Jedro

Ker postopek reševanja spora med operaterji po 129. členu ZEKom ni namenjen spreminjanju regulatornih obveznosti operaterjev, ki so bili na podlagi analize trga določeni za operaterje s pomembno tržno močjo in jim je tožena stranka kot takim naložila primerne obveznosti, po tem, ko je bila z dokončno začasno odločbo tožene stranke določena tudi cena zaključevanja klicev v javnem mobilnem telefonskem omrežju operaterja A. d.o.o., predlogu tožeče stranke za rešitev medoperaterskega spora med operaterjema B. d.d. in A. d.o.o. zaradi cene zaključevanja klicev v omrežju A. d.o.o., po katerem bi tožena stranka operaterju A. d.o.o. določila drugačno ceno zaključevanja minute klica v omrežje A. d.o.o., kot izhaja začasne odločbe, tudi po presoji sodišča ni bilo mogoče ugoditi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se predlog tožeče stranke za rešitev spora z družbo A. d.o.o., v zvezi s ceno zaključevanja klicev v omrežju družbe A., zavrne ter ugotovila, da stroški v tem postopku niso nastali. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka zaradi nujne potrebe po ureditvi stanja na upoštevnem trgu „zaključevanje govornih klicev v posamičnih javnih mobilnih telefonskih omrežij (medoperaterski trg)“ z začasnim ukrepom posegla v naveden veleprodajni trg in je zaradi varstva konkurence in pravice uporabnikov dne 16. 4. 2009 izdala začasno odločbo, št. 38294-1/2009-5, ki do izdaje odločbe na podlagi redne analize trga, oziroma najkasneje do 1. 10. 2009 celovito ureja cenovna razmerja na navedenem veleprodajnem trgu. Začasna odločba tako med drugim ureja tudi veleprodajne cene zaključevanja klicev v javnem mobilnem telefonskem omrežju družbe A. Tako je bila v točki 1.3. začasne odločbe družba A. na navedenem upoštevnem trgu določena za operaterja s pomembno tržno močjo, v točki 1.4. pa je bila družbi A. naložena obveznost cenovnega nadzora, v okviru katere mora družba A. od vključno tekočega obračunskega obdobja (mesec april) dalje uveljaviti ceno za zaključevanje klicev v svojem javnem mobilnem telefonskem omrežju v višini največ 0,0785 EUR/minuto. To pa glede na ceno zaključevanja klicev, ki je bila z začasno odločbo naložena B. (0,0523 EUR/ minuto), pomeni, da je bila A. naložena cena, ki za 50 % presega ceno B. oziroma je tožena stranka A. do izvedbe redne analize predmetnega upoštevnega trga priznala asimetrijo v višini 1 : 1,5 v razmerju do cene B. Tožena stranka ugotavlja, da je bilo z začasno odločbo dokončno odločeno o ceni zaključevanja klicev v javnem mobilnem telefonskem omrežju družbe A., na katero se nanaša zahtevek B. v predmetnem postopku reševanja spora. Postopek reševanja spora med operaterji v skladu s 129. členom ZEKom pa ni namenjen temu, da bi se z odločbo v tem postopku spreminjale regulatorne obveznosti operaterjev, ki so bile na podlagi analize trga določene za operaterje s pomembno tržno močjo in jim je tožena stranka kot takim v skladu z ZEKom naložila primerne obveznosti. Tožena stranka ugotavlja, da je bil A. z začasno odločbo, št. 38294-1/2009-5 z dne 16. 4. 2009 določen za operaterja s pomembno tržno močjo na upoštevnem trgu „zaključevanje govornih klicev v posamičnih javnih mobilnih telefonskih omrežij (medoperaterski trg)“ in da mu je bila naložena obveznost cenovnega nadzora, v okviru katere je določena tudi cena zaključevanja klicev v njegovem omrežju. Glede na to, da je bilo v ceni zaključevanja klicev v javnem mobilnem telefonskem omrežju družbe A. dokončno odločeno z začasno odločbo in da so bila na ta način celovita urejena cenovna razmerja med obema strankama predmetnega spora, je tako odpadla podlaga za odločanje v sporu (9. in 129. člen ZEKom).

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke, ker naj bi bila nepravilna in nezakonita. Kljub temu, da je bila tožena stranka dolžna o predlogu tožeče stranke odločiti v štirih mesecih, tega ni storila in je šele po preteku tega zakonskega roka predlog tožeče stranke zavrnila z obrazložitvijo, da je odpadla podlaga za odločitev, ker je ceno zaključevanja klicev določila z začasno odločbo z dne 16. 4. 2009. Pri tem tožena stranka očitno ni upoštevala, da je z začasno odločbo z dne 16. 4. 2009 cena zaključevanja klicev določena le za naprej (od aprila 2009 dalje), medtem ko je za celotno obdobje, od vložitve predloga dne 20. 10. 2008 dalje, cena določena z odločbo, št. 38291-20/2007-6 z dne 12. 9. 2007 in je v spornem obdobju od vložitve predloga za rešitev spora dosegla nedopustno visoko stopnjo asimetrije 1 : 1,95 v primerjavi s ceno zaključevanja klicev v omrežju družbe B. d.d. Zaradi tega je nastala velika škoda, katere povračilo bo tožeča stranka uveljavljala z vložitvijo ustreznih zahtevkov zoper odgovorne osebe. Zaradi določbe 3. odstavka 67. člena ZUS-1 pa mora zahtevati odpravo odločbe v upravnem sporu. Tožeča stranka ima kljub začasni odločbi z dne 16. 4. 2009 pravni interes, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožena stranka o ceni zaključevanja odloči, saj je zoper navedeno začasno odločbo vložila tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije. V kolikor bo sodišče začasno odločbo odpravilo, bo tožena stranka morala odločiti o predlogu tožeče stranke za rešitev spora. Začasna odločba ima omejeno trajanje, najkasneje do 1. 10. 2009 in nima določbe o razveljavitvi odločbe tožene stranke z dne 12. 9. 2007, št. 38291-20/2007-6, s katero je bila določena cena zaključevanja klicev 0,1123 EUR/minuto, katere prilagoditev je zahtevala tožeča stranka. V predmetni zadevi gre tudi za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. Nedopustno namreč je, da tožena stranka svoje obveznosti razrešiti medoperaterski spor krši na način, da o sporu ne odloči v zakonsko določenem roku, kasneje pa predlog tožeče stranke, ne da bi ga sploh meritorno presojala, zavrne sklicujoč se na začasno odločbo, ki ni bila izdana v istovrstnem postopku in ki nima določbe o derogiranju odločbe z dne 12. 9. 2007. Dopustitev takšnega ravnanja tožene stranke predstavlja kršitev evropskega pravnega reda, zlasti določbe Direktive Evropskega parlamenta in sveta 2002/21/ES z dne 7. 3. 2002 v skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva), ki poudarja pomen pravice operaterja pozvati nacionalni regulatorni organ na rešitev spora in izdajo zavezujoče odločbe, pri čemer mora slednji spoštovati načelo hitrosti in cilje sektorske regulacije. Nezakonito je ravnanje tožene stranke, ki je v izpodbijani odločbi predlog tožeče stranke zavrnila z obrazložitvijo, da naj bi zaradi izdaje začasne odločbe z dne 16. 4. 2009, s katero je bila v točki 1.4. izreka določena tudi cena zaključevanja klicev v omrežju družbe A. d.o.o., odpadla podlaga za odločanje v predmetnem sporu. Začasna odločba še ni pravnomočna, ker je zoper njo sproženih več upravnih sporov. S tem, ko tožena stranka navaja, da naj bi zaradi začasne odločbe odpadla podlaga za odločanje o predlogu tožeče stranke, očitno meri na neizpolnjenost procesnih predpostavk za odločanje, zaradi česar je mogoče predlog zavreči ne pa zavrniti. Vendar pa začasna odločba z dne 16. 4. 2009 v ničemer ne preprečuje odločanje tožene stranke o predlogu, ker je bila izdana v drugem postopku, ker še ni pravnomočna, ker začasna odločba ne vsebuje določbe o derogiranju odločbe z dne 12. 9. 2007, ki je določila ceno zaključevanja klicev v omrežju družbe A. d.o.o. in katere veljavnost ni bila časovno omejena in ker ima začasna odločba omejeno veljavnost in sicer do izdaje ustreznih regulatornih določb oziroma najkasneje do 1. 10. 2009. Opisano ravnanje tožene stranke, ki obveznosti glede cene zaključevanja klicev nalaga hkrati v postopkih reševanja spora ter v postopkih po 21. in 22. členu ZEKom, ne da bi jasno določila časovno veljavnost odločb, jasno dokazuje nezakonitost tako odločbe z dne 12. 9. 2007, kot tudi nezakonitost izpodbijane odločbe. Obveznost tožene stranke meritorno odločiti o predlogu tožeče stranke za reševanje medoperaterskega spora je določena s 5. odstavkom 9. člena in 129. členom ZEKom oziroma 20. členom okvirne direktive. Tožena stranka je s tem, ko predloga ni meritorno obravnavala, takšno obveznost kršila, s čimer je kršila pravico tožeče stranke zahtevati od tožene stranke ureditev tistih vprašanj medmrežnega povezovanja, glede katerih ni bilo mogoče doseči soglasja. Obveznost tožene stranke odločiti o ponovnem predlogu za določitev cene pa izhaja tudi iz sodbe sodišča opr. št. U 2079/2007 z dne 12. 5. 2009. S tem, ko tožena stranka predloga tožeče stranke ni meritorno obravnavala, temveč ga je napačno zavrnila iz procesnih razlogov, je podano tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, izpodbijane odločbe pa ni mogoče preizkusiti, ker predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 2. odstavku 237. člena točke 7 ZUP v zvezi s 3. odstavkom 27. člena ZUS-1. Tožena stranka dejanskega stanja v zvezi s tem, ali je bila cena zaključevanja klicev v višini 0,1123 EUR/minuto, kot je bila določena z odločbo tožene stranke z dne 12. 9. 2007, razumna, sploh ni ugotavljala, kar predstavlja kršitev po 3. točki 1. odstavka 27. člena ZUS-1. Tožeča stranka opozarja, da zavrnitev zahteve nima enakega učinka kot zavrženje predloga, zaradi česar ima pravni interes na odpravi nezakonitega sklepa. Začasna odločba z dne 16. 4. 2009 še ni pravnomočna. V kolikor bo sodišče v upravnem sporu začasno odločbo odpravilo, potem cena zaključevanja klicev ne bo na novo določena, zaradi česar jo bo morala tožena stranka določiti v postopku na podlagi predloga tožeče stranke. Začasna odločba bo prenehala veljati tudi, kolikor tožena stranka do 1. 10. 2009 ne bo izdala nove regulatorne odločbe oziroma v kolikor bi bila takšna izdana regulatorna odločba pozneje odpravljena. Zavrženje predloga v nasprotju z zavrnitvijo predloga ni procesna ovira za vložitev novega predloga (129. člen ZUP). V kolikor sodišče izpodbijane odločbe ne bi odpravilo, tožeča stranka v primeru odprave začasne odločbe ne bi mogla sprožiti oziroma nadaljevati začetega postopka reševanja spora, s čimer bi bila kršena njena pravica, skladna s 5. odstavkom 9. člena in 129. členom ZEKom. Prav tako nezakonita zavrnitev predloga glede na vezanost pravdnega sodišča na odločitev o zakonitosti upravnega akta kot prehodnem vprašanju skladno z določbo 3. odstavka 67. člena ZUS-1 preprečuje oziroma otežuje uveljavljanje odškodninskih zahtevkov tožeče stranke zoper povzročitelja škoda. Nezakonita zavrnitev predloga zato v vsakem primeru predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 237. členu ZUP. Dejstvo je, da je bila cena zaključevanja klicev 0,1123 EUR/minuto že od njene določitve dalje nerazumna in nezakonita. Subvencija družbe B. iz naslova asimetričnih cen zaključevanja klicev v obdobju od januarja do avgusta 2008 je znašala več kot 1.300.000,00 EUR v korist družbe A., kar predstavlja 47 % vseh prihodkov družbe A. iz naslova zaključevanja klicev iz omrežja B. O tem naj sodišče kot pričo zasliši A.A. Cena zaključevanja klicev v znesku 0,1123 EUR/minuto je nesorazmerno visoka tudi v primerjavi s primerjalnimi podatki iz EU. Tako je iz 13. implementacijskega poročila Evropske Komisije razvidno, da je povprečna cena zaključevanja klicev v lastnem omrežju drastično padla. Tako se je povprečna cena zaključevanja klicev v lastnem omrežju znižala za 0,0967 EUR, kar je bistveno manj od cene 0,1140 EUR. Stopnja asimetrije v korist družbe A. d.o.o. je bistveno previsoka glede na stopnjo asimetrije v državah članicah. V času vložitve predloga je stopnja asimetrije znašal 1 : 1,95 v korist družbe A. Posledično je tudi razlika v ceni zaključevanja B. in A. v absolutnem znesku bila povsem neprimerljiva s povprečji v EU. Tožeča stranka se je na 13. implementacijsko poročilo evropske komisije in stališče ERG sklicevala že v predlogu za uvedbo postopka reševanja spora, sodišču pa jih prilaga tudi v fizični obliki. Enako velja tudi za odločbe tožene stranke, na katere se sklicuje tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi. Postopka se je na strani tožeče stranke udeleževal A.A., zaradi česar je tudi dokazni predlog o njegovem zaslišanju v tem upravnem sporu dopusten in utemeljen. Predlaga, da se tožbi v celoti ugodi in se izpodbijana odločba v celoti odpravi. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki vse stroške postopka v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne nasprotuje tožnikovi pravici do vložitve tožbe. Ne more pa se strinjati s trditvami tožeče stranke, da ima izpodbijana odločba zanj „zelo hude posledice“. Z izpodbijano odločbo je namreč tožena stranka odločila, da se zahtevek tožnika za spremembo cen zaključevanja klicev v omrežje družbe A. d.o.o. zavrne. Tožeča stranka je na trgu zaključevanja govornih klicev v posamičnih javnih mobilnih omrežjih s pravnomočno regulatorno odločbo št. 3824-14/2007-3 z dne 13. 4. 2007 določena za operaterja s pomembno tržno močjo. Ena od obveznosti, ki ji je bila v zvezi s tem naložena, je obveznost cenovne regulacije iz 27. člena ZEKom, po kateri je dolžna postopoma zniževati svoje cene zaključevanja klicev v njegovo omrežje (točka 5 izreka regulatorne odločbe). Na podlagi te obveznosti je morala tožeča stranka uveljaviti najnižjo izračunano ceno zaključevanja klicev na trgu, to je ceno 0,0576 EUR/minuto. Družba A. d.o.o., ki v času zadnje regulacije upoštevnega trga za zaključevanje klicev na trgu komercialno še ni bila prisotna (svoje storitve je končnim uporabnikom pričela ponujati šele oktobra 2007, zato tudi ni bila določena za operaterja s pomembno tržno močjo), cen zaključevanja klicev ni imela reguliranih. Cene je oblikovala prosto, glede na lastno cenovno politiko ter glede na razmere na trgu. Tako je navedena družba kot ceno zaključevanja klicev v svojem mobilnem omrežju določila ceno 0,1123 EUR/minuto, kar je tožena stranka ocenila kot razumno ceno v okviru zahteve družbe A. d.o.o. za sklenitev medomrežne povezave s tožnikom v odločbi št. 38291-20/2007-6 z dne 12. 9. 2007. Navedena odločba je bila potrjena s sodbo Upravnega sodišča opr. št. U 2079/2007-21. Ker tožeča stranka z razmerjem med ceno zaključevanja klicev v svojem omrežju in ceno zaključevanja klicev v omrežju družbe A. d.o.o. ni bila zadovoljna, je dne 22. 10. 2008 pred toženo stranko sprožila medoperaterski spor po 129. členu ZEKom, v katerem je zahtevala, da se asimetrija med njeno ceno in ceno družbe A. zniža na največ 1:1,25. V postopku mediacije sta družba A. d.o.o. in tožeča stranka oblikovala svoj predlog v zvezi s ceno zaključevanja cene v svojem omrežju, vendar do dogovora ni prišlo. Ker do sporazumne rešitve med obema operaterjema ni prišlo, je bila tožena stranka o sporu prisiljena odločiti z izpodbijano odločbo. Tekom upravnega postopka je tožeča stranka svoj zahtevek zaostrila in je zahtevala simetrijo oziroma naj cena zaključevanja klicev v omrežje družbe A. ne preseže tožnikove cene, to je 0,0576 EUR/minuto. V času, ko je potekalo reševanje zgoraj opisanega medoperaterskega spora, pa je morala tožena stranka sprejeti začasni regulativni ukrep – začasno odločbo št. 38294-1/2009-5 z dne 16. 4. 2009. S citirano začasno odločbo je tožena stranka kot operaterja s pomembno tržno močjo, poleg tožnika in družbe C. d.d., še dodano določila družbi D. d.o.o. in A. d.o.o. ter na novo določila cene zaključevanja klicev navedenih mobilnih operaterjev. Tako sta bila tožeča stranka in družba C. dolžna uveljaviti ceno zaključevanja klicev v višini 0,0523 EUR/minuto, operaterja družba D. d.o.o. in A. d.o.o. pa sta bila dolžna (kot kasnejša vstopnika na trg) uveljaviti ceno zaključevanja klicev v višini 0,0785 EUR/minuto. Gre za asimetrijo v razmerju 1:1,5, ki jo za novo vstopajoča operaterja priporoča Skupina evropskih regulatorjev (ERG) v skupnem stališču ERG o simetriji cen zaključevanja klicev v mobilnih in fiksnih omrežjih (ERG (07) 83final080312). Ker so bila z izdajo začasno odločbe cenovna razmerja na trgu zaključevanja klicev od aprila 2009 naprej celovita urejena, cene pa do naslednje tržne analize določene, je tožena stranka tožnikov zahtevek, naj se cena zaključevanja klicev družbe A. v medoperaterskem sporu določi tako, da bo simetrična z njegovo ceno zaključevanja klicev, zavrnila z izpodbijano odločbo. V skladu z navedenim je torej domnevna in pavšalno zatrjevana velika škoda v obliki preplačil ter izgubljenega dobička, ki ga v tožbi zatrjuje tožnik, lahko zgolj posledica začasnega regulatornega ukrepa, torej začasne odločbe z dne 16. 4. 2009. Cene tožeče stranke in družbe A. d.o.o. so bile namreč določene z navedeno odločbo. Tožeča stranka se očitno še vedno ne more sprijazniti s tem, da je družba A. d.o.o. v času, ko še ni bila regulirana na upoštevnem trgu zaključevanja klicev, kot ceno zaključevanja klicev v lastnem omrežju določila 0,1123 EUR/minuto, in bi sedaj rada na vsak način dosegla, da bi se ta cena razglasila za nerazumno oziroma nezakonito. Pri tem pa tožeča stranka popolnoma prezre, da je v zvezi s tem toženka z odločbo št. 38291-20/2007-6 z dne 12. 9. 2007 ugotovila, da je bila taka cena kot del zahteve družbe A. d.o.o. za sklenitev medomrežne povezave s tožnikom, razumna. Zatrjevanje tožeče stranke, da je odločba z dne 12. 9. 2007 nezakonita, je zato neprimerno in kaže na to, da tožeča stranka ne sprejema pravnomočne odločitve naslovnega sodišča v zvezi s tem. Tožena stranka poudarja, da je mogoče cenovne obveznosti v skladu z 27. členom ZEKom naložiti izključno operaterju, ki je na podlagi analize upoštevnega trga določen za operaterja s pomembno tržno močjo, družba A. d.o.o. pa pred izdajo začasne odločbe na upoštevnem trgu za zaključevanje klicev v posamičnih javnih mobilnih telefonskih omrežjih v Republiki Sloveniji ni bila operater s pomembno tržno močjo in posledično tudi ni imela nobenih regulatornih obveznosti, torej tudi ne cenovnih obveznosti. Tako tožena stranka v nasprotju z zatrjevanjem tožeče stranke v zvezi z odločbo z dne 12. 9. 2007 ni določila cene zaključevanja klicev v omrežju družbe A. d.o.o., ampak je s to odločbo zgolj ugotovila, da je zahteva družbe A. d.o.o. za vzpostavitev medomrežne povezave z družbo B. d.d., vključno s strani družbe A. d.o.o. predlagano ceno zaključevanja klicev, razumno. Tožnik je svoj zahtevek postavil tako, da bi se cene zaključevanja klicev družbe A. d.o.o. izenačile z najnižjo izračunano ceno, to je bila tožnikova cena 0,0576 EUR/minuto. Tožnik je torej od toženke zahteval določitev simetričnih cen, kar pa je bilo v nasprotju z ureditvijo cenovnih razmerij iz začasne odločbe z dne 16. 4. 2009. Prav tako pa je bil tak zahtevek tožeče stranke v nasprotju z evropsko regulatorno prakso, ki asimetrične medoperaterske cene za nove vstopnike izrecno dopušča. V nobeni od držav članic EU namreč cena zaključevanja klicev na mobilnem trgu ni določena tako, da bi bile veleprodajne cene bivših monopolistov, ki obvladujejo 50 % ali 60 % delež končnih uporabnikov, enake cenam novo vstopajočih operaterjev, ki so na trgu v izrazito slabšem izhodiščnem položaju. Ker se regulatorne obveznosti, torej tudi cenovne obveznosti, lahko nalagajo samo za tekoča oziroma prihodnja obračunska obdobja, ne pa za nazaj, odprava izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje, ne more v nobenem primeru imeti za rezultat naložitev simetričnih cen družbi A. d.o.o. od dne 22. 10. 2008. Tožena stranka še navaja, da sta k prekoračitvi štirimesečnega instrukcijskega roka za odločitev v medoperaterskem sporu posredno pripomogli tudi stranki sami, ki se kljub prvotno izkazani pripravljenosti na pogajanja v mediacijskem postopku očitno nista imeli resnega namena sporazumeti se o ceni zaključevanja klicev. Tožnik pa se poleg tega tudi ni udeležil ustne obravnave, zaradi česar mu je bila toženka prisiljena posredovati zapisnik ter mu na njegovo zahtevo postaviti še dodaten rok za izjasnitev, kar je še dodatno zavleklo postopek. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da bi tožena stranka morala z začasno odločbo derogirati tudi odločbo z dne 12. 9. 2007. Kot izhaja iz citirane odločbe, se v njej ni določala cena zaključevanja klicev v omrežje družbe A. d.o.o., kot to prikazuje tožnik, temveč se je le presojalo, ali je ta cena kot del zahteve za vzpostavitev medomrežne povezave s tožnikom ustrezala kriterijem razumnosti. V zvezi s tožbenimi ugovori, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredeljevala do vprašanja, ali je cena zaključevanja klicev v omrežju družbe A. d.o.o. v višini 0,1123 EUR/minuto razumna, pa tožena stranka navaja, da cena 0,1123 EUR/minuto v času izdaje izpodbijane odločbe (13. 5. 2009) sploh ni bila več veljavna cena družbe A. d.o.o., saj je bila z začasno regulatorno odločbo z dne 16. 4. 2009 določena nova in tudi bistveno nižja cena zaključevanja klicev. Do vprašanja, ali je cena 0,1123 EUR/minuto razumna, se je tožena stranka enkrat že opredelila, in sicer je to storila v odločbi št. 38291-20/2007-6 z dne 12. 9. 2007, ki je postala pravnomočna s sodbo Upravnega sodišča RS U 2079/2007-21 z dne 12. 5. 2009. Ponovno opredeljevanje do razumnosti cene 0,1123 EUR/minuto bi bilo zato v nasprotju z veljavnim pravnim redom. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da bi bilo potrebno zahtevek zavreči, ne zavrniti. Tožena stranka je o predmetni zadevi odločala meritorno in je tožnikov zahtevek, ki je bil postavljen v nasprotju z ureditvijo cen iz regulatorne začasne odločbe, povsem pravilno zavrnila. Tožeča stranka si v tem okviru očitno napačno razlago pristojnosti, ki jih ima tožena stranka v okviru razreševanja sporov, kolikor meni, da so tovrstni postopki neodvisni od postopkov regulacije trga. V 4. odstavku 9. člena ZEKom (ki predstavlja materialno podlago za odločanje o medoperaterskih sporih) je namreč določeno, da se lahko obveznosti v zvezi z medomrežnim povezovanjem (kamor posredno sodi tudi določitev cene zaključevanja klicev v omrežjih), v sporu naložijo le, če to še ni storjeno. Poleg tega pa tovrstno urejanje ne vpliva na obveznosti, ki se naložijo operaterjem s pomembno tržno močjo v okviru regulacije trga. Iz povedanega tako izhaja, da je odločanje o medoperaterskih sporih v razmerju do regulacije trga subsidiarnega značaja. Če je torej o določeni problematiki že odločeno z regulatorno odločbo, v postopku reševanja spora tožena stranka lahko odloča le v okviru veljavnih pogojev regulacije. Če bi tožena stranka zahtevku tožnika po uveljavitvi simetričnih cen v predmetnem postopku reševanja spora pritrdila, bi bila taka odločitev nekonsistentna z njeno lastno regulatorno odločbo, poleg tega pa bi kršila določbo 4. odstavka 9. člena ZEKom. Navedenega ne more spremeniti niti sklicevanje tožeče stranke na 5. odstavek 9. člena ZEKom, ki ga po mnenju tožene stranke v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. 5. odstavek 9. člena ZEKom je namreč podlaga za odločitev v tistih primerih, kadar zaradi nesoglasij sploh ne pride do sklenitve pogodbe o medomrežnem povezovanju, kar pomeni, da medomrežna povezava ni sklenjena in ni zagotovljene povezljivosti med obema koncema ter bi bile s tem ogrožene koristi končnih uporabnikov ter razvoj konkurence. V konkretnem primeru to ne velja, saj me tožečo stranko in družbo A. d.o.o. pogodbeno razmerje obstaja. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor glede domnevnega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo. Tožena stranka je zahtevek tožeče stranke zavrnila, saj je bi le-ta v nasprotju s trenutno veljavnimi pogoji regulacije na tem upoštevnem trgu. Posledično tožena stranka tudi zavrača tožnikova izpeljevanja, da je podana absolutna bistvena kršitev iz 7. točke 237. člena ZUP, češ, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Glede predloga, da sodišče zasliši pričo A.A., tožena stranka navaja, da je predlagana priča zaposlena pri tožeči stranki in kot taka deluje po njegovih navodilih in gre torej pri navedbi, da naj bi šlo za „pričo“ za zavajanje sodišča, gre za povsem nerelevantno in nepotrebno zaslišanje stranke. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, posledično pa zavrne tudi zahtevek za povrnitev stroškov.

Stranka z interesom A. d.o.o. v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe, saj z zahtevanim sodnim varstvom ne more izboljšati svojega pravnega položaja. V času predloga tožeče stranke cena zaključevanja klicev v omrežje družbe A. ni bila podvržena ex ante regulaciji, kar pomeni, da tožena stranka cene zaključevanja klicev v omrežje družbe A. d.o.o. ni regulirala. Tožena stranka sicer lahko regulira cene posameznega operaterja na podlagi določbe 22. člena ZEKom. Ta določa, da mora tožena stranka v primeru ugotovitve, da posamezni upoštevni storitveni trg ni dovolj konkurenčen, z odločbo določiti operaterja oziroma operaterja s pomembno tržno močjo na tem trgu. Tožena stranka mora predhodno, skladno z določbo 21. člena ZEKom, opraviti analizo predmetnega upoštevnega trga. Hkrati z odločbo o določitvi operaterja s pomembno tržno močjo mora tožena stranka temu operaterju naložiti vsaj eno obveznost iz 23. do 30. člena ZEKom, med katere sodi tudi obveznost cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva iz 27. člena ZEKom. Tožena stranka je z začasno odločbo št. 38294-1/2009-5 posegla na trg z regulacijskimi ukrepi, ki se nanašajo na vse operaterje s pomembno tržno močjo, med drugim pa je kot operaterja s pomembno tržno močjo določila tudi družbo A. d.o.o.. Družba A. d.o.o. se z načinom regulacije s citirano začasno odločbo sicer ne strinja in je zoper odločbo vložila tožbo v upravnem sporu, kar pa ne spreminja dejstva, da so razmerja na trgu po tej začasni odločbi regulirana in je regulirana tudi cena terminacije klicev v omrežje družbe A. d.o.o.. Tožena stranka je tako ceno zaključevanja klicev v omrežje družbe A. d.o.o. uredila z regulacijsko odločbo, zato je medoperaterski spor glede cen zaključevanja klicev med tožečo stranko in družbo A. postal obsoleten. Postopek reševanja medoperaterskega spora po 9. členu ZEKom namreč ni namenjen spreminjanju regulacijskih ukrepov. Dejstvo, da regulacijska odločba ni bila izdana v postopku reševanja medoperaterskega spora, ne igra nobene vloge. Nasprotno, tožena stranka mora ukrepe operaterjem s pomembno tržno močjo praviloma nalagati v postopku iz 22. člena ZEKom po skrbno opravljeni analizi trga na podlagi 21. člena ZEKom. S celostno ureditvijo cenovnih politik na grosističnem trgu pa tožena stranka zagotovo ni kršila pravice operaterja iz 20. člena Direktive evropskega parlamenta in sveta 2002-21-E/ES z dne 7. 3. 2002 o skupnem regulatornem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve. Tožena stranka z odločbo z dne 10. 9. 2007 (in ne z dne 12. 9. 2007, kot napačno navaja tožeča stranka) ni določila cene terminacije klicev v omrežju A., pač pa je le ugotovila, da je s strani družbe A. predlagana cena terminacije v višini 0,1123 EUR razumna. Zato je napačna navedba tožeče stranke, da bi morala začasna odločba z dne 16. 4. 2009 vsebovati določbo o razveljavitvi odločbe z dne 10. 9. 2007. Tudi, če bo v upravnem sporu izpodbijana začasna odločba z dne 16. 4. 2009 odpravljena, se pravni položaj tožeče stranke z izpodbijanjem odločbe tožene stranke v tem sporu ne bo izboljšal. Ni res, da bo morala v tem primeru tožena stranka odločiti o predlogu tožeče stranke za rešitev medoperaterskega spora. Cena družbe A. bo v času odločitve upravnih sporov zoper začasno odločbo zelo verjetno regulirane že na temelju druge odločbe (tožena stranka je že uvedla postopke na podlagi 22. člena ZEKom na podlagi analize upoštevnega trga 7, ki je bila končana meseca julija). Če pa temu ne bi bilo tako, ima tožeča stranka možnost ponovne sprožitve medoperaterskega spora pred toženo stranko. Na to pravico tožeče stranke samo dejstvo izdaje izpodbijane odločbe ne vpliva. Dejstvo je, da tožena stranka lahko v vsakem primeru določi cene reguliranih telekomunikacijskih storitev samo za vnaprej. Zato vprašanje časa sprožitve spora na ceno v času trajanja spora v nobenem primeru ne more vplivati. Tudi, če bi tožeči stranki škoda res nastala v posledici zatrjevano neutemeljenih cen terminacij klicev v omrežje družbe A., izpodbijana odločba z nastankom take škode nima nobene povezave. Če pa tožeča stranka namerava vlagati odškodninske tožbe zaradi domnevno prepočasnega reagiranja tožene stranke, s čimer tudi ne more uspeti glede na dejstvo, da so zakonski roki za odločitev o sporu iz 6. odstavka 129. člena ZEKom instrukcijski roki, ki pa niso bili nerazumno prekoračeni, pa odločbe z dne 13. 5. 2009 sploh ni treba izpodbijati. Stranka z interesom naslovnemu sodišču zato predlaga, da tožbo tožeče stranke zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže. Z izdajo začasne odločbe z dne 16. 4. 2009 je v celoti odpadla podlaga za odločanje v medoperaterskem sporu, zato je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ne glede na to, da je bila začasna odločba z dne 16. 4. 2009 izdana v drugem postopku. Tudi, če operaterji v upravnih sporih zoper začasno odločbo z dne 16. 4. 2009 uspejo, se cenovnih razmerij na trgu ne bo spreminjalo za nazaj, ker z določbo z dne 10. 9. 2007 tožena stranka ni določila nobene cene zaključevanja cene klicev, so vse navedbe tožeče stranke, iz katerih izhaja, da odločba z dne 16. 4. 2009 ne vsebuje določbe o derogiranju odločbe tožene stranke z dne 10. 9. 2007, brezpredmetne. Začasna odločba z dne 16. 4. 2009 ima res omejeno veljavnost, vendar cena zaključevanja klicev v omrežje družbe A. po določitvi družbe za operaterja s pomembno tržno močjo ne bo ostala neregulirana po izteku veljavnosti odločbe. Tožena stranka je na podlagi 21. člena ZEKom in 4. člena Splošnega akta o določitvi upoštevnih trgov (Uradni list RS, št. 18/08) že izdelala analizo upoštevnega trga 7 „zaključevanje govornih klicev v posamičnih javnih mobilnih telefonskih omrežij (medoperaterski trg)“ s predlaganimi obveznostmi. Na podlagi 95. člena ZEKom je dne 14. 7. 2009 navedeno analizo objavila na spletni strani z namenom pridobitve mnenja zainteresirane javnost, trenutno pa že vodi postopke za naložitve obveznosti posameznim operaterjem. Začasna veljavnosti regulatornega ukrepa tožene stranke z dne 16. 4. 2009 torej v ničemer ne vpliva na dejstvo, da meritorno odločanje tožene stranke v medoperaterskem sporu z izdajo te odločbe ni več mogoče. Popolnoma napačna pa je razlaga, da tožena stranka ne bi smela poseči na trg z regulacijsko odločbo zaradi tega, ker je v teku postopek spora med dvema operaterjema. Takšna razlaga določb zakona bi povsem onemogočila učinkovito izvajanje ex ante regulacije, saj bi operaterji izdajo odločbe lahko preprečili z zahtevami za rešitev posamičnih medoperaterskih sporov. Tožena stranka z izdajo izpodbijane odločbe ni kršila pravice tožeče stranke zahtevati od tožene stranke ureditev tistih spornih vprašanj medmrežnega povezovanja, glede katerih ni mogoče doseči soglasja. Sporno vprašanje je rešila z regulacijsko odločbo, katere izdaje je bila pričakovana in napovedana že v odločbi z dne 10. 9. 2007. Tudi, če bi se trditev tožeče stranke, da bi morala tožena stranka predlog kvečjemu zavreči, ne pa zavrniti, ker ga ni obravnavala meritorno, izkazala za utemeljeno, bi moralo sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrniti, ker izpodbijana odločba ne posega v pravico tožeče stranke ali pravno korist. Navedbe tožeče stranke o ceni zaključevanja klicev v omrežje družbe A. so za predmetni upravni spor popolnoma brezpredmetne, saj tožeča stranka ne zahteva odločitve v sporu polne jurisdikcije. Ne glede na navedeno pa so navedbe tožeče stranke tudi neresnične in neutemeljene. Cena zaključevanja klicev v omrežje družbe A. ne znaša 0,1123 EUR temveč na podlagi začasne odločbe z dne 16. 4. 2009 največ 0,0785 EUR. Poleg tega cena družbe A. za zaključevanje klicev ni bila nikdar nesorazmerno visoka, kar pa ne moremo trditi za ceno terminacij v omrežje tožeče stranke, ki močno presega stroškovno ceno, ki jo je izračunala sama. To ugotavlja tudi Evropska Komisija v dokumentu z naslovom „Case SI/2009/0946: Voice call termination on individual mobile network_ Comments puruant to Article 7(3) of Directive 2002/21/EC“, iz katerega tudi izhaja, da takšna cenovna politika predstavlja resno možnost grožnje konkurence na trgih mobilnih komunikacij na škodo manjših operaterjev in posledično na škodo potrošnikov.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 19. 10. 2009 med drugim navaja, da je prav tožena stranka tista, ki je z izdajo odločbe z dne 12. 9. 2007 družbi A. d.o.o. omogočila previsoko ceno zaključevanja klicev, s tem pa tudi nastop škodljivih posledic na trgu. Družba A. d.o.o. je vztrajala na ceni zaključevanja klicev v višini 0,1123 EUR tudi po tem, ko se je cena zaključevanja klicev v omrežje družbe B. d.d. v posledici regulacije tožene stranke znižala na 0,0576 EUR. Zaradi nastopa takšnih novih okoliščin na trgu je tožeča stranka toženo najprej z dopisom pozvala, kasneje pa z vložitvijo predloga za rešitev medoperaterskega spora z dne 20. 10. 2008 od tožene stranke zahtevala, da v medoperaterskem sporu določi novo ceno zaključevanja klicev v omrežju družbe A. d.o.o. Predmet presoje v sproženem medoperatrskem sporu je bil v določitvi ustrezne cene zaključevanja klicev v posledici nastopa nesorazmerne visoke stopnje asimetrije po aprilu 2008. Tožena stranka kot sektorski regulator je dolžna spoštovati roke, ki jih za odločitev v postopkih nalaga ZEKom. Tožena stranka je narok za ustno obravnavo razpisala za dne 17. 3. 2009, torej več kot tri mesece po tem, ko je bila s strani družb B. d.d. in A. d.o.o. obveščena, da dogovora v posredovalnem postopku nista dosegli. Zato so očitki tožene stranke v odgovoru na tožbo, kjer skuša krivdo za zamudo roka prevaliti na stranki, v celoti neutemeljeni. Tožeča stranka se obravnave zaradi nastopa nepredvidenih okoliščin ni mogla udeležiti, o čemer je tudi obvestila toženo stranko in opravičila svoj izostanek. Najmanj kar bi morala tožena stranka storiti, tudi če šteje, da je bila asimetrija v spornem obdobju upravičena, je, uskladiti stopnjo asimetrije skladno s stališčem ERG, ki kot najvišjo možno stopnjo določa 1 : 1,5, medtem ko je ta v času vložitve predloga znašala kar 1 : 1,95, kot je to storila pozneje v začasni odločbi. Vsi razlogi, ki jih tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja v zvezi z domnevno neutemeljenostjo predloga tožeče stranke po določitvi simetrične cene, so nedovoljeni, saj slednjega tožena stranka v izpodbijani odločbi sploh ni ugotavljala. Neutemeljen je tudi očitek tožene stranke glede nezmožnosti določitve cen za nazaj. Zaradi nejasne in nezakonite regulacije tožene stranke namreč sploh ni jasno, ali odločba z dne 12. 9. 2007 velja ali ne, oziroma ali bo veljala v primeru odprave začasne odločbe z dne 16. 4. 2009. Prav tako tudi ni jasno, katera cena zaključevanja klicev bo veljala v primeru izdaje regulatorne odločbe oziroma če bo slednja odpravljena. Kot to navaja tožena stranka sama, je možno, da bi veljala tudi cena, kot je določeno z odločbo z dne 12. 9. 2007, in posledično asimetrija 1 : 1,95. Kolikor bo sodišče štelo, da odprava odločbe v predmetni zadevi glede na naravo stvari ni mogoča, potem naj ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe. Predlagani dokazi so v celoti dovoljeni, saj gre za dokaze, ki jih je tožeča stranka predložila v dokaz neutemeljenosti navedb tožene stranke, in jih je slednja prvič navedla v odgovoru na tožbo, in za dokaze, ki datirajo po datumu vložitve tožbe in jih tožeča stranka brez svoje krivde ni mogla predložiti prej (odgovor na tožbo tožene stranke v upravnem sporu I U 813/2009, analiza upoštevnega trga 7 „zaključevanje govornih klicev posamičnih javnih mobilnih telefonskih omrežij (medoperaterski trg)“ s predlaganimi obveznostmi, julij 2009). Popolnoma neutemeljeni pa so tudi očitki tožene stranke glede predlagane priče. V kolikor gre za očitek glede verodostojnosti predlagane priče, jo tožeča stranka poziva, da očitke ustrezno utemelji oziroma ponudi dokaze, ker jih je drugače mogoče šteti za zlonamerne.

Tožena stranka v pripravljalnem spisu z dne 20. 11. 2009 zavrača navedbe tožeče stranke v zadnji pripravljalni vlogi ter med drugim še dodaja, da v kolikor bi bila začasna odločba z dne 16. 4. 2009 odpravljena in vrnjena toženki v ponovno odločanje, bo toženka o določitvi operaterja s pomembno tržno močjo vnovič odločila in bo tako na podlagi izvedenega postopka določila ceno za zaključevanje klica v mobilna omrežja družb B. d.d., C. d.d., A. d.o.o. in D. d.o.o. Odločba z dne 12. 9. 2007 tako v nobenem primeru ne bo veljala za obdobje od aprila 2009 dalje, kar povsem neutemeljeno zaključuje tožnik.

Stranka z interesom A. d.o.o. v pripravljalni vlogi z dne 2. 12. 2009 vztraja pri svojih prejšnjih navedbah. Dodaja še, da se stopnja asimetrije med cenami zaključevanja klicev v omrežje družbe A. in v omrežje tožeče stranke ni zvišala zaradi cenovne politike družbe A., ampak zaradi regulatornih ukrepov. S tem cena družbe A., ki ni bila podvržena ex ante regulaciji trga, ni bila nezakonita, niti previsoka. Noben zavezujoč pravni vir ne določa stopnje dopustne asimetrije administrativno, kot to zatrjuje tožeča stranka, še najmanj pa to zahteva Evropska komisija. Tudi ERG nikdar ni zavzela stališča o fiksni najvišji možni dopustni asimetriji.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 21. 12. 2009 navaja, da ji je potrebno interes za vložitev tožbe priznati že na podlagi tega, da je izpodbijani akt nanjo naslovljen in zanjo obremenjujoč, drugačno stališče bi pomenilo kršitev pravice do sodnega varstva. Pravni interes v tem upravnem sporu pa ima tudi iz razloga, ker je bilo potrebno predlog za rešitev spora zavreči in ne zavrniti. Zavrnitev predloga namreč zahteva meritorno presojo in ugotovitev vsebinske neutemeljenosti predloga, ki je tožena stranka očitno ni opravila. Pravnomočna odločitev o zavrnitvi predloga bi tožeči stranki preprečevala dokazovanje o tem, da je bila cena zaključevanja klicev v obdobju od vložitve predloga dalje previsoka, kar bi bilo predhodno vprašanje za odločitev sodišča o škodi. Odločitev sodišča v tem sporu je nujno potrebna zaradi zagotovitve zakonitosti delovanja tožene stranke kot sektorskega regulatorja elektronskih komunikacij.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožena stranka ravnala pravilno, ko je predlog tožeče stranke za uvedbo postopka reševanja medoperaterskega spora med operaterjema B. d.d. in A. d.o.o. zaradi cene zaključevanja klicev v omrežju A. d.o.o. z dne 20. 10. 2008 zavrnila, saj je zaradi nujne potrebe po ureditvi stanja na upoštevnem trgu 7 „Zaključevanje govornih klicev v posamičnih javnih mobilnih telefonskih omrežjih (medoperaterski trg)“ z začasnim ukrepom posegla na naveden veleprodajni trg in zaradi varstva konkurence in pravic uporabnikov dne 16.4.2009 izdala začasno odločbo št. 38294-1/2009-5 (v nadaljevanju začasna odločba), ki do izdaje odločbe na podlagi redne analize trga (oziroma najkasneje do 1. 10. 2009) celovito ureja cenovna razmerja na navedenem veleprodajnem trgu in s katero je med drugim dokončno odločeno o ceni zaključevanja klicev v javnem mobilnem telefonskem omrežju družbe A. d.o.o., na katero se nanaša zahtevek tožeče stranke v predmetnem postopku reševanja spora.

Ker mora, glede na ustaljeno sodno prakso, vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, je sodišče tožbo tožeče stranke preizkusilo najprej tako, da je preverilo, ali bi pomenila morebitna odprava izpodbijane odločbe za tožečo stranko pravno korist, ki je brez odprave izpodbijane odločbe ne bi mogla doseči. Glede na to, da bi ugoditev zahtevi tožeče stranke posredno lahko pomenila, da mora tožeča stranka odločiti o njenemu predlogu, da določi ceno zaključevanja klicev v omrežje A. d.o.o. tako, da ta ne bo presegla cene tožeče stranke, to je 0,0576 EUR/min, je po oceni sodišča tožeča stranka izkazala pravni interes za tožbo. Sodišče jo je meritorno presojalo ter ostalih navedb, s katerimi tožeča stranka utemeljuje svoj pravni interes, ni presojalo.

Tožeča stranka je pri toženi stranki vložila predlog za uvedbo postopka reševanja medoperaterskega spora med operaterjema B. d.d. in A. d.o.o. zaradi cene zaključevanja klicev v omrežju A. d.o.o. Tožena stranka je predlog pravilno obravnavala po določbi 129. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 13/07-UPB1, v nadaljevanju ZEKom) ter v skladu z določbo 130. člena ZEKom uvedla posredovalni postopek. Ker se stranki nista sporazumeli, je tožena stranka nadaljevala s postopkom reševanja medoperaterskega spora, ki se je končal dne 13. 5. 2009, z izdajo izpodbijane odločbe.

Res je, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo šele 13. 5. 2009, to je približno sedem mesecev od tega, ko je predlog tožeče stranke za uvedbo postopka reševanja medoperaterskega spora med operaterjema B. d.d. in A. d.o.o. zaradi cene zaključevanja klicev v omrežju A. d.o.o. prejela (22. 10. 2008), s čimer je kršila določbo 6. odstavka 129. člena ZEKom, ki določa, da izda tožena stranka odločbo v najkrajšem možnem času, vendar najpozneje v štirih mesecih od uvedbe postopka reševanja medoperaterskega spora. Ker pa noben predpis ne določa posledic, ki bi sledile zaradi prekoračitve tega roka, gre zgolj za instrukcijski rok, katerega zamuda pomeni zgolj kršitev pravil postopka, ne glede na utemeljenost razlogov, ki so privedli do prekoračitve roka. Sodišče še pripominja, da sta imeli stranki takoj po nastanku zamude organa pravico sprožiti postopek zaradi molka organa.

Po presoji sodišča je izpodbijana odloča tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

Ker tudi po presoji sodišča postopek reševanja spora med operaterji po 129. členu ZEKom ni namenjen spreminjanju regulatornih obveznosti operaterjev, ki so bili na podlagi analize trga določeni za operaterje s pomembno tržno močjo in jim je tožena stranka kot takim naložila primerne obveznosti, po tem, ko je bila z dokončno začasno odločbo tožene stranke z dne 16.4.2009 določena tudi cena zaključevanja klicev v javnem mobilnem telefonskem omrežju A. d.o.o., predlogu tožeče stranke za rešitev medoperaterskega spora med operaterjema B. d.d. in A. d.o.o. zaradi cene zaključevanja klicev v omrežju A. d.o.o., po katerem bi tožena stranka operaterju A. d.o.o. določila drugačno ceno zaključevanja minute klica v omrežje A. d.o.o., kot izhaja začasne odločbe, tudi po presoji sodišča ni bilo mogoče ugoditi. Na drugačno odločitev v tem sporu ne vpliva dejstvo, da je zoper začasno odločbo sproženih več upravnih sporov. Odločitev tožene stranke je zato zakonita in utemeljena s pravilnimi razlogi in ne gre za razloge, ki narekujejo procesno odločitev, kot zmotno navaja tožeča stranka. Po določbi 4. odstavka 9. člena ZEKom (ki predstavlja materialno podlago za odločanje v medoperaterskih sporih) je med drugim določeno, da se lahko obveznosti v zvezi z medmrežnim povezovanjem (kamor posredno sodi tudi določitev cene zaključevanja klicev v omrežjih) v sporu naložijo le, če to še ni bilo storjeno. Poleg tega pa tovrstno urejanje ne vpliva na obveznosti, ki se naložijo operaterjem s pomembno tržno močjo v okviru regulacije trga. Glede na navedeno se sodišče strinja z navedbo tožene stranke, da je odločanje o medoperaterskih sporih v razmerju do regulacije trga subsidiarnega značaja. Tožbeni ugovor, da tožena stranka ne bi smela izdati začasne regulativne odločbe glede predloga, ki je predmet medoperaterskega spora, bi bil zato, tudi če bi se nanašal na izpodbijano odločbo, in ne na začasno odločbo, neutemeljen. Zaradi navedenih razlogov pa je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka kršila svojo obveznost, ki izhaja iz 5. odstavka 9. člena ZEKom in 129. člena ZEKom oz. 20. člena Okvirne direktive. Ne glede na navedeno pa se določba 5. odstavka 9. člena ZEKom nanaša na primere, kadar zaradi nesoglasij sploh ne pride do sklenitve pogodbe o medmrežnem povezovanju, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Ker je bila cena zaključevanja klicev v omrežju družbe A. d.o.o. določena z začasno odločbo in ne z izpodbijano odločbo, ni utemeljen tožbeni ugovor, da nezakonita izpodbijana odločba preprečuje oz. otežuje uveljavljanje odškodninskih zahtevkov tožeče stranke. Ker predmet presoje v tem upravnem sporu ni začasna odločba, sodišče ni presojalo tožbenega ugovora, da bi le-ta morala derogirati odločbo z dne 12. 9. 2007. Tožena stranka ob dejstvu, da je sporna cena urejena z začasno regulativno odločbo in je znašala znašala 0,0785 EUR/min in drugačna v tem času glede na navedeno ne bi mogla biti (4. odstavek 9. člena ZEKom), navedb tožene stranke glede nerazumnosti cene zaključevanja klicev 0,1123 EUR/min utemeljeno ni ocenjevala, poleg tega pa je bila razumnost cene 0,1123 EUR/min ugotovljena s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 12. 9. 2007. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na nerazumnost cene zaključevanja klicev v znesku 0,1123 EUR, so zato neutemeljeni. Z začasno odločbo določena cena 0,0785 EUR/min pa je predmet spora zoper izdano začasno odločbo tožene stranke. Ker bi priča A.A. izpovedal o škodi, ki naj bi nastala tožeči stranki zaradi cene zaključevanja klica v znesku 0,1123, kar pa ni predmet tega postopka, sodišče predlaganega dokaza z zaslišanjem navedene priče ni izvedlo, saj le-to ne bi moglo vplivati na rešitev tega upravnega spora. Je pa sodišče vpogledalo v upravni spis Upravnega sodišča v Ljubljani št. I U 813/2009 in listinsko dokumentacijo, ki je bila priložena tožbi, ki je obstajala v času izdaje izpodbijane odločbe (52. člen Zakona o upravnem sporu -Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Po določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.