Jedro

Drži, da zakon pred izdajo povzetka relevantnih dejstev (PRD) ne predpisuje izdaje nobenega drugega oziroma dodatnega dokumenta, vendar pa sodišče v tem ne vidi kršitve, ki bi kazala na pristranskost uradne osebe, ki je vodila postopek, kot tudi ne kršitve pravice do obrambe. Dejstvo, da je uradna oseba tožnika seznanila z dejstvi in okoliščinami, ki so bila ugotovljena v postopku do takrat, torej v tej fazi postopka, in mu dala možnost, da se o tem izjavi, nedvomno ne more predstavljati predhodne dokazne ocene o obstoju kršitve in s tem kršitve pravice do obrambe, temveč je bila s tem tožniku v bistvu dana dodatna možnost (poleg, še kasneje v postopku izdanem PRD in možnosti podaje izjave tožnika na PRD), da nasprotuje že do takrat zbranim ugotovitvam in ponudi oziroma predloži za svoje trditve dokaze.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom zavrnila predlog tožnika za izločitev uradne osebe toženke A. A. iz postopka vodenja upravne zadeve, ki jo vodi pod opr. št. 3062-15/2015 (1. točka izreka) in odločila, da v postopku izdaje tega sklepa niso nastali posebni stroški (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedla, da je v postopku presoje kršitve 6. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) in 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki ga vodi proti tožniku, prejela njegovo zahtevo za izločitev uradne osebe javnega uslužbenca A. A., skupaj s pripombami na posredovan povzetek relevantnih dejstev (PRD), zaradi izključitvenega razloga po 37. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Uradna oseba A. A. je očitke zavrnil. V nadaljevanju je toženka povzela potek dosedanjega postopka (izdaja sklepa po 23. členu ZPOmK-1, izvedba preiskave po odredbi sodišča po tretjem odstavku 28. člena ZPOmK-1, izdaja Seznanitve stranke, izdaja PRD po 36. členu ZPOmK-1). V zvezi z navedbami tožnika, da naj bi se pristranskost uradne osebe kazala v ne-izvedbi predlaganih dokazov in pavšalni opredelitvi glede njegovih navedb je toženka ugotovila, da je bilo tožniku ravno zaradi zagotavljanja pravice do zaslišanja z izdajo Seznanitve omogočeno, da se že pred izdajo PRD izjavi in predloži dokaze v zvezi z očitki toženke, ki kažejo na kršitev pravil konkurence. Zatrjevane napake, ki naj bi jih zagrešila uradna oseba, lahko pomenijo zgolj nestrinjanje stranke z vodenjem postopka in odločitvami uradne osebe, kar pa samo po sebi ni izločitveni razlog in ne kaže na okoliščine iz 37. člena ZUP (I U 370/2016). Nasproten zaključek bi pomenil, da že vsaka zavrnitev dokaza s stališča stranke pomeni pristranskost pooblaščenih uradnih oseb in njihovo vnaprejšnje prepričanje v izid zadeve. Tako tudi sodna praksa (I Ips 216/2006). Dokončna odločitev v zvezi z dokaznimi predlogi tožnika še ni sprejeta, ker končna odločba še ni izdana. Iz vloge tožnika nadalje izhaja, da so procesne kršitve zgolj odraz vnaprejšnjega prepričanja pooblaščene uradne osebe v kršitve konkurenčnega prava, saj naj bi dne 18. 9. 2016 domnevni žvižgač tožniku posredoval sporočilo, iz katerega naj bi izhajala njegova komunikacija s pooblaščeno uradno osebo, ki po tožnikovi interpretaciji pomeni (ne glede na izplen postopka) izdajo odločbe o ugotovitvi kršitve zaradi že vnaprej zavzetega stališča uradne osebe. To iz priloženega sporočila ne izhaja. Sporno e-sporočilo z dne 5. 9. 2016 je vzeto iz konteksta, napisano v hrvaškem jeziku, ki ni materni jezik pooblaščene uradne osebe in je bilo domnevnemu žvižgaču poslano po opravljenih preiskavah, ko je toženka že razpolagala z dokazi, ki kažejo na kršitev. Javni uslužbenec tako ni vnaprej zavzel stališča o podani kršitvi, temveč je domnevnemu žvižgaču v njegovem maternem jeziku zgolj pojasnil, v kateri fazi se nahaja postopek in opisal njegov nadaljnji potek. Iz sporočila tudi jasno izhaja, da se beseda ''odločitev'' (''Bit če odluka'') nanaša na preliminarno odločitev, ki vsebuje elemente kršitve, in ne na dokončno odločitev. Končno odločitev namreč sprejme senat toženke (12. o člen ZPOmK-1). Med strankama je bil 12. 10. 2015 izveden sestanek, kjer je toženka že pojasnila tožniku, da je zaznala kršitve, nato je avgusta 2018 izdala Seznanitev, nato pa novembra 2019 še PRD. Če bi bil javni uslužbenec vnaprej zainteresiran za izid postopka, bi nekritično zasledoval cilj zaključka postopka po čimprejšnji izdaji končne odločbe. Iz spisne dokumentacije pa izhaja ravno nasprotno. Sporno elektronsko sporočilo ni del dokumentacije na podlagi prvega odstavka 17. člena ZPOmK-1 na zahtevo osebe, ki je vir prijave. Takšne pravice osebe varuje tudi Direktiva št. 2019/1937 z dne 23. 10. 2019 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije. Toženka je še dodala, da tudi po objektivnem merilu (torej, ali so podane okoliščine, ki bi razumnem človeku ustvarijo dvom o nepristranskosti uradne osebe) teh okoliščin ni. Če bi stranka zgolj zaradi nestrinjanja z vodenjem postopka dosegla izločitev uradne osebe, potem bi na ta način sama vplivala na izid postopka.

2. Tožnik je v tožbi uvodoma predlagal, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi in samo odloči o stvari tako, da zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da odpravi sklep in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje, v obeh primerih pa, da toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka. Izpodbijani sklep je nepravilen in nezakonit, toženka pa je z njim posegla v njegovo pravico do izločitve po 37. členu ZUP. Tožba zoper tak sklep je dopustna (četrti odstavek 55. člena ZPOmK-1), tožnik izkazuje tudi pravni interes (smiselno kot v G 40/2011). Tožbo vlaga iz razloga napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Uvodoma je opozoril, da pravico do nepristranskosti pri odločanju zagotavlja že Ustava RS (23. člen in 22. člen), enako oziroma podobno to pravico zagotavlja 6. člen EKČP. Iz pravice do nepristranskega odločanja izhaja zahteva, da uradna oseba s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezana na način, ki bi lahko povzročil ali pa že ustvari upravičen dvom, da uradna oseba ne more več voditi postopka objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Da bi uradna oseba lahko vodila postopek nepristransko, ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja, ne sme biti zainteresirana za izid postopka. Ni sporno, da naj bi pooblaščena uradna oseba zgolj vodila postopek, izdane akte (Seznanitev in PRD) naj bi izdal direktor toženke, končno odločitev pa bo sprejel senat. Tožnik namreč zahteva izločitev uradne osebe zaradi pristranskega vodenja postopka. V zvezi s spornim elektronskim sporočilom z dne 5. 9. 2016 je navedel, da se je nanj skliceval, ker po njegovi oceni potrjuje, da je pooblaščena uradna oseba sprejela odločitev o končnem izidu postopka in to sporočila tretji osebi, še preden je do konca izpeljala ugotovitveni postopek. S kakšnim namenom je uradna oseba komunicirala s tretjo osebo na nedovoljen način, tožniku ni znano, očitno pa kaže na pristranskost uradne osebe. Tudi ni sporno, da je bil med strankama 12. 10. 2015 izveden sestanek, ni pa jasno, kako naj bi to vplivalo na nepristranskost ravnanja uradne osebe. Iz spornega elektronskega sporočila namreč jasno izhaja stališče pooblaščene uradne osebe, da gre v tem primeru za kršitev ter da bo (in ne morebiti, da bo lahko) izdana odločba, v kateri bo kršitev (in ne domnevna oziroma morebitna kršitev) ugotovljena, sporno sporočilo pa je bilo nedvomno poslano, še preden je bil zaključen ugotovitveni postopek in izdan PRD. Iz tega sporočila je tudi jasno razvidno, da se govori o izdaji končne odločbe in ne o izdaji PRD. Prevod besede ''odluka'' iz hrvaškega jezika v slovenski jezik je ''odločba'' in ne odločitev. Pooblaščena uradna oseba v tem sporočilu ni nikoli trdila, da je tista, ki bo sprejela končno odločitev, temveč je jasno pojasnila, da bo izdana odločba o kršitvi. Ni niti pomembno, v katerem jeziku je napisano sporočilo, važna je vsebina. Prav tako Direktiva št. 2019/1937 ne določa, da bi se morala komunikacija s prijaviteljem izločiti iz spisa, temveč celo določa, da se mora osebam, na katere se nanaša prijava, v celoti zagotoviti pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sojenja, domneve nedolžnosti in pravice do obrambe, vključno s pravico do zaslišanja in pravico do dostopa do svojega spisa. Ker to sporočilo ni del spisa, tožnik v tem delu ne more v celoti učinkovito izvajati predmetnih pravic. Pooblaščena uradna oseba celo želi to sporočilo prikriti. Pri vpogledu v spis dne 6. 9. 2018 je potrdila, da so vsi relevantni dokumenti del predmetnega spisa, kar pa očitno ne drži. 17. in 18. člen ZPOmK-1 pa za namen varovanja tajnosti vira predvidevata pripravo nezaupnih verzij dokumentov ter možnost, da se pri vpogledu v upravni spis vpogled v takšen dokument zavrne. Nikjer pa zakon ne določa, da se takšni dokumenti vodijo v drugem spisu oziroma da se sploh ne zavedejo. Tožnik je neutemeljenost zavrnitve izvedbe dokaznih predlogov, ki jih je podal v postopku, izpostavil kot dodaten dokaz o pristranskosti vedenja postopka. Toženka je namreč zavrnila dokazna predloga z zaslišanjem prič B. B. in C. C. s pojasnilom, da naj bi iz dokazov, pridobljenih v okviru preiskave, jasno izhajalo, da naj ti osebi ne bi bili vpleteni v vse vidike kršitve (303. tč. PRD). Poleg tega naj ne bi bilo navedeno, kaj naj izpovesta, kar ne drži, saj je bilo v odgovoru na Seznanitev jasno navedeno kaj. Tožnik vztraja na stališču, da gre za neutemeljeno zavrnjen dokazni predlog, ki je sledil že vnaprej sprejetemu stališču uradne osebe. S tem je bilo kršeno načelo materialne resnice. Tožnik je v dosedanjem postopku že opozoril, da Seznanitev predstavlja nenavaden korak v postopku pred toženko, ki očitno kaže na predhodno dokazno oceno o obstoju očitane kršitve, kar predstavlja kršitev pravice do obrambe. Ne drži, da naj bi se tožniku na tej podlagi omogočila seznanitev in predložitev dokazov v zvezi z očitki toženke, saj je toženka v PRD (303. točka) vse zavrnila. V upravnem postopku morajo biti zagotovljena ustrezna procesna jamstva, vključno s pravico stranke do izjave in izvedbo ustne obravnave. Slednja je še posebej pomembna v postopku s kaznovalno naravo, kot je obravnavani. Toženka je dosedaj vse dokazne predloge tožnika pavšalno zavrnila, ustne obravnave pa ni izvedla. Zavrnitev dokaznih predlogov pa mora biti tudi ustrezno obrazložena, kar dosedaj toženka tudi še ni storila. Na nedopustnost ravnanja toženke je opozorilo tudi že Upravno sodišče v sodbi, I U 1819/2014. Tako ravnanje toženke nedvomno podpira zaključek, da je pooblaščena oseba že vnaprej zavzela stališče o obstoju kršitve iz 6. člena ZPOmK-1 in prvega odstavka 101. člena PDEU. Kršitve vodenja postopka, ki kažejo na očitno pristranskost pooblaščene uradne osebe, so se v jasni luči pokazale šele z izdajo PRD, zato ne gre za zavlačevanje. Tako ni verjetno, da bi bila pooblaščena uradna oseba sposobna izvesti nepristranski postopek. Predlagal je, da sodišče vpogleda v izjavo tožnika o PRD in zahtevo za izločitev uradne osebe, izpodbijani sklep, upravni spis. Ker so podane vse predpostavke za odločitev po 65. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), je tožnik predlagal, da sodišče tožbi ugodi in 1. točko izreka sklepa spremeni tako, da ugodi zahtevi tožnika za izločitev uradne osebe A. A. iz vodenja postopka, opr. št. 3062-15/2015. Podredno naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje toženki.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma poudarila, da očitki tožnika v ničemer niso izkazani. Njegov zahtevek temelji na domnevah. Jasno je, da se tožnik ne strinja z vodenjem postopka, vendar to ni razlog za izločitev uradnih oseb iz postopka vodenja v zadevi. Beseda ''odluka'' se iz hrvaškega v slovenski jezik prevaja vsaj na dva načina: odločba ali odločitev. V hrvaški pravni terminologiji se za prevod besede odločba v smislu posamičnega akta sodne ali upravne oblasti uporablja izraz ''rješenje''. Sestanek 12. 10. 2015 je bil sklican na pobudo tožnika, izveden je bil po opravljenih preiskavah. Nestrinjanje z oceno dokazne ocene v PRD ne predstavlja razloga za dvom v nepristranskost. Komunikacija, kot izhaja iz spornega elektronskega sporočila, pa niti ni sporna, je skladna z zakonodajo ter po naravi stvari ni del spisa predmetne zadeve in ne predstavlja nikakršnega prikrivanja ali prejudiciranja izida zadeve. Predlagala je zavrnitev tožbe.

4. Tožnik je vztrajal pri svojih navedbah v tožbi, dodal, da je v spornem elektronskem sporočilu zapisano: ''Ta mesec bo izdana prva predhodna odločba in nato po odgovoru strank končna odločba. To bo odločba, ki bo vsebovala elemente kršitve našega zakona, kar pomeni tudi kršitev odgovornosti.'' Gre za jasno napoved izdaje PRD in odločbe o kršitve. Ker sporno sporočilo ni del spisa, je toženka kršila Uredbo o upravnem poslovanju, kot že navedeno v tožbi. Vztrajal je pri ostalem.

5. Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo 22. 4. 2021, ki sta se ga udeležili obe stranki. Na naroku sta stranki vztrajali pri svojih navedbah, ki sta jih podkrepili z določenimi poudarki in dodatnimi izvajanji, sodišče je vpogledalo v predlagane listine (upravni spis, izjavo o PRD in zahtevo za izločitev uradne osebe, izpodbijani sklep) ter v soglasju s strankama sklenilo, da bo vpogledalo v odločbo, št. 3062-15/2015-84 z dne 17. 12. 2020, ki je bila izdana v glavni stvari in ki je predmet upravnega spora, ki se vodi pod opr. št. I U 183/2021. Na naroku je pooblaščenka tožnika sodišče opozorila, da je na naroku prisoten A. A., torej uradna oseba, v zvezi s katerim je bil izdan sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe, ki je predmet upravnega spora. V zvezi z navedenim je treba ugotoviti, da je bilo o zahtevi za izločitev s sklepom _dokončno_ odločeno in – kot že povedano – je bila zahteva za izločitev uradne osebe zavrnjena. Glede na povedano sodišče ne vidi razloga, da A. A. ni mogel sodelovati na naroku za glavno obravnavo kot pooblaščenec zakonitega zastopnika toženke. Sodišče je po naroku za glavno obravnavo dne 5. 5. 2021 pribavilo spis I U 183/2012 zaradi vpogleda v odločbo, št. 3062-15/2015-84 z dne 17. 12. 2020, jo skopiralo ter vložilo v spis.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrnitvi zahteve tožnika za izločitev uradne osebe A. A. iz vodenja postopka, št. 3062-15/2015. 8. Toženka je sporno odločitev sprejela na podlagi 35. oziroma 37. člena ZUP v zvezi s 15. členom ZPOmK-1 (ta določa, da če ni v tem zakonu drugače določeno, se za postopek odločanja agencije uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek). Navedeni določbi ZUP predpisujeta postopanje upravnega organa v primeru nastanka okoliščin, zaradi katerih predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku. Tako so v 35. členu taksativno našteti primeri, ki se nanašajo na osebno razmerje uradne osebe do same upravne zadeve ali pa do stranke, so absolutni in se uveljavijo ne glede na voljo strank v postopku. Po 37. členu ZUP pa lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe, poleg taksativno naštetih razlogov iz 35. člena, tudi takrat, kadar _druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti_. Pri tem mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan kakšen razlog za izločitev. Institut izločitve tako zagotavlja zakonitost odločanja in nepristranost uradne osebe v upravnem postopku, kar je ena izmed najpomembnejših temeljnih procesnih pravic v postopku, garantirana po Ustavi RS in mednarodnih pogodbah, ki zavezujejo Slovenijo, kot poudarja tudi tožnik v tožbi in s čimer se sodišče strinja. Vendar pa mora stranka postopka, ki zahteva izločitev uradne osebe, če ne gre za absolutne izločitvene razloge iz 35. člena (za kar v obravnavanem primeru ne gre) konkretno navesti in določno opredeliti (navzven) zaznavne oziroma objektivne okoliščine, zaradi katerih zahteva izločitev, pri čemer je dokazno breme na njeni strani. Med te objektivne okoliščine pa nestrinjanje z vodenjem postopka in odločitvami uradne osebe same po sebi niso izločitveni razlog.

9. Kot izhaja iz podatkov spisa ter izpodbijanega sklepa, je tožnik kot razlog za izločitev uradne osebe opredelil ravnanje te uradne osebe, s tem, ko je ta že vnaprej jasno izrazila stališče, da je v primeru prišlo do kršitve s strani tožnika. To stališče po mnenju tožnika temelji na elektronskem sporočilu uradne osebe z dne 5. 9. 2016 žvižgaču D.D., v katerem je uradna oseba toženke zapisala, da gre za kršitev in da bo izdana odločba, v kateri bo kršitev ugotovljena.

10. Sodišče ugotavlja, da del besedila elektronskega sporočila, ki vsebuje tudi sporno navedbo, glasi tako: ''Ovaj mjesec, če izači prva preliminarna odluka in onda poslije odgovora stranaka konačna odluka. Biti če odluka koja ima elemente kršenja našega zakona, što podrazumijeva i prekršanju (prekršajnu - op. sod.) odgovornost.'' Kar se tiče prevoda besede ''odluka'', je najti v hrvaško-slovenskem slovarju več prevodov: odločitev, sklep. Toženka sicer navaja, da naj bi bil hrvaški izraz za upravni akt (s katerim je sprejeta odločitev) (tudi) ''rješenje'', vendar to niti ni pomembno. Pomembno je, ali je uradna oseba, s tem, ko je v elektronskem sporočilu, poslanem žvižgaču, sporočila, da ''bo v zadevi izdana preliminarna odločitev in nato po odgovoru strank končna odločitev, ki bo vsebovala elemente kršitve zakona..'' že prejudicirala končno odločitev, sprejeto o glavni stvari. Po oceni sodišča taki razlagi tožnika ni mogoče slediti. Kot izhaja iz navedb uradne osebe, podanih v odgovoru na zahtevo za izločitev (kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa), in ki jih je toženka nato tudi povzela kot enega izmed poglavitnih razlogov za zavrnitev zahteve, te navedbe predstavljajo dejansko prevod 36. člena ZPOmK-1. Ta namreč določa, da kadar namerava agencija izdati odločbo o ugotovitvi obstoja kršitve določb 6. ali 9. člena tega zakona ali 101. ali 102. člena PDEU, mora stranke seznaniti s povzetkom relevantnih dejstev (ki vključuje ugotovitve o dejstvih in dokazih, pomembnih za odločitev) in jim določiti primeren rok, da se o tem izjavijo.

11. Nepomembno tudi ni, da je bilo sporno sporočilo poslano po sestanku s tožnikom, opravljenem 12. 10. 2015, na katerem je bilo določeno dokazno gradivo, ki je kazalo na kršitev, že zbrano, tožnik pa je bil tudi seznanjen, da bo pripravljen dokument, ki bo vseboval opis dejanskega stanja (z izsledki dosedanjega postopka pred toženko, ki so (torej očitno že) v tej fazi kazali na kršitev). Da je bil v zadevi opravljen sestanek s tožnikom 12. 10. 2015, po tem, ko je bila v podjetju 22. 7. 2015 opravljena preiskava (po dne 7. 7. 2015 izdanem sklepu o uvedbi postopka zaradi ugotavljanja kršitve 6. člena ZPOmK-1 in 101. člena PDEU ter izdani odredbi Okrožnega sodišča v Ljubljani), o preiskavi sestavljeni zapisniki, na katere so udeleženci lahko podali tudi pripombe, izhaja tudi iz odločbe, št. 3062-15/2015-84 z dne 17. 12. 2020 (točke 24 in dalje). V elektronskem sporočilu je bilo torej dejansko (in zelo na splošno) sporočeno _takratno stanje zadeve_ in prihodnje ravnanje toženke, tj. izdaja PRD po 36. členu ZPOmK-1. Tako ni mogoče slediti tožniku, da je s tem uradna oseba, ne samo pokazala interes za izid postopka, temveč sprejela (vnaprejšnjo) odločitev v njegovo škodo.

12. Tožnik tudi očita, da bi moral biti seznanjen s komunikacijo z žvižgačem oziroma vsebino prijave, kot to narekuje Direktiva št. 2019/1937 z dne 23. 10. 2019 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije, toženka pa se pri izločitvi komunikacije z žvižgačem iz upravnega spisa – poleg citirane Direktive - opira na 17. in 18. člen ZPOmK-1. 13. Direktiva v 16. členu določa, da države članice zagotovijo, da se identiteta prijavitelja brez izrecnega soglasja te osebe ne razkrije nikomur razen pooblaščenemu osebju, pristojnemu za sprejemanje prijav ali nadaljnje ukrepanje po prijavah, v 66. točki preambule pa, da bi morali pristojni organi dati prijaviteljem tudi povratne informacije o ukrepih, ki jih nameravajo sprejeti ali so jih sprejeli kot nadaljnje ukrepanje, na primer napotitev k drugemu organu, zaključki postopka zaradi pomanjkanja ustreznih dokazov ali drugih razlogov ali začetek preiskave ter po možnosti njene ugotovitve in vsi ukrepi, sprejeti za obravnavo tega vprašanja, ter o razlogih za izbiro tega nadaljnjega ukrepanja. Komunikacija z žvižgačem tako tudi po oceni sodišča ne sodi med dokumente upravnega spisa in je toženka imela podlago, da je skladno s 17. členom ZPOmK-1 varovala tajnost vira, vključno pri pregledu dokumentov zadeve po 18. členu ZPOmK-1 (peti odstavek). S sklepom o uvedbi postopka pa je bil tožnik tudi seznanjen z informacijami (na podlagi prijave tega zaupnega vira, torej žvižgača), zaradi katerih je toženka uvedla postopek. Tako ni prišlo do kršitve 22. člena Direktive, ki določa ukrepe za zaščito oseb, ki jih prijava zadeva, po katerem morajo države članice zagotoviti v skladu z Listino, da osebe, ki jih prijava zadeva, v celoti uživajo pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sojenja ter domneve nedolžnosti in pravice do obrambe, vključno s pravico do zaslišanja in pravico do dostopa do svojega spisa. Do kršitve določb Uredbe o upravnem poslovanju, ki jo tožnik sicer zgolj pavšalno uveljavlja, tako ni prišlo.

14. Tožnik očitek pristranskosti izpeljuje iz s strani toženke (oziroma uradne osebe) sestavljenega dokumenta, poimenovanega Seznanitev z dejstvi in zahteva za posredovanje podatkov, poslanega tožniku dne 16. 8. 2018, ki vsebuje (po mnenju tožnika) predhodno dokazno oceno o obstoju kršitve, kar predstavlja kršitev pravice do obrambe. Drži, da zakon pred izdajo PRD ne predpisuje izdaje nobenega drugega oziroma dodatnega dokumenta, vendar pa sodišče v tem ne vidi kršitve, ki bi kazala na pristranskost uradne osebe, ki je vodila postopek, kot tudi ne kršitve pravice do obrambe. Dejstvo, da je uradna oseba tožnika seznanila z dejstvi in okoliščinami, ki so bila ugotovljena v postopku do takrat, torej v tej fazi postopka, in mu dala možnost, da se o tem izjavi, nedvomno ne more predstavljati predhodne dokazne ocene o obstoju kršitve in s tem kršitve pravice do obrambe, temveč je bila s tem tožniku v bistvu dana dodatna možnost (poleg, še kasneje v postopku izdanem PRD in možnosti podaje izjave tožnika na PRD), da nasprotuje že do takrat zbranim ugotovitvam in ponudi oziroma predloži za svoje trditve dokaze. Tožnik je torej imel več možnosti, da s svojimi ravnanji vpliva na izid postopka. Relevantnost in koristnost določenega dokaza se ocenjuje na podlagi stanja zadeve in se ta presoja lahko med postopkom spreminja. Povedano drugače: če bi tožnik po mnenju uradne osebe ponudil za odločitev relevantne trditve in jih tudi s pravno relevantnimi dokazi izkazal, bi bil izid postopka lahko drugačen, zatorej ni mogoče reči, da zgolj zaradi stanja postopka, v katerem je bila izdana Seznanitev, že pomeni vnaprejšnjo odločitev uradne osebe oziroma pristransko vodenje postopka s strani uradne osebe z že vnaprej določenim izidom postopka.

15. Sodišče tudi sledi izvajanju toženke, ki ima oporo v ZPOmK-1 (kateremu tožnik sicer tudi ne nasprotuje), da uradna oseba ni organ postopka odločanja o posamičnih zadevah v upravnem postopku, temveč sta to senat in predsednik senata (12n. člen ZPOmK-1). Senat odloča o posamičnih zadevah iz pristojnosti agencije v upravnem postopku, v katerih se po tem zakonu izdajo akti, s katerimi se postopek pred agencijo konča. Postopek do izdaje odločbe vodi javni uslužbenec, zaposlen v agenciji, ki izpolnjuje pogoje za vodenje postopka in ga za to pooblasti direktor; javni uslužbenec, ki je vodil postopek, predloži senatu pisno poročilo in predlog odločbe (drugi in tretji odstavek 12o. člen ZPOmK-1). Ker senat odloča o zadevi po posvetovanju z glasovanjem (12p. člen ZPOmK-1), tudi iz tega razloga ni mogoče očitati uradni osebi pristranskega vodenja postopka, saj slednji vodi postopek po ZPOmK-1 in ZUP, torej ugotovi relevantna dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev, o tem pripravi poročilo s predlogom odločbe, o slednjem pa odloča senat. 16. Kot pa je že večkrat zavzela stališče sodna praksa, morebitne kršitve pravil postopka (tožnik še očita pavšalno zavrnitev dokaznih predlogov, ne-izvedbo ustne obravnave kot izkaz pristranskosti vodenja postopka uradne osebe) tudi ne predstavljajo izločitvenega razloga iz 37. člena ZUP, bodo pa le-te v sporu zoper odločitev o glavni stvari predmet presoje, če jih tožnik v tožbi uveljavlja, in če bo presodilo, da so utemeljene, bo v posledici svoje presoje sprejelo ustrezno odločitev. Enako velja tudi glede (smiselno) očitka o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja (ker uradna oseba ni izvedla nobenih dodatnih preiskovalnih dejanj po sporočilu žvižgaču, temveč izdala Seznanitev in PRD).

17. Glede na povedano je sodišče, ker je spoznalo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in da je sklep na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

18. Sodišče je odločitev sprejelo po opravljeni glavni obravnavi (51. člen ZUS-1).

19. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.