Jedro

Po 25.6.1991 organi JLA niso bili več upravičeni izdajati aktov, s katerimi bi razpolagali s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada. Toženka zato zaseda stanovanje brez veljavnega pravnega naslova.

Pravica razpolaganja tožeče stranke do premoženja vojaškega stanovanjskega sklada je bila s 25.6.1991 pridobljena z osamosvojitvenimi predpisi. Zato je neutemeljen tudi revidentkin očitek zmotne uporabe materialnega prava, s katerim še v reviziji ugovarja aktivni legitimaciji tožeče stranke v tem sporu. Vpis v zemljiško knjigo, na katerega se sklicuje tožena stranka v reviziji, pa je le deklaratornega pomena (Uredba o zemljiškoknjižni izvedbi prenosa nepremičnin bivše SFRJ na Republiko Slovenijo - Ur.l. RS, št.61/92).

Okoliščina, da se prejšnje stanovanje ne nahaja v R Sloveniji v tem sporu izključuje možnost, da bi se toženec lahko skliceval na pridobljeno stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju in s tem na pravico do ponovne vselitve vanj.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženki, da izprazni stanovanje v ... in ga praznega izroči tožeči stranki. Ugotavlja, da je bilo sporno stanovanje toženki dodeljeno z odločbo Komando garnizona ... z dne 29.9.1991. Poudarja, da je s sprejemom ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (25.6.1991) bivša SFRJ oz. bivša JLA izgubila pravico upravljanja in razpolaganja z nepremičninami bivše SFRJ oz. bivše JLA.

Drugostopno sodišče je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. Pritrdilo je dejanskim in pravnim zaključkom prvostopnega sodišča. Pritožbeni očitek, da Komanda garnizona ni bila lastnica spornega stanovanja in da zato tudi tožeča stranka ni mogla biti lastnica spornega stanovanja, je zavrnilo z ugotovitvijo, da je prav Komanda garnizona dodelila stanovanje toženki, kar ne bi storila, če ne bi bila lastnica in da tožena stranka takšnih svojih trditev tudi ni podkrepila z dokazi.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbi obeh sodišč razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi v tem, da drugostopno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe in sicer, kateri predpis, ki ureja upravljanje z nekdanjim zveznim premoženjem, se je uporabljal v času moratorija, kdo je lastnik spornega stanovanja glede na to, da še ni opravljena delitvena bilanca, pravice upravljanja pa ni mogoče izenačevati z lastninsko pravico. Zato drugostopna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Odločba o dodelitvi stanovanja ni dokaz o lastninski pravici Komande garnizona na spornem stanovanju. Lastninska pravica se dokazuje z zemljiškoknjižnimi izpiski. Če blok, v katerem se nahaja sporno stanovanje še ni vknjižen, pa bi se morala lastninska pravica dokazovati s pogodbo, iz katere bi bilo razvidno, da je bilo sporno stanovanje last SFRJ. S tem, ko se je drugostopno sodišče postavilo na stališče, da je lastninska pravica tožeče stranke dokazana z dodelitveno odločbo Komande garnizona, je zmotno uporabilo materialno pravo. Revidentka še poudarja, da je šlo v konkretnem primeru le za zamenjavo stanovanj in je stanovanjsko pravico, ki jo je imela na stanovanju v Leskovcu, le prenesla na sporno stanovanje. Revizija je bila v skladu s 3. odstavkom 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili vse bistvene okoliščine, ki so pravno pomembne za sporno zadevo, pri čemer revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse bistvene pritožbene navedbe tožene stranke in je revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP (pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih) neutemeljen.

Sodišči sta prvenstveno presojali bistveno okoliščino, ali je odločba Komande garnizona, Stanovanjskega organa ... z dne 29.9.1991 zakonita oz. ali predstavlja veljaven pravni naslov za toženkino bivanje v spornem stanovanju in pri tem tudi pravilno upoštevali predpise, ki so odločilni za odločitev o tožničinem tožbenem zahtevku. S Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki jo je Skupščina Republike Slovenije sprejela na seji dne 25.6.1991, je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti pa je uredil ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Na podlagi 1. odstavka 9. člena cit. ustavnega zakona je prevzela Republika Slovenija vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi Jugoslovanske ljudske armade, kot pravilno ugotavljata obe sodišči. Z uveljavitvijo navedenih določb tako Komanda garnizona in drugi organi, ki so dotlej upravljali vojaški stanovanjski sklad, po 25.6.1991 niso bili več upravičeni izdajati aktov, s katerimi bi razpolagali s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada. Na veljavnost določb temeljne ustavne listine in ustavnega zakona za izvedbo te listine namreč tudi ni vplival trimesečni moratorij, kot utemeljeno izhaja iz ugotovitev obeh sodišč. S sklepom Skupščine Republike Slovenije, s katerim je bilo 10.7.1991 sprejeta Skupna deklaracija, je bilo le ustavljeno nadaljnje izvajanje ustavnih aktov o osamosvojitvi, ki se je po preteku treh mesecev nadaljevalo (Stališča in sklepi Skupščine Republike Slovenije z dne 2.10.1991). Prilogi k skupni deklaraciji sta vzpostavili pravno stanje, kakršno je bilo pred 25.6.1991, le na določenih področjih (npr. režim na meji, varnost meja, carine ipd.). Na področju upravljanja z nepremičninami, s katerimi so pred 25.6.1991 upravljali zvezni organi (torej tudi s stanovanji), ni bilo z nobenim aktom vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred navedenim datumom. Odločba Komande garnizona, Stanovanjskega organa ... z dne 29.9.1991, s katero je bilo toženki dodeljeno sporno stanovanje, je tako nezakonita in se toženka v stanovanju nahaja brez veljavnega pravnega naslova.

Pravica razpolaganja tožeče stranke do navedenega premoženja je bila torej s 25.6.1991 pridobljena z navedenimi zakonitimi predpisi. Zato je neutemeljen tudi revidentkin očitek zmotne uporabe materialnega prava, s katerim še v reviziji ugovarja aktivni legitimaciji tožeče stranke v tem sporu. Vpis v zemljiško knjigo, na katerega se sklicuje tožena stranka v reviziji, je namreč le deklaratornega pomena (Uredba o zemljiškoknjižni izvedbi prenosa nepremičnin bivše SFRJ na Republiko Slovenijo - Ur.l. RS, št.61/92). Kolikor pa revidentka zatrjuje, da tudi pravna predhodnica tožeče stranke (bivša država SFRJ) ni imela lastninske pravice na spornem stanovanju, pa s tem izpodbija dokazno oceno sodišč. Ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog, se revizijsko sodišče s temi navedbami ni ukvarjalo (3. odst. 354. člena ZPP).

Glede na navedene osamosvojitvene predpise tudi toženkino sklicevanje na to, da je imela stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju v Leskovcu in da je bila opravljena le zamenjava stanovanj, ne more vplivati na odločitev o izpraznitvi spornega stanovanja. Na podlagi nezakonite odločbe o dodelitvi toženka na stanovanju ni mogla pridobiti nobene pravice. Pri tem revizijsko sodišče le pojasnjuje, da bi se toženka lahko sklicevala na pridobljeno stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju in s tem na pravico do preselitve vanj, če bi se tudi prejšnje vojaško stanovanje nahajalo v Republiki Sloveniji in bi zaradi preselitve v sporno stanovanje razpolagala z njim tožeča stranka.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, je glede na povedano revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).