Jedro

Pri tožniku, ki je postal slep na desno oko, na levem pa ima kratkovidnost z astigmatizmom in znaša ostrina vida s korekcijo 0,5, niso podane takšne zdravstvene spremembe, ki bi ga onesposabljale za vsako organizirano pridobitno delo, zato nima pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 23. 3. 2011 in št. ... z dne 2. 8. 2011, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, stroškovno zavrnilo.

Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 8. točko prvega odstavka 339. člena ZPP, zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je na desno oko popolnoma slep, na levem očesu pa ima kratkovidnost z astigmatizmom. Ob preostalem vidu na edinem očesu, tožnik ni zmožen opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela. Ostrina vida na edinem preostalem levem očesu je v tolikšni meri poslabšana, da znaša s korekcijo le še 0,5. Obe invalidski komisiji sta izvedenska organa zavoda, zato ne predstavljata izvedenska mnenja v skladu z določbami 243. - 256. člena ZPP. Gre za takšen izvid, ki je v interesu toženca, katerega izvedenski organ je invalidska komisija in gre najmanj za pristranski izvid, ki ga sodišče ne bi smelo sprejeti in celo oceniti kot skladnega in verodostojnega. Tožnik se ni strinjal ne s prvo in ne z drugostopno invalidsko komisijo. Zato je vztrajal na pritegnitvi nepristranskega izvedenca medicinske stroke, pritegnitev katerega pa je sodišče zavrnilo. Zavrnitev takšnega dokaznega predloga sodi v sfero dejanskega stanja. Zato je tožeča stranka na naroku, ko je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo, vztrajala na izvedbi predlaganega dokaza s pritegnitvijo izvedenca medicinske stroke, konkretno oftalmologa in ni izrecno uveljavljala takojšne procesne kršitve. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi zaradi tega, ker ni zaslišalo tožnika, njegovo zaslišanje pa je bilo predlagano. Tožnik bi izpovedal o vseh svojih zdravstvenih težavah in o tem, da se mu zdravstveno stanje slabša, še dodatno tudi zaradi 25 % izgube sluha in nevarnosti opravljanja organiziranega dela, zmanjšanja sposobnosti zaznavanja videza, prostora, dela na stroju in v delovnem okolju. Sodišče v razlogih sodbe pravi, da dokaza z zaslišanjem ni izvedlo, ker se pravilno vabljen tožnik glavne obravnave ni udeležil. Tožnik je bil vabljen na glavno obravnavo, vendar ne z vabilom za zaslišanje. To je bil tudi edini razlog, zakaj se obravnave ni udeležil. Če bi dobil vabilo za zaslišanje, bi se obravnave udeležil in izpovedal o gornjih dejstvih. Tožnik ni pristopil na obravnavo, ker ne gre za majhen strošek, da bi hodil iz Hrvaške v Ljubljano na narok. Sodišče dokaza za zaslišanje tožnika kot stranke ni zavrnilo, o tem sploh na naroku ni odločilo in je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke prvega odstavka 339. člena ZPP (verjetno drugega odstavka). O tožniku kot stranki z nezakonitim postopanjem, ko ga ni povabilo na zaslišanje, ni dalo možnosti obravnavanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi in vrne v ponovno obravnavo prvostopnemu sodišču in mu povrne stroške postopka, vključno s pritožbenimi stroški, ki jih priglaša. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku tožnika je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). V 60. členu ZPIZ-1 je določeno, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Glede na prvo alinejo drugega odstavka citirane določbe se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladnih mnenjih invalidskih komisij imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bili obe invalidski komisiji in sicer invalidska komisija prve stopnje dne 14. 3. 2011 in invalidska komisija druge stopnje 14. 7. 2011, enotnega mnenja, da je pri tožniku zaradi poškodbe izven dela podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo na delovnem mestu kemijskega tehnika in da je s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvijo del, pri katerih ni potreben globinski vid, ob strojih in delovnem okolju, kjer si v primeru nesreče ne more poškodovati preostalega zdravega očesa, za lažje fizično delo in brez dvigovanja bremen težjih od 3 kg. Pri tem je invalidska komisija druge stopnje na podlagi izvida oftalmologa ocenila, da gre pri tožniku za izgubo binokularnega vida in za nezmožnost za težje fizično delo z izraženimi vidnimi zahtevami.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri tožniku, ki je postal na desno oko slep po poškodbi zaradi udarca v mesecu decembru 2008, na levem očesu pa ima kratkovidnost z astigmatizmom in znaša ostrina vida s korekcijo 0,5, niso izkazane takšne zdravstvene spremembe, ki bi ga onesposabljale za vsako organizirano pridobitno delo v smislu prve alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje tožnika ni zaslišalo, ker se obravnave ni udeležil. Dejstvo, da ni bil vabljen na zaslišanje, še ne pomeni, da ne bi bil zaslišan, če bi na izvedbi tega dokaza vztrajal in če bi sodišče ocenilo, da je to potrebno in da bi se z zaslišanjem ugotovila pravno relevantna dejstva. Tožnik je v tožbi sicer predlagal, da se ga zasliši, vendar ni navedel razlogov, zakaj naj bi se izvedel ta dokaz in kaj naj bi se z zaslišanjem ugotavljalo. Na izvedbi dokaza z zaslišanjem pooblaščenka na glavni obravnavi ni vztrajala in zato sodišče prve stopnje o takšnem predlogu, posebej na glavni obravnavi ni odločalo. Zakaj ni izvedlo dokaza z izvedencem pa je tudi sprejemljivo obrazložilo.

Pritožba neutemeljeno očita, da so mnenja invalidskih komisij podana v interesu tožene stranke, katere izvedenski organ je invalidska komisija in da gre za pristranski izvid, pri čemer ne navede razlogov, zakaj naj bi bila mnenja pristranska oziroma pristranski izvid. Samo dejstvo, da sta mnenji v predsodnem postopku podali invalidski komisiji kot izvedenska organa toženca, pa samo po sebi še ne pomeni, da gre za pristransko mnenje in da ga ni mogoče oceniti kot skladnega in verodostojnega.

Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da pri tožniku ne gre za stanje iz prve alineje drugega odstavka 60. člena in 67. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidske pokojnine in posledično zaradi zavrnjenega tožbenega zahtevka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP pravilno zavrnilo tudi povrnitev stroškov postopka.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu s prvim odstavkom 163. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.