prevažala turiste tožeča stranka. S tem pa se izkaže, da tožeča stranka v tem sporu ni izkazala, da ji je bila odpovedana sporna vožnja in pozneje še pogodba o poslovnem sodelovanju, zaradi poškodbe avtobusa. Odpovedani sta ji bili zaradi nezaupanja v njeno delo pri opravljanju dejavnosti. Škoda zaradi nezaupanja v delo tožeče stranke, z obveznim zavarovanjem avtomobilske odgovornosti ni krita. V tem smislu se je tudi branila tožena stranka s trditvami, da je bila poškodba minimalna, da je bil avtobus še vedno v voznem stanju in tehnično brezhiben, da tožeča stranka, v kolikor se turisti z njim niso hoteli več peljati, sama ni zagotovila drugega avtobusa ter da turisti niso mogli izgubiti zaupanja v prevoznika zaradi minimalne poškodbe na avtobusu pač pa iz drugih razlogov, ki niso na strani zavarovanca tožene stranke. Ob povedanem se izkaže, da je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožeči stranki njen odškodninski zahtevek, pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

14. S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo na tiste navedbe pritožbe, ki so bile odločilnega pomena ter neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Tako Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, Ljubljana, april 2008, str 105