20. 2. 2020

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Jurija Prezlja, Celje, ki ga zastopa mag. Igor Karlovšek, odvetnik v Celju, na seji 20. februarja 2020

odločilo:

Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 146/2016 z dne 9. 5. 2017, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 557/2015 z dne 26. 11. 2015 in sodba Delovnega sodišča v Celju št. Pd 430/2012 z dne 24. 3. 2015 se razveljavijo in zadeva se vrne Delovnemu sodišču v Celju v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je pritožniku podala prva toženka, nezakonita in da obstaja terjatev pritožnika do prve toženke. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2012 ničen; da za pritožnika ni prenehala pogodba o zaposlitvi, sklenjena z drugo toženko, in da je še naprej v veljavi; ter da je druga toženka dolžna tožnika poklicati nazaj na delo, ga prijaviti v zavarovanje in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da odpoved, ki jo je podala prva toženka, ni bila podana ob upoštevanju določb, ki veljajo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga večjemu številu delavcev. Ker je bil nad prvo toženko začet stečajni postopek, je sodišče prve stopnje le ugotovilo obstoj pritožnikove denarne terjatve. Zahtevek zoper drugo toženko je zavrnilo, ker je ugotovilo, da je med prvo in drugo toženo stranko prišlo do zakonitega prenosa podjetja (spremembe delodajalca) v skladu s 73. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07 – v nadaljevanju ZDR), zaradi česar druga toženka ne odgovarja za obveznosti. Sodišče druge stopnje je pritožbi pritožnika in prve toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je šlo za fiktiven prenos podjetja; prva toženka naj bi bila dejansko le "poštni nabiralnik". Ravnanje tako obeh toženih strank kot vseh treh sodišč, ki so tako ravnanje dopustila, naj bi pomenilo kršitev pravne države iz 2. člena Ustave. Pritožnik meni, da bi sodišče moralo prepoznati pravi namen obeh delodajalcev, ki je bil izigranje prisilnih predpisov in določb Ustave. Načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) naj bi bilo kršeno, ker naj bi sodišča dovoljevala, da se izigrajo pravice delavcev tako, da se prenesejo na drugega delodajalca, ki jim nato le dva meseca zagotavlja pravice, nato pa razglasi stečaj in delavcem ne izplača ničesar več. Ti delavci naj bi bili v neenakopravnem položaju z drugimi delavci, za katere se delodajalec trudi, da ohranijo zaposlitev, če pa mu to ne uspe, jim zagotovi vse pravice v skladu z zakonom. S takšnim odločanjem naj bi sodišča pritožniku odvzela tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker naj kljub temu, da je pritožnik dokazoval, da je šlo za nično ravnanje delodajalca, ne bi zaznala nobene kršitve človekovih pravic in naj bi le ugotovila, da je šlo za prenos po 73. členu ZDR, čeprav dejansko novi delodajalec (prva toženka) ni opravljal dejavnosti in je poskrbel le za odpust delavcev brez ustreznih denarnih izplačil.

3.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-655/17 z dne 9. 9. 2019 sklenilo, da ustavno pritožbo sprejme v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je ustavno pritožbo poslalo v odgovor toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

B

4.Iz vsebine pritožnikovih navedb izhaja, da pritožnik smiselno zatrjuje, da sodišča niso upoštevala njegovih navedb, ki naj bi kazale na fiktivnost prenosa podjetja, in se do njih niso opredelila. Gre za očitek o kršitvi pravice do izjave iz 22. člena Ustave. Ta ustavna določba vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Po ustaljeni ustavnosodni presoji izhaja iz 22. člena Ustave tudi obveznost sodišča, da se seznani z navedbami strank, jih pretehta in se do bistvenih navedb v obrazložitvi odločbe tudi opredeli.[1] Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je pomembno, da stranka, če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu (ugovoru) ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče ni enostavno prezrlo.[2]

5.Pritožnik je v tožbi zatrjeval, da je bil prenos podjetja fiktiven. Drugotožena stranka naj bi imela že pred prenosom težave z likvidnostjo, in da bi zagotovila normalno izplačilo plač, naj bi formalno prenesla del podjetja in tudi delavce k prvotoženi stranki. Za delavce naj ne bilo nobenih razlik, saj je bila v času prenosa drugotožena stranka edini družbenik prvotožene stranke, direktor obeh družb pa ista oseba. Pritožnik je navajal, da je bila že od prenosu podjetja prvotožena stranka brez sredstev, brez premoženja, z blokiranim računom pri banki, neznana na registriranem naslovu, pritožnik in drugi delavci pa so bili že kmalu po prehodu napoteni na čakanje na delo doma, temu pa so sledile odpovedi pogodb o zaposlitvi. Do prenosa podjetja in s tem prehoda delavcev naj bi prišlo 1. 8. 2012, pritožniku pa naj bi prvotožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga že 16. 10. 2012, torej le dobra dva meseca po prenosu podjetja. Pritožnik je tudi v pritožbi obširno utemeljeval, zakaj naj bi bil prenos fiktiven oziroma ničen. Navajal je, da nikoli ni opravljal dela za prvotoženo stranko, da ni bil nikoli v njenih prostorih, da je bila nedosegljiva po telefonu in da se je vsa pošta, ki ji jo je poslal, vrnila, ker je nihče ni prevzel. Vse listine v zvezi s spremembo zaposlitve naj bi pritožnik podpisal pri drugotoženi stranki, ki naj bi mu pojasnila, da se to podpisuje le zato, da mu bo s tem drugotožena stranka zagotovila normalno izplačilo plač. Pritožnik je zatrjeval, da ga je drugotožena stranka zavedla, saj mu s prenosom ni zagotovila rednega plačevanja plač, ampak se ga je na ta način le znebila, ne da bi mu bila karkoli dolžna. Na fiktivnost prenosa naj bi po navedbah pritožnika kazalo tudi dejstvo, da mu je prvotožena stranka že po dveh mesecih in pol od prenosa odpovedala pogodbo o zaposlitvi in mu po treh mesecih ni plačala ničesar več, niti plače niti odpravnine niti regresa za letni dopust, nato pa je sama predlagala stečaj. Vse listine za obe toženi stranki naj bi podpisala ista oseba. Tudi v reviziji je pritožnik zatrjeval, da ga je druga toženka prenesla na prvo toženko le zato, da bi se ga znebila. Prenos dejavnosti z druge toženke na prvo toženko naj bi bil ničen, ker naj bi bil v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli ter ker naj bi na sklenitev pogodbe bistveno vplival nedopusten nagib, tj. odpust delavcev brez plačila.

6.Vsa sodišča so presodila, da je šlo za prenos podjetja in s tem za spremembo delodajalca v skladu s takrat veljavnim 73. členom ZDR, ker je drugotožena stranka listinsko dokazala, da je ob prehodu 1. 8. 2018 veljala pogodba o prepustitvi izvajanja storitev z dne 1. 6. 2012 prvotoženi stranki, kar formalno pomeni, da je dokazala prenos podjetja, obrata ali dela obrata v smislu 73. člena ZDR (13. točka sodbe prve stopnje, 11. točka sodbe druge stopnje, 8. točka sodbe Vrhovnega sodišča). Sodišče druge stopnje je pritožnikove pritožbene navedbe o fiktivnosti prenosa podjetja zavrnilo z obrazložitvijo, da pri presoji zakonitosti prenosa podjetja niso odločilne okoliščine v zvezi s potekom dela pritožnika po sklenitvi aneksa, to je po 1. 8. 2012, čeprav je očitno, da so se razmere za prenesene delavce, vključno s pritožnikom, le še poslabšale, saj je že čez nekaj mesecev prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pri delodajalcu prevzemniku. Vendar po presoji sodišča druge stopnje to ne pomeni, da je bil prehod delavcev fiktiven oziroma da je bil dejanski nagib prenos delavcev, ki jim je delodajalec prenosnik (drugo tožena stranka) želel s čim manjšimi stroški odpovedati pogodbe o zaposlitvi oziroma se na ta način izogniti stroškom za plače in odpravnine, kar naj bi bilo po pritožnikovem mnenju razlog za ničnost aneksa. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je bila sprememba delodajalca dejansko izvedena, in ni mogoče šteti, da bi bila fiktivna (12. točka sodbe druge stopnje). Vrhovno sodišče pa je ugotovilo, da sta sodišči druge in prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilno presodili, da je prišlo do prenosa podjetja oziroma spremembe delodajalca po 73. členu ZDR. Po stališču Vrhovnega sodišča sklepanje aneksa k pogodbi o zaposlitvi zgolj zato, ker se spremeni delodajalec, ni potrebno, saj gre le za ugotovitev posledic zatrjevanega prenosa dela podjetja, ki so nastale že po zakonu. Hkrati je ugotovilo, da sodišče ni ugotovilo, da bi toženki pri sklenitvi aneksa vodil nagib odpuščanja delavcev brez plačila, in obrazložilo, da prenos dejavnosti z drugotoženke na prvotoženko ne pomeni nedovoljenega razpolaganja strank, saj zakon ta pravni posel izrecno dopušča in ureja, zato tudi ne more biti v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli (8. in 9. točka sodbe Vrhovnega sodišča).

7.Sprememba delodajalca (prenos podjetja) je institut delovnega prava, ki je namenjen predvsem varstvu zaposlitve delavcev, ko se na podlagi pravnega posla, zakona ali drugega pravnega naslova spremeni identiteta delodajalca. Sprememba delodajalca pomeni avtomatičen prehod delavcev k delodajalcu prevzemniku, brez spremembe pogodbe o zaposlitvi ali podpisa nove oziroma brez njene odpovedi in z njo povezanih pravic. Ta institut je v času spornega prenosa (dela) podjetja urejal 73. člen ZDR, ki je v prvem odstavku določal, da v primeru, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe, ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. V drugem odstavku tega člena je bila določena solidarna odgovornost delodajalca prenosnika in delodajalca prevzemnika za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi, ki jo je podal delavec, ker so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi (četrti odstavek 73. člena ZDR). Če je delavec odklonil prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku, mu je lahko delodajalec prenosnik izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi (peti odstavek 73. člena ZDR).Navedeno zakonsko določbo je treba razlagati skupaj z Direktivo Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL L 82, 22. 3. 2001 – v nadaljevanju Direktiva). Eden od temeljnih elementov zaščite delavcev, ki jih vzpostavlja Direktiva, je varstvo delavcev pred prenehanjem delovnega razmerja. V 4. členu Direktive je izrecno določeno, da prenos podjetja sam po sebi niti prenosniku niti prevzemniku ne daje podlage za odpuščanje. To varstvo pred odpovedjo pa se ne nanaša na primer, ko za odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajajo ekonomski, tehnični ali organizacijski razlogi, zaradi katerih so potrebne kadrovske spremembe. V slovensko pravo je bila ta določba implementirana z uvrstitvijo spremembe delodajalca (prenosa podjetja) med neutemeljene odpovedne razloge (89. člen ZDR, 90. člen ZDR-1). Kriterije za to, kdaj gre za spremembo delodajalca oziroma prenos podjetja, je pomembno oblikovala sodna praksa Sodišča Evropske unije.

8.Po presoji Ustavnega sodišča obrazložitev sodišč ne zadosti zahtevam iz 22. člena Ustave, ki v primeru presoje, ali je prišlo do prenosa podjetja in s tem do spremembe delodajalca v smislu 73. člena ZDR, zahtevajo odgovor na navedbe pritožnika, navedene v 5. točki obrazložitve te odločbe. Gre za pritožnikove navedbe o tem, da nikoli ni opravljal dela za prvotoženo stranko, da ni bil nikoli v njenih prostorih, da je bila nedosegljiva po telefonu, da se je vsa pošta, ki ji jo je poslal, vrnila, ker je nihče ni prevzel, da je bila v času prenosa drugotožena stranka edini družbenik prvotožene stranke, direktor obeh družb pa ista oseba, da je bila že od prenosu podjetja prvotožena stranka brez sredstev, brez premoženja, z blokiranim računom pri banki, neznana na registriranem naslovu, pritožnik in drugi delavci pa so bili že kmalu po prehodu napoteni na čakanje na delo doma, temu pa so sledile odpovedi pogodb o zaposlitvi oziroma da je bila pritožniku (in drugim delavcem) pogodba o zaposlitvi s strani prvotožene stranke odpovedana iz poslovnega razloga že dobra dva meseca po prenosu. Te navedbe bi namreč lahko bile pomembne za presojo, ali je med prvo- in drugotoženo stranko prišlo do prenosa (dela) podjetja in s tem do spremembe delodajalca v smislu 73. člena ZDR ali pa je šlo zgolj za fiktiven prenos, kar bi pomenilo, da ni prišlo do spremembe delodajalca in je bil pritožnik ves čas zaposlen pri drugotoženi stranki. Presoja sodišč prve in druge stopnje, da je bil prenos dela podjetja zakonit že zgolj zato, ker je drugotožena stranka listinsko (formalno) dokazala, da je ob prehodu 1. 8. 2018 veljala pogodba o prepustitvi izvajanja storitev z dne 1. 6. 2012 prvotoženi stranki, oziroma neobrazložena ugotovitev, da je bila sprememba delodajalca dejansko izvedena in da toženi stranki ni vodil nedopusten nagib, čeprav se je položaj delavcev po prenosu še poslabšal, ne da bi se sodišča opredelila do zgoraj navedenih bistvenih navedb pritožnika, na te navedbe ne odgovorita. Sodišči sicer okoliščin v zvezi s potekom dela pritožnika po sklenitvi aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ki jih je navajal pritožnik, nista šteli za odločilne, vendar nista pojasnili, zakaj. Enako velja za obrazložitev Vrhovnega sodišča, ki se je strinjalo s presojo nižjih sodišč in dodatno obrazložilo, da prenos v obravnavanem primeru ne pomeni nedovoljenega razpolaganja strank, saj zakon ta pravni posel izrecno dopušča in ureja, zato tudi ne more biti v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Abstraktna možnost prenosa podjetja na podlagi pravnega posla, ki jo določa zakon, sama po sebi ne pomeni, da je bil tudi prenos podjetja v konkretnem primeru v skladu s kogentnimi predpisi.

9.Glede na navedeno sodišča niso odgovorila na ključne navedbe in so s tem kršila pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je sicer ustavno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje sprejelo le glede IV. in V. točke izreka te sodbe, vendar so zahtevki v taki meri vsebinsko povezani, da razveljavitev IV. in V. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje nujno narekuje tudi razveljavitev I., II. in III. točke izreka te sodbe. Če bo namreč sodišče prve stopnje v novem sojenju drugače presodilo vprašanje zakonitosti prenosa dejavnosti oziroma spremembe delodajalca, bo to vplivalo tudi na presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala prvotožena stranka. Zato je Ustavno sodišče izpodbijane odločitve razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

10.Ker je Ustavno sodišče izpodbijane odločitve razveljavilo zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, ni presojalo drugih zatrjevanih kršitev.

C

11.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Špelca Mežnar in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Rajko Knez Predsednik

[1]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-399/05 z dne 15. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 55/08, in OdlUS XVII, 32).

[2]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108).

[3]V bistvenem enaka je veljavna ureditev spremembe delodajalca v 75. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr. in 52/16 – v nadaljevanju ZDR-1), ki pa je zaradi varstva pravic prenesenih delavcev ureditev dopolnil z določbami petega in šestega odstavka tega člena. V skladu s petim odstavkom 75. člena ZDR-1 je delodajalec prenosnik, ki je pretežni lastnik družbe, na katero se dejavnost ali njen del prenaša, solidarno odgovoren za terjatve prevzetih delavcev, nastale zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi stečaja ali prisilnega prenehanja prevzemnika, če je stečaj ali postopek prisilnega prenehanja začet v roku dveh let od datuma prenosa, in sicer do višine zneska, ki bi ga delodajalec prenosnik moral izplačati prevzetim delavcem, če bi jim na dan prenosa prenehalo delovno razmerje iz poslovnega razloga. Pretežni lastnik družbe po tem zakonu je delodajalec, ki je neposredni ali posredni imetnik poslovnega deleža, delnic ali drugih pravic, na podlagi katerih ima neposredno ali posredno več kot 25 odstotkov glasovalnih pravic ali več kot 25-odstotni delež v kapitalu družbe (v nadaljnjem besedilu: pretežni lastnik družbe). Delodajalec prenosnik, ki ni pretežni lastnik družbe, na katero se dejavnost ali njen del prenaša, je v primerih in v okviru omejitev iz prejšnjega odstavka subsidiarno odgovoren za terjatve prevzetih delavcev (šesti odstavek 75. člena ZDR-1).

[4]Direktiva vzpostavlja tri elemente zaščite delavcev, in sicer 1) avtomatski prenos delovnega razmerja z vsemi pravicami in obveznostmi od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika, 2) zaščito delavcev pred odpovedjo s strani delodajalca prenosnika ali prevzemnika in 3) obveznost delodajalca prenosnika in prevzemnika, da delavske predstavnike obveščata ter se z njimi posvetujeta.