Jedro

Ob doslednem upoštevanju sodne prakse Sodišča EU ter načela ozke evro-avtonomne razlage pojma "druga pogodbena stranka”, načela restriktivne razlage izjem od splošnega pravila o pristojnosti po prebivališču toženca in načela pravne varnosti in predvidljivosti pristojnosti (v spregi z zahtevo po sklenitvi pogodbe) Vrhovno sodišče sodi, da spor med slovenskim kupcem - potrošnikom in francoskim proizvajalcem - garantom ni potrošniški spor. Zato se za določitev pristojnosti ne morejo uporabiti posebne določbe Uredbe št. 1215/2012 glede pristojnosti v potrošniških sporih, ki potrošniku omogočajo vložitev tožbe pred sodiščem po kraju svojega stalnega prebivališča. To pomeni, da slovensko sodišče ni pristojno za odločanje o (primarnem in podrednem) tožbenem zahtevku iz naslova (obvezne) garancije.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik mora toženi stranki v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti 1.455,95 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Oris zadeve in dosedanji potek postopka**

1. Tožnik, s stalnim prebivališčem v Sloveniji, je kot kupec jadrnice po potrošniški pogodbi, sklenjeni s slovenskim podjetjem (ki je šlo v stečaj in je bilo izbrisano), vložil tožbo zoper podjetje s sedežem v Franciji, proizvajalca jadrnice. Iz naslova garancije zahteva primarno vrnitev kupnine, podredno pa izročitev nove jadrnice. Gre za spor z mednarodnim elementom. Vprašljiva je uporaba določb Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (tudi Uredbe Bruselj I - prenovitev; v nadaljevanju Uredbe št. 1215/2012) o potrošniški pogodbi, ki potrošniku v nekaterih primerih omogočajo, da tožbo vloži v državi članici svojega bivališča. 2. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje (I. točka izreka) in je tožbo zavrglo (II. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika, potrdilo sklep sodišča prve stopnje (I. točka izreka) in odločilo o pritožbenih stroških (II. točka izreka).

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

4. Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede vprašanja1: Ali je pravilna presoja, da spor med kupcem-potrošnikom in dajalcem garancije-proizvajalcem ni potrošniški spor, zato se za določitev pristojnosti ne morejo uporabiti posebne določbe Uredbe Bruselj I - prenovitev glede pristojnosti v potrošniških sporih? **- Navedbe strank v revizijskem postopku**

5. Tožnik v reviziji poudarja, da sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo določb Uredbe št. 1215/2012 in Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Ne strinja se z zavzetim stališčem, da razmerje med kupcem-potrošnikom in dajalcem garancije-proizvajalcem ni potrošniško razmerje oziroma da spor med njima ni potrošniški spor. Potrošnik ima namreč zaradi napak na izdelku pravico uveljavljati enake zahtevke zoper proizvajalca iz naslova garancije, kot jih ima zoper prodajalca iz naslova jamčevanja za stvarne napake (37.c člen ZVPot). Da je razmerje med garantom in potrošnikom potrošniško razmerje, izhaja tudi iz določil v 2. točki 1. člena Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. 5. 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij (UL L št. 171/1999; v nadaljevanju direktiva). Povzema vsebino 1. in 2. točke 6. člena direktive in poudarja, da je garant lahko proizvajalec ali prodajalec; če je spor med potrošnikom in garantom, ki je prodajalec, potrošniški spor, je utemeljeno sklepanje, da je tudi spor med potrošnikom in garantom - proizvajalcem, potrošniški spor. Po povzetku vsebine 8. člena direktive sklene, da če tožnik kot potrošnik ne bi mogel uveljavljati direktnega zahtevka v zvezi z izdelkom z napako zoper toženo stranko, ki je tuja pravna oseba, kot mu omogoča nacionalna zakonodaja, bi določbe direktive o ohranitvi višje ravni varstva potrošnikov izgubile svoj pomen, saj jih slovenski potrošniki ne bi mogli uveljaviti zoper proizvajalce, ki imajo sedež v drugih državah članicah EU. Uveljavili bi jih lahko le zoper slovenske proizvajalce (na podlagi pravil o pristojnosti po slovenskem pravu), kar pa bi poleg znižanja ravni varstva potrošnika pomenilo tudi diskriminacijo slovenskih ponudnikov z vidika varstva poštene konkurence. Uredba št. 1215/2012 v 14. točki uvodnega dela poudarja, da so posebna pravila o pristojnosti določena za zagotovitev varstva potrošnikov, v 18. točki pa, da bi šibkejša stranka morala biti v zvezi s potrošniškimi pogodbami zaščitena s pravili o pristojnosti, ki so za varstvo njenih pravic ugodnejša od splošnih pravil. Povzema vsebino prvega odstavka 17. člena in prvega odstavka 18. člena Uredbe. Poudarja, da so enako kot v zadevi pred Sodiščem EU Maletic, C-478/12 tudi v tem sporu podane okoliščine, ki narekujejo uporabo širše razlage pojma "druge pogodbene stranke" in s tem uporabo posebnih pravil za pristojnost v potrošniških sporih. Zadevi Maletic je podobna v tem, da odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka ne more biti različna za prodajalca in proizvajalca in v tem, da je prodajalec prodal jadrnico proizvajalca. Sodišče ni upoštevalo okoliščine, da je tožnik lahko kupil jadrnico le pri pooblaščenem prodajalcu tožene stranke, kar tudi utemeljuje, da je proizvajalec druga pogodbena stranka. Poudarja, da je splošno znano dejstvo, da se potrošniki, vključno s tožnikom, za nakup tehničnih izdelkov z veliko vrednostjo odločajo na podlagi tehničnih karakteristik izdelkov ter na podlagi ugleda blagovne znamke ali proizvajalca, prodajalec pa je le podaljšana roka proizvajalca. Tožnik meni, da stališče sodišča druge stopnje, da kupec v razmerju do proizvajalca ne uživa statusa potrošnika, ni pravilno in da je po nacionalnem pravu tudi spor med kupcem-potrošnikom in garantom-proizvajalcem potrošniški spor. Z vidika varstva potrošnikov je izredno pomembno, da lahko slovenski potrošnik uporabi pravice, ki mu jih priznava nacionalna zakonodaja, tudi v sporu s tujimi ponudniki. Na podlagi ZVPot ima potrošnik pravico do izbire, zoper koga bo uveljavljal svoje zahtevke v primeru izdelka z napako in na kateri pravni podlagi, pri čemer na podlagi garancije lahko uveljavlja zahtevek zoper proizvajalca ali prodajalca. Ta možnost v praksi pomeni pomembno dodatno varstvo kupca in ga ščiti pred nevarnostjo neizterljivosti zahtevka za odpravo napak oziroma vrnitev kupnine v primeru, če prodajalec izdelka postane plačilno nesposoben ali gre v stečaj. Ker so proizvajalci tehnično zahtevnih izdelkov večinoma tuje pravne osebe, je za slovenskega potrošnika možnost, da uveljavlja svoje pravice v tovrstnih sporih na domačem sodišču (po kraju svojega prebivališča) izrednega pomena. Določila ZVPot, ki dajejo potrošniku možnost izbire, zoper kateri subjekt bo uveljavljal svoje pravice, so odločilnega pomena v tem sporu. Pristojnost sodišča po kraju stalnega prebivališča potrošnika je za uveljavljanje njegovih pravic izrednega pomena, saj jim olajša dostop do sodnega varstva, v sporih s tujim ponudnikom blaga in storitev pa pristojnost nacionalnega sodišča pomeni tudi enakopravnost potrošnikov vseh držav članic EU. Predlaga ustrezno spremembo sklepov sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

6. Tožena stranka v odgovoru na revizijo poudarja, da se upoštevajoč načelo avtonomne razlage in usklajeno sodno prakso Sodišča EU določbe glede pristojnosti iz 4. oddelka II. poglavja Uredbe št. 1215/2012, natančneje njen 17. člen, uporabi, če so kumulativno izpolnjeni pogoji: prvič, prva oseba mora biti potrošnik, drugič, pogodba, ki jo skleneta potrošnik in oseba, ki opravlja gospodarske ali poklicne dejavnosti, je dejansko sklenjena, in tretjič, taka pogodba mora spadati v eno od kategorij iz točk a do c prvega odstavka 17. člena. Za uporabljivost izjeme je nujno, da je predmet postopka potrošniška pogodba ali zahtevek iz take pogodbe, pri čemer je treba zahtevo po sklenitvi pogodbe razlagati evro-avtonomno. Sklicuje se na razloge iz zadeve C-375/13, Harald Kolassa in meni, da pravne obveznosti, ki bi jo tožena stranka v razmerju do tožnika svobodno sprejela, ni. To pa velja ne glede na to, ali ima tožena stranka v razmerju do tožnika po nacionalnem pravu kakšne obveznosti ali ne. Poudarja, da tožena stranka s tožnikom ni v pogodbenem razmerju, česar tožnik niti ne trdi. Obveznosti iz obvezne garancije ni mogoče šteti za potrošniško pogodbo, saj evro-avtonomna razlaga uredbe zahteva, da gre za razmerje, v katerega je druga stranka vstopila svobodno. Glede obvezne garancije nadalje izpostavlja, da proizvajalčeva jamčevalna obveznost temelji na zakonskem pravilu, neodvisno od njegove volje. Garancijsko razmerje nastopi _ipso iure_ in vzpostavlja zakonsko, ne pa pogodbene obveznosti proizvajalca iz naslova garancije. Evro-avtonomne razlage pojma "potrošniška pogodba" ni dopustno širiti z uporabo pravil (nacionalnega) materialnega prava. Meni, da med predmetno zadevo in zadevo Maletic ni analogije, ki bi narekovala širitev uporabe pojma "potrošniška pogodba" oziroma "druga pogodbena stranka" na razmerja iz obvezne garancije. V zadevi Maletic je podlago za širše tolmačenje pojma "druga pogodbena stranka" predstavljala neločljiva povezanost med dvema potovalnima storitvama, ki sta skupaj tvorili enoten pravni posel. V konkretnem primeru gre za dve ločeni razmerji, in sicer pogodbeno razmerje med tožnikom in prodajalcem ter (zatrjevano) garancijsko razmerje med pravdnima strankama. Meni, da je v zadevi Maletic organizator potovanja dobil status pogodbene stranke, saj je izvajal obveznosti iz pogodbe neposredno _vis-à-vis_ potrošniku, proizvajalec v funkciji garanta s potrošnikom ni v pogodbenem odnosu in tudi ne opravlja dejanskih izpolnitev v imenu in za račun prodajalca. Sklene, da je glede na navedeno in upoštevajoč sodno prakso SEU pravilna uporaba določb Uredbe št. 1215/2012 očitna in ne pušča prostora za razumen dvom; ker v konkretnem primeru ne gre za spor, ki bi izviral iz potrošniške pogodbe, posebne določbe uredbe (oddelek 4, členi 17-19) niso uporabljive.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Tožnik trdi, da gre v obravnavani zadevi za spor v zvezi s potrošniško pogodbo v smislu prvega odstavka 17. člena2 in prvega odstavka 18. člena3 Uredbe št. 1215/2012, umeščena v poglavje Pristojnost za potrošniške spore, kar bi mu omogočilo vložitev tožbe pred slovenskim sodiščem, po kraju njegovega stalnega prebivališča. Tožena stranka se s tem ne strinja in meni, da bi tožnik lahko vložil tožbo le pred francoskim sodiščem, po kraju sedeža tožene družbe, kar določa splošno pravilo iz 4. člena4 Uredbe št. 1215/2012. 9. Na splošno je pri razlagi Uredbe treba izhajati iz treh osnovnih načel, in sicer načela enake in enotne razlage prava EU (evro-avtonomne razlage prava EU), načela ozke razlage izjem od pravila, po katerem je tožena stranka lahko izjemoma tožena tudi v državi članici, v kateri nima stalnega prebivališča, ter načela izognitve tveganju nasprotujočih si odločitev.5 Kot v svoji praksi poudarja Sodišče EU (v nadaljevanju SEU) v nekaterih zadevah, ne gre spregledati niti načela predvidljivosti pristojnosti.6 Odločitve glede obstoja posebne pristojnosti za potrošniške pogodbe (lahko) slonijo tudi na načelu varstva potrošnikov kot šibkejše pogodbene stranke.

10. Načelo evro-avtonomne razlage je eno temeljnih načel razlage prava EU, ki od SEU (in nacionalnih sodišč) zahteva, da pravne predpise razlagajo glede na njihovo celotno sistematiko in cilj ter neodvisno od pravnih redov držav članic.7 Zato Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da razlaga pojma "druga pogodbena stranka" iz prvega odstavka 18. člena Uredbe št. 1215/2012 ne more biti podvržena vsebini nacionalnega zakona ZVPot, ki določa možnost vložitve direktne tožbe zoper proizvajalca proizvoda z napako na podlagi obvezne garancijske izjave.8

11. Iz sodne prakse SEU izhaja, da morajo biti za pristojnost sodišča na podlagi stalnega prebivališča potrošnika, kot jo določa prvi odstavek 18. člena Uredbe št. 1215/2012, kumulativno izpolnjeni trije pogoji iz njenega prvega odstavka 17. člena. Prvič, prva oseba mora biti potrošnik, kar pomeni, da se ne ukvarja z gospodarsko ali poklicno dejavnostjo, drugič, pogodba, ki jo skleneta potrošnik in oseba, ki opravlja gospodarske ali poklicne dejavnosti, je v resnici sklenjena,9 in tretjič, taka pogodba mora spadati v eno od kategorij iz točk a do c prvega odstavka 17. člena.10

12. V tej obravnavani zadevi je med pravdnima strankama nesporno, da je tožnik potrošnik. Revizijsko sporna ostaja izpolnitev drugega pogoja, tj. da gre za spor v zvezi s pogodbo oziroma se zahtevek navezuje na potrošniško pogodbo. Vprašljivo je, ali se pojem "druge pogodbene stranke" pri potrošniški pogodbi razteza tudi na toženega proizvajalca-dajalca garancije, garanta, s katerim potrošnik ni sklenil pogodbe.

13. Tožnik utemeljuje mednarodno krajevno pristojnost slovenskega sodišča s sklicevanjem na zadevo _Maletic_, C-478/12 z dne 14. 11. 201311, v kateri je tožnik - avstrijski potrošnik - zahteval plačilo odškodnine, nerazdelno od nemške potovalne agencije in avstrijskega organizatorja potovanja. Vprašanje je bilo, ali se tudi v sporu zoper organizatorja uporabljajo določbe Uredbe št. 44/2001 oziroma ali je podan mednarodni element glede na to, da je šlo za notranji spor. SEU je zaradi neločljive povezanosti med spletno potovalno agencijo na eni strani in organizatorjem potovanja na drugi pojem "druga pogodbena stranka" v okoliščinah konkretnega primera razlagalo širše, kot bi izhajalo iz jezikovne razlage, tako da je zajelo obe stranki, kar je dodatno utemeljilo s ciljem varstva potrošnikov kot šibkejše stranke in zmanjšanja možnosti izdaje nezdružljivih sodnih odločb v dveh sočasnih postopkih. Odločilo je, da je pojem "druga pogodbena stranka" treba razlagati tako, da v okoliščinah konkretnega primera označuje tudi _pogodbeno stranko subjekta, s katerim je potrošnik sklenil to pogodbo_, čeprav ima sedež na ozemlju države članice stalnega prebivališča potrošnika.12 V kasnejši zadevi _Harald Kolassa_, C-375/13 z dne 28. 1. 201513 se je SEU opredelilo do odločitve v zadevi _Maletic_ in pojasnilo, da je tamkajšnja razlaga temeljila na posebnih okoliščinah, v katerih je bil potrošnik od začetka v nerazdružljivem pogodbenem razmerju z dvema sopogodbenikoma.14 Nato je sklenilo, da takšna razlaga ne more veljati v okoliščinah konkretnega primera, v katerih pogodba z zadevnim subjektom, ki dejavnost opravlja poklicno, sploh ni bila sklenjena.15 Poudarilo je, da zahteve po sklenitvi pogodbe z zadevnim subjektom, ki dejavnost opravlja poklicno, ni mogoče razlagati tako, da je ta izpolnjena v primeru verige pogodb, na podlagi katere so nekatere pravice in obveznosti zadevnega subjekta, ki dejavnost opravlja poklicno, prenesene na potrošnika.16 V nedavni zadevi _Libuše Králová_ , C-215/18 z dne 26. 3. 202017 se je SEU ponovno oprlo na ozko, jezikovno razlago, v skladu s katero se pravila o pristojnosti za potrošniške pogodbe uporabljajo zgolj za tožbo, ki jo je potrošnik vložil zoper drugo pogodbeno stranko, kar nujno pomeni, da je potrošnik z zadevnim toženim subjektom sklenil pogodbo. SEU je sklenilo, da tožnica, ki je vložila tožbo zoper (dejanskega) letalskega prevoznika, s katerim ni sklenila pogodbe (ni kupila letalske vozovnice neposredno pri njem), ne more koristiti posebne ugodnosti glede pristojnosti za potrošniške pogodbe. SEU se je primarno oprlo na vsebino členov iz poglavja II, oddelek 4, ki se sklicujejo na "pogodbo, ki jo sklene […] potrošnik", "drugo stranko pogodbe, ki jo je sklenil potrošnik", ali na dogovore o izbiri sodišča, sklenjene "med potrošnikom in drugo pogodbeno stranko". Nato je poudarilo, da je sprejeta razlaga v skladu s ciljem zagotoviti visoko stopnjo predvidljivosti pri podeljevanju pristojnosti; možnost potrošnika, da osebo, ki dejavnost opravlja poklicno ali pridobitno, toži pred sodiščem, na območju katerega ima potrošnik stalno prebivališče, naj bi bila izravnana z zahtevo po sklenitvi pogodbe med njima, iz katere izhaja navedena predvidljivost za toženo stranko. Na koncu se je opredelilo do zadeve _Maletic_ in se distanciralo od nje z istimi razlogi kot v zadevi _Kolassa_.

14. Po oceni Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru postavitev predhodnega vprašanja SEU ni potrebna, saj je do razlage pojma "druga pogodbena stranka" iz prvega odstavka 18. člena mogoče priti že na podlagi obstoječe prakse SEU. Te ne tvori nobena odločba, ki bi spregledala pogodbeni element. Nove okoliščine, do katerih se SEU še ni opredelilo (tožena stranka je proizvajalec - garant), ne vzbujajo razumnega dvoma o možnosti uporabe sodne prakse v obravnavanem primeru.18 Iz istega razloga je tudi sodišče druge stopnje sámo, opirajoč se na prakso SEU, odločilo, čeprav se je tožnik v pritožbi pogojno (za primer, če bi se nagibalo k odločitvi v njegovo škodo) zavzemal za postavitev predhodnega vprašanja na SEU in podal konkreten predlog vprašanja19. 15. Iz sodne prakse SEU torej izhaja, da je zaradi uravnoteženja načela varstva potrošnika na eni strani in načela predvidljivosti pristojnosti na drugi strani le v izjemnih okoliščinah možna širša razlaga pojma "druga pogodbena stranka", ki sega onkraj sklenitve pogodbe. Vrhovno sodišče bo v nadaljevanju preverilo, ali v obravnavani zadevi res obstajajo takšne posebne okoliščine oziroma ali je obravnavana zadeva primerljiva z zadevo _Maletic_.

16. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da garancijskega razmerja med strankama tega postopka ni mogoče opredeliti kot pogodbeno razmerje. (Obvezne) garancije namreč ni moč enačiti s sklenitvijo pogodbe, ki pomeni soglasje volj pogodbenih strank o njenih bistvenih sestavinah, oziroma s svobodnim prevzemom obveznosti ene pogodbene stranke v razmerju do druge pogodbene stranke. Garancijsko razmerje sicer res nastane v zvezi s prodajno (potrošniško) pogodbo, vendar gre kljub temu za dve ločeni razmerji, ki ju ni mogoče šteti kot enoten pravni posel. Revizijske trditve, ki skušajo utemeljiti nasprotno, so neutemeljene.

17. Potrošnik v zadevi _Maletic_ je bil v pogodbenem razmerju z vsakim od podjetij, medtem ko je v tu obravnavani zadevi v pogodbenem razmerju le s prodajalcem, ne pa s toženo proizvajalko. Da bi bil s slednjo v pogodbenem razmerju, tožnik niti ni trdil. Nadalje, pri turističnem aranžmaju med organizatorjem potovanja in potovalno agencijo ni bilo kvalitativne razlike z vidika potrošnika: potrošnik se je obrnil na spletno potovalno agencijo, ki je v zameno za provizijo samo tržila turistični aranžma za organizatorja potovanja, ta pa je nato izpolnjeval obveznosti iz pogodbe neposredno potrošniku. Turistična agencija in organizator potovanja sta od vsega začetka delovala povezano, skupaj in z istim ciljem. Bistveno drugačen položaj je pri proizvajalcu in prodajalcu, saj kupec oziroma potrošnik s proizvajalcem ne stopi v stik oziroma ne sklene pogodbe. Proizvajalec ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti v imenu in za račun prodajalca, kot je to počel organizator potovanja. Nasprotnega tožnik tudi ni zatrjeval. Prav tako ni podal pravočasnih trditev, da naj bi prodajalec (le) prodal jadrnico za proizvajalca, medtem ko naj bi bil proizvajalec tržno nedostopen. Šele takšen odnos med njima bi bil (lahko) primerljiv z odnosom agent - organizator potovanja oziroma bi bil prodajalčev položaj primerljiv z agentovim iz zadeve _Maletic_. Ključno bi bilo lahko vprašanje, ali je prodajalec prodajal jadrnico kot svojo/zase ali jo je prodajal za proizvajalca, a o tem tožnik ni podal (pravočasnih) trditev. V tožbi je navedel (le), da je kupil jadrnico pri prodajalcu, ki je bil uradni/pooblaščeni zastopnik tožene stranke,20 kar je nadgradil šele v pritožbi z navedbo, da tožena stranka kot proizvajalec prodaja svoja plovila samo preko uradnega zastopnika oziroma pooblaščenega prodajalca. Zato je neutemeljen revizijski očitek sodišču druge stopnje, da ni upoštevalo okoliščine, da je tožnik lahko kupil jadrnico le pri pooblaščenem prodajalcu tožene stranke.

18. Revident ima sicer prav, da odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka ne bi mogla biti različna za prodajalca in proizvajalca, kot ni mogla biti različna za potovalno agencijo in organizatorja potovanja v zadevi _Maletic_. Toda v njej je bila podana bistvena razlikovalna okoliščina, da je tožnik zahteval plačilo odškodnine nerazdelno od obeh subjektov, odločitev o obstoju mednarodne pristojnosti (za oba) pa je bila sprejeta tudi ob upoštevanju načela izognitve nasprotujočih si odločitev. V tej obravnavani zadevi bojazni pred dvema nasprotujočima odločitvama ni; prodajalec je bil po končanju stečajnega postopka izbrisan iz sodnega registra, zaradi česar je (isto) sodišče (v drugem postopku) tožbo zoper njega zavrglo. Načelo izognitve tveganju nasprotujočih si odločitev v konkretnem primeru torej nima nobene teže. 19. Garancija je poleg instituta odgovornosti (jamčevanja) za stvarne napake dodaten institut varstva kupčevega (ekvivalenčnega) interesa, ki temelji na izrecni obljubi prodajalca ali proizvajalca o določeni lastnosti stvari.21 Omenjena instituta zasledujeta isti cilj (da kupec dobi stvar, ki v skladu s pogodbo služi svojemu namenu) in kupcu dajeta na voljo vsebinsko enake zahtevke, toda še vedno gre za dva različna instituta. Ob doslednem upoštevanju načela restriktivne razlage izjem v spregi z jezikovno razlago in zahtevo po dejanski sklenitvi pogodbe niti v reviziji poudarjena vsebinska enakost zahtevkov ne oslabi zaključka, da spor med potrošnikom in proizvajalcem zaradi odsotnosti pogodbene podlage ni potrošniški spor. Čeprav se zahtevki zoper proizvajalca iz naslova garancijskega razmerja po vsebini prekrivajo z zahtevki iz naslova jamčevanja za napake prodane stvari, ki se lahko uveljavljajo izključno zoper prodajalca (pogodbeno stranko), imajo, kar zadeva vprašanje posebne mednarodne pristojnosti, v osnovi še vedno nepogodbeni temelj. Vrhovno sodišče sodi, da so po tej plati bolj podobni zahtevkom na temelju producentske odgovornosti, glede katerih se je SEU že izreklo.22

20. Ker garancijski zahtevki strogo formalno ne izhajajo iz pogodbenega razmerja, jih tožnik (potrošnik) ne bi mogel uveljavljati pred sodiščem po kraju svojega prebivališča niti zoper (tujega) prodajalca, čeprav bi z njim sklenil prodajno pogodbo glede predmeta, za katerega bi se kasneje izkazalo, da ima napako. Zaradi napačne prve predpostavke je zmotno nadaljnje sklepanje revidenta po analogiji, da če je spor med potrošnikom in garantom, ki je prodajalec, potrošniški spor, je tudi spor med potrošnikom, ki uveljavlja pravice iz garancije zoper garanta-proizvajalca, potrošniški spor.

21. Možnosti potrošnika (po nacionalnem pravu) izbrati, proti komu bo uveljavljal zahtevek iz naslova garancije (prodajalca/proizvajalca/oba), ne gre enačiti z njegovo omejeno pravico (po pravu EU - Uredbi št. 1215/2012) izbrati, pred katerim sodiščem bo vložil tožbo - pred sodiščem po kraju svojega prebivališča ali sedeža tožene stranke. Pri drugem gre za vprašanje mednarodne pristojnosti, medtem ko gre pri prvem za vprašanje pasivne legitimacije in s tem utemeljenosti tožbenega zahtevka. Povedano drugače: čeprav sodišče tožniku odreče možnost tožiti proizvajalca pred slovenskim sodiščem, je odveč njegova bojazen, da obenem zavzame stališče, da ga sploh ne more tožiti.

22. Po vsem navedenem Vrhovno sodišče sodi, da se obravnavana zadeva v bistvenem razlikuje od zadeve _Maletic_, zato ni podlage za širšo razlago pojma "druge pogodbene stranke". Sodišče druge stopnje (in pred njim že sodišče prve stopnje, op. revizijskega sodišča) je pravilno presodilo, da spor med kupcem-potrošnikom in dajalcem garancije-proizvajalcem ni potrošniški spor, zato se za določitev pristojnosti ne morejo uporabiti posebne določbe Uredbe Bruselj I-prenovitev glede pristojnosti v potrošniških sporih. Odgovor na dopuščeno vprašanje je po povedanem pritrdilen.

**Odločitev o reviziji**

23. Razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

24. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnik z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje revizijske stroške, medtem ko je dolžan toženi stranki v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti njegove stroške revizijskega postopka. Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo23 in upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj znašajo 1.455,95 EUR, skupaj z 22 % DDV.

25. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 II DoR 276/2020 z dne 18. 9. 2020. 2 Člen 171. V zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene oseba - potrošnik - za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, se pristojnosti določi v skladu s tem oddelkom brez poseganja v člen 6 in točko 5 člena 7:(a) če gre za pogodbo o prodaji blaga na obroke;(b) če gre za pogodbo o posojilu z obročnim odplačevanjem ali za kakršno koli drugo obliko posojila za financiranje prodaje blaga; ali(c) v vseh drugih primerih, če je bila pogodba sklenjena z osebo, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost v državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali če na kakršen koli način usmerja to svojo dejavnost v to državo članico ali v več držav, vključno s to državo članico, pogodba pa spada v okvir te dejavnosti. 3 Člen 181. Potrošnik lahko začne postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodišči države članice, v kateri ima ta stranka stalno prebivališče, ne glede na stalno prebivališče druge stranke, bodisi pred sodišči v kraju, kjer ima potrošnik stalno prebivališče. 4 Člen 41. Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice. 5 M. Repas, v: M. Repas, V. Rijavec (ur.), Mednarodno zasebno pravo Evropske unije, Uradni list RS, Ljubljana 2018, str. 60-61. 6 To je poudarjeno v uvodni izjavi 15 Uredbe št. 1215/2012, ki je po vsebini enaka uvodni izjavi 11 Uredbe št. 44/2001. 7 A. Galič, Odmevni primeri pred Sodiščem ES glede Bruseljske konvencije oz. uredbe, Pravna praksa, št. 11/2009, str. 33. 8 Pri čemer je institut obvezne garancije posebnost slovenske ureditve. 9 A. Galič, v: A. Vlahek, M. Damjan (ur.), Pravo in politika sodobnega varstva potrošnikov, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 226, kot drugi pogoj navaja: zahtevek se mora navezovati na potrošniško pogodbo. 10 Sodba z dne 14. 3. 2013, Česká spořitelna, C-419/11, EU:C:2013:165, 30. točka; z dne 28. 1. 2015, Harald Kolassa proti Barclays Bank plc, C-375/13, EU:C:2015:37, 23. točka obrazložitve in z dne 23. 12. 2015, Hobohm, C-297/14, EU:C:2015:844, 23. in 24. točka. Podlagi za odločitev sta bili sicer 15. in 16. člen Uredbe št. 44/2001, ki sta po vsebini enaka 17. in 18. členu Uredbe št. 1215/2012. 11 Zadeva Armin Maletic in Marianne Maletic proti lastminute.com GmbH in TUI Österreich GmbH z dne 14. 11. 2013, C-478/12, ECLI:EU:C:2013:735. 12 Zadeva Maletic, 32. točka. 13 Dejanske okoliščine: družba direktanlage.at je za tožnika naročila vrednostne papirje pri nemški matični družbi DAB Bank AG, s sedežem v Münchnu (Nemčija), ki jih je kupila pri toženi stranki Barclays Bank (Združeno kraljestvo). Vrednostni papirji so nato povsem izgubili svojo vrednost. Oškodovani potrošnik je tožil izdajatelja (ne pa prodajalca) vrednostnih papirjev zaradi zavajajočih in nepopolnih podatkov v prospektu oziroma zaradi ne razkritja relevantnih okoliščin. Obstajala je veriga pogodb, ni pa bila sklenjena pogodba neposredno med tožnikom in toženo stranko. 14 Zadeva Harald Kolassa, 33. točka. To stališče je ponovilo v zadevi Libuše Králová proti Primera Air Scandinavia A/S, C-215/18 z dne 26. 3. 2020, ECLI:EU:C:2020:235, 64. točka. 15 Zadeva Harald Kolassa, 34. točka. 16 Zadeva Harald Kolassa, 30. točka. 17 Zadeva Libuše Králová, 64. točka. Dejanske okoliščine: Králová s stalnim prebivališčem v Pragi je s potovalno agencijo FIRO-tour a.s. sklenila pogodbo o paketnem potovanju, ki je zajemala letalski prevoz med Prago in Keflavíkom, ki ga zagotavlja tožena družba Primavera, in nastanitev na Islandiji. Let je imel več kot štiriurno zamudo, zato je zoper (dejanskega) letalskega prevoznika, ki z njo kot potnico ni sklenil pogodbe, vložila tožbo za plačilo 400 EUR odškodnine pred sodiščem po kraju svojega prebivališča. 18 Primerjaj 36. in 51. točko sodbe C-561/19 z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management in Catania Multiservizi SpA proti Rete Ferroviaria Italiana SpA, ECLI:EU:C:2021:799. 19 Predlagano predhodno vprašanje naj bi se glasilo: "Ali je treba pojem "druga pogodbena stranka" iz člena 18(1) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, ko nacionalni zakon določa možnost vložitve direktne tožbe zoper proizvajalca proizvoda z napako na podlagi obvezne garancijske izjave, označuje tudi pogodbeno stranko subjekta, s katerim je potrošnik sklenil pogodbo?" 20 Glede na te trditve še ni moč zaključiti nasprotno, da bi prodajalec opravljal izpolnitve v imenu in za račun proizvajalca. S samo sklenitvijo agencijske pogodbe namreč agent/trgovinski zastopnik še ne pridobi upravičenja, da sklepa posle v imenu in za račun principala, ampak šele, če (ko) ga principal za to pooblasti. O tem na primer V. Kranjc, Gospodarske pogodbe: tradicionalni in novejši posli gospodarskih subjektov, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 375. A tega - da je tožnik v resnici sklenil pogodbo s proizvajalcem - tožnik niti ni zatrjeval, je pa prepletenost razmerij skušal dokazati po drugi poti. 21 D. Možina, Obvezna garancija za brezhibno delovanje in varstvo kupca v evropskem pravu, Podjetje in delo, št. 1/2011, str. 38. 22 Zadeva Jakob Handte & Co. GmbH proti Traitements Mécano-chimiques des Surfaces SA, C-26/91, EU:C:1992:228. Primerjaj A. Galič, v: A, Vlahek, M. Damjan (ur.), Pravo in politika sodobnega varstva potrošnikov, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 228. 23 Uradni list RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami.