Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišča, ki jih pritožba niti ne prereka, sicer res izhaja, da tožnik 1. 10. 2018 ni imel vpisanega začasnega bivališča v upravni enoti kraja študija, temveč šele 1. 11. 2018. Torej v času, ko je bila zadeva še v prvostopenjskem upravnem odločanju pri CSD. V takšnih okoliščinah bi organ prve stopnje lahko priznal pravico do dodatka, v kolikor bi razpolagal z dokazilom o prijavi začasnega bivališča, vsekakor pa bi dodatek moral priznati organ druge stopnje, ki k podatkom iz javnih evidenc pristopa po uradni dolžnosti in je o pritožbi odločal šele 31. 7. 2019.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 31. 7. 2019 (I. tč. izreka) in tožniku za študijsko leto 2018/2019 priznalo dodatek k državni štipendiji za bivanje izven kraja stalnega bivališča v mesečnem znesku 80,00 EUR od 1. 12. 2018 do konca študijskega leta (II. tč. izreka). Toženo stranko je zavezalo, da zneske dodatka za bivanje k državni štipendiji tožniku izplača v roku 8 dni od prejema pravnomočne sodbe (III. tč. izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka ter povračilo stroškov postopka, oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sklicuje se na Zakon o štipendiranju1 (ZŠtip-1) in Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev2 (ZUPJS) ter povzema relevantne določbe. Po 32. členu ZUPJS‑a denarni prejemki iz 5. člena zakona, med katere spada tudi državna štipendija, upravičencu pripadajo od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge. Citira 18. člen ZŠtip-1, ki ureja dodatek za bivanje študenta v kraju izobraževanja. Tožnik je vlogo za državno štipendijo podal 28. 9. 2018, zato mu gre štipendija od 1. 10. 2018 dalje. Ker je dodatek za bivanje dajatev k državni štipendiji, deli usodo pravice od 1. 10. 2018 dalje. Glede na 42. člen ZUPJS-a morajo biti pogoji za pridobitev pravice izpolnjeni ves čas prejemanja dajatve iz javnih sredstev, kar v zadevi ni podano, saj 1. 10. 2018 tožnik ni imel prijavljenega začasnega prebivališča v kraju izobraževanja. Če štipendist med šolskim letom izpolni pogoje za dodatek za bivanje, po 18. členu ZŠtip-1 pravico pridobi s prvim dnem naslednjega meseca od nastanka spremembe. Omogočeno je uveljavljanje spremembe po 42. členu ZUPJS-a. Pri odločanju o pravici so pomembni pogoji na dan upravičenosti, ne glede na datum odločanja. Naknadne spremembe se upošteva in o njih odloča v drugem postopku, sproženem na zahtevo upravičenca. Stališče sodišča, da se upošteva izpolnjevanje pogojev na dan odločanja, pomeni neenakost pred zakonom in kršitev 14. člena Ustave RS, saj bi bila pravica odvisna od dneva odločanja in s tem stranke v neenakem položaju.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku3 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ugoditvena sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je na pritožbeno izvajanje potrebno ponovno poudariti le naslednje.

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo že sodišče prve stopnje, je podana v 18. členu ZŠtip-1, v katerem so opredeljeni pogoji za priznanje pravice do dodatka za bivanje študenta izven kraja stalnega prebivališča. Do dodatka je v skladu s 1. odstavkom 18. člena ZŠtip-1 upravičen študent, ki ima prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, če je kraj stalnega prebivališča oddaljen od kraja izobraževanja več kot 25 km, če strošek najema znaša najmanj 65,00 EUR mesečno in štipendist oz. starši niso lastniki ali solastniki nepremičnine, v kateri ima prijavljeno začasno prebivališče. Izpolnjevanje pogojev se preverja ob prvi dodelitvi dodatka in ob spremembi začasnega prebivališča štipendista (2. odstavek), dodatek pa priznava v višini 80,00 EUR mesečno (4. odstavek). Štipendist, ki med študijskim letom izpolni pogoje za pridobitev dodatka za bivanje, je s prvim dnem naslednjega meseca od nastanka spremembe upravičen do dodatka za tekoče študijsko leto (8. odstavek). Takšno dejansko stanje pa je zagotovo podano tudi v predmetni zadevi.

6. V predsodnem upravnem postopku je Center za socialno delo A. (CSD) dne 15. 11. 2018 izdal odločbo, s katero je tožniku za študijsko leto 2018/2019 priznal državno štipendijo v mesečnem znesku 190,00 EUR za študij na Fakulteti B., C., tožena stranka pa z odločbo z dne 31. 7. 2019 zavrnila pritožbo v zvezi z dodatkom za bivanje izven kraja stalnega prebivališča. Pavšalno je obrazložila le, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil dejansko stanje in pravilno uporabil materialno pravo. Takšnemu upravno pravnemu razlogovanju pa v konkretnem primeru ni mogoče pritrditi.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča, ki jih pritožba niti ne prereka, sicer res izhaja, da tožnik 1. 10. 2018 ni imel vpisanega začasnega bivališča v upravni enoti kraja študija, temveč šele 1. 11. 2018. Torej v času, ko je bila zadeva še v prvostopenjskem upravnem odločanju pri CSD A.. V takšnih okoliščinah bi organ prve stopnje lahko priznal pravico do dodatka, v kolikor bi razpolagal z dokazilom o prijavi začasnega bivališča, vsekakor pa bi dodatek moral priznati organ druge stopnje, ki k podatkom iz javnih evidenc pristopa po uradni dolžnosti (B/2) in je o pritožbi odločal šele 31. 7. 2019. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča, da priznanje pravice v okoliščinah konkretnega primera narekujeta že temeljni procesni načeli iz 7. in 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku4 (ZUP). Po citiranih določbah ZUP-a je upravni organ zavezan, da strankam omogoči čim lažjo uveljavitev pravic in jim pred izdajo odločbe da možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. V obravnavanem primeru torej o prijavi začasnega bivališča v kraju študija s 1. 11. 2018. 8. Iz predhodno navedenih dejanskih in pravnih razlogov je sodišče prve stopnje izpodbijano drugostopenjsko odločbo na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih5 (ZDSS-1) utemeljeno odpravilo in ob pravilni uporabi 18. člena ZŠtip-1 tožniku od 1. 12. 2018 dalje do konca študijskega leta 2018/2019 zakonito priznalo pravico do dodatka za bivanje v višini 80,00 EUR mesečno.

9. Preostala pritožbena izvajanja vključno s sklicevanjem na 42. člen ZUPJS-a, za razsojo predmetne zadeve niso relevantna. Sodno socialni spor je spor polne iurisdikcije. Po odpravi izpodbijanih upravnih odločb sodišče praviloma samo meritorno odloči o vtoževani pravici. Na ta način je zakonito postopalo tudi v predmetni zadevi. Tožena stranke se zato ne more uspešno sklicevati na 42. člen ZUPJS-a, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev v primeru spremenjenih okoliščin, kaj šele uspešno zatrjevati kršitev 14. člena Ustave Republike Slovenije. Ob pravilni in zakoniti razsoji stranke niso, niti ne morejo biti postavljene v neenak položaj, kot v okoliščinah konkretnega primera nelogično zatrjuje pritožba. Z izpodbijano sodbo je tožniku od 1. 12. 2018 dalje dodatek za bivanje v kraju izobraževanja dosojen ob izpolnjevanju predpisanih pogojev iz 18. člena ZŠtip-1. 10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

11. Izrek o stroških pritožbe je odpadel, oz. sodišče o njih ni odločalo, saj jih tožena stranka sploh ni priglasila.

1 Ur. l. RS, št. 56/2013 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 4 Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.