Jedro

Omenjanje (neresničnih) podatkov, pomembnih za »odobritev« ugodnosti, je sledeč logični in teleološki razlagi prvega odstavka 230. člena KZ-1 nedoslednost zakonodajalca, ne manjko inkriminiranja preslepitvenih ravnanj storilca v fazi po striktni odobritvi ugodnosti. Do oškodovanja financerja ter posredno drugih konkurenčnih prosilcev za ugodnost pride ob izplačilu sredstev, zato bi bilo nerazumno, kolikor preslepitveno ravnanje v fazi, ko pristojne osebe financerja preverjajo ne/izpolnitev odložnih pogojev za učinkovanje (pogodbeno) prevzetih obveznosti, ne bi bilo kaznivo. Zmotna predstava o pomembnih okoliščinah v sferi financerja, ki je v vzročno-posledični povezavi s preslepitvenim ravnanjem storilca, lahko vznikne na kateri koli točki financiranja do dejanske pridobitve ugodnosti (izplačila sredstev).

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojenca sta dolžna plačati vsak 1.000,00 EUR, obsojena pravna oseba pa 2.000,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Brežicah je z uvodoma navedeno sodbo obsojena A. A. in B. B. spoznalo za kriva kaznivih dejanj preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obsojeno pravno osebo C. (v nadaljevanju C.) pa za kazensko odgovorno za omenjeno kaznivo dejanje po prvem odstavku 230. člena KZ-1 v zvezi z 9. točko 25. člena in 3. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja ter 42. členom KZ-1. Obsojencema je izreklo denarni kazni v višini 5.000,00 EUR, obsojeni pravni osebi pa denarno kazen v višini 10.000,00 EUR. Odločilo je, da so obsojenca in obsojena pravna oseba nerazdelno dolžni oškodovani D. (v nadaljevanju D.) plačati znesek 15.540,00 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka 12.015,70 EUR pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencema ter obsojeni pravni osebi naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, vključno s sodnimi taksami.

2. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe obsojenega A. A. in zagovornikov obsojenega B. B. ter obsojene pravne osebe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter vsem navedenim naložilo v plačilo sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo so zahteve za varstvo zakonitosti vložili: - zagovornik obsojenega A. A. zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti vseh obtožb po obtožnem predlogu; - zagovorniki obsojenega B. B. iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in s predlogom, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, ali razveljavi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani ter zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje; - zagovorniki obsojene pravne osebe zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagali so, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojeno pravo osebo oprosti vseh obtožb po obtožnem predlogu, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je v odgovorih, ki ju je podala v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenila, da zatrjevane kršitve niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega B. B. pa je bila deloma vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter predlagala, da Vrhovno sodišče zahteve zavrne.

5. O odgovoru vrhovne državne tožilke so se izjavili zagovorniki obsojenega B. B. in obsojene pravne osebe ter v izjavah vztrajali pri vloženih zahtevah za varstvo zakonitosti.

B.

6. Vrhovno sodišče preliminarno pripominja,1 da je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno izredno pravno sredstvo, ki ga zaznamuje strogo dispozitivno načelo. Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi omeji zgolj na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik (substancirano) sklicuje. To med drugim pomeni, da je v zahtevi treba določno utemeljiti razloge, s katerimi se utemeljujejo zavzeta stališča, in se ni mogoče izključno posplošeno sklicevati na naziranja, podana v vlogah drugih procesnih udeležencev ali v prej vloženih pravnih sredstvih. Medtem ko sklici zagovornika obsojenega A. A. na navedbe zagovornikov obsojene pravne osebe niso usodnega pomena, saj mora Vrhovno sodišče (samostojno) presoditi zahtevo zagovornikov obsojene pravne osebe, pa niso upoštevna nekonkretizirana sklicevanja zagovornika na navedbe v pritožbi obsojenega A. A. zoper sodbo sodišča prve stopnje (npr. naj se kot del zahteve upoštevajo vsi argumenti pritožbe ali »3. točka pritožbe« ter celo »glejte tudi tč. 6 pritožbe«). Prav tako Vrhovno sodišče ne more odgovoriti na povsem neargumentirane očitke, kot denimo, da se višje sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb obsojenca, pri čemer zagovornik niti ne pojasni, do katerih.

B-1.

7. Kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 stori, kdor (v tej zadevi relevantnem obsegu) za koga drugega pridobi subvencijo za opravljanje gospodarske dejavnosti, čeprav ta ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, s tem, da tistemu, ki je pristojen za podelitev ali odobritev te ugodnosti, predloži neresnične podatke, pomembne za odobritev.

8. V sklopu uveljavljanja kršitev kazenskega zakona zagovorniki obsojene pravne osebe zatrjujejo, da v danem primeru niso opredeljene okoliščine po desetem ali enajstem odstavku 99. člena KZ-1, ki bi izkazovale, da je C. kot prejemnica subvencije opravljala oziroma se ukvarjala (tudi) z gospodarsko dejavnostjo, kot je navedeno v izreku pravnomočne sodbe. Dejavnost C. kot C. društev ni bila pridobitna. Nižji sodišči sta se osredotočili na okoliščino, da je bila C. 100 % »lastnik« (družbenik) projektne gospodarske družbe E. d.o.o., kar pa ne more biti odločilno, saj se družbenik gospodarske družbe ne ukvarja (nujno) tudi sam z gospodarsko dejavnostjo. Smiselno enako zagovornik obsojenega A. A. navaja, da se društva in njihove zveze po slovenski zakonodaji ter mednarodnih konvencijah (ki jih sicer ne konkretizira) ne ukvarjajo z gospodarsko dejavnostjo.

9. Nižji sodišči sta o izpostavljenem substanciranju zakonskega znaka pridobitve subvencije »za opravljanje gospodarske dejavnosti« podali razumne in ustrezne razloge (tč. 7-10 prvostopenjske sodbe ter tč. 10-14 drugostopenjske sodbe), ki jih Vrhovno sodišče sprejema. Sodišče prve stopnje je povzelo določbe statuta C., ki C. opredeljuje kot zvezo društev in njihovih asociacij s področja avto športa ter s primarno nalogo razvoja tega športa kot nepridobitno dejavnostjo. Hkrati je povzelo 3. člen statuta, ki pa ureja, da C. opravlja tudi gospodarsko dejavnost (propaganda in založništvo, gostinska dejavnost v okviru prireditev, svetovanje in izobraževanje); sredstva, ustvarjena z gospodarsko dejavnostjo, se uporabljajo za razvoj avto športa. Statut v 4. členu določa, da se gospodarska dejavnost C. lahko opravlja tudi v povezavi z gospodarskimi družbami in drugimi deležniki, C. pa sme (so)ustanavljati podjetja ter zavode. Poleg navedenega je že sodišče prve stopnje izpostavilo vrsto ugotovitev, ki izkazujejo ukvarjanje z gospodarsko dejavnostjo v sferi C.: - da je ustanovila gospodarsko družbo E. d.o.o. kot pravno osebo, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo edino dejavnost, kar pomeni, da C. v povezavi z družbo E. d.o.o. opravlja gospodarsko dejavnost za doseganje svojih programskih ciljev; - da je zemljišče v ..., kjer je bil postavljen subvencioniran montažno-servisni objekt, nameravala uporabljati za šolo varne vožnje, testiranje vozil in izvajanje športnih tekmovanj, objekt pa naj bi se uporabljal za potrebe tekmovalne proge, katere uporaba ni bila brezplačna; - da je prek kompenzacij računov družbe G. d.o.o. s koriščenjem dirkališča že opravljala organizirano dejavnost za dogovorjeno plačilo;2 - da je prek družbe E. d.o.o. tržila uporabo dirkališča in ustvarjala dohodke od uporabe poligona, med drugim z dogovorjeno možnostjo pobota izdatkov po gradbeni pogodbi z družbo H. d.o.o. z najemnino za dirkališče; - da je družbi E. d.o.o. zaračunavala stroške za opravljeno delo sodelavcev, po pogodbi o poslovnem sodelovanju pa je bila opredeljena višina urnih postavk.

10. Višje sodišče je na vsebinsko enake pomisleke, kot jih vnovič naslavljajo zlasti zagovorniki obsojene pravne osebe, že primerno odgovorilo, da imetništvo 100 % poslovnega deleža v gospodarski družbi samo zase ne pomeni, da družbenik prav tako opravlja gospodarsko dejavnost, vendar v konkretni zadevi ne gre za ključno ali celo edino okoliščino, na kateri bi nižji sodišči gradili zaključke o ukvarjanju C. z gospodarsko dejavnostjo. Sledeč utrjeni praksi Vrhovnega sodišča3 pojma gospodarske dejavnosti ni mogoče razlagati le stricto sensu, torej kot opravljanje dejavnosti zaradi pridobivanja dobička, temveč tudi kot izvajanje spremljajočih podpornih dejavnosti. Kriterij gospodarske dejavnosti, opredeljene v desetem in enajstem odstavku 99. člena KZ-1, je po ustaljeni sodni praksi treba razumeti v širokem polju ravnanj ter delovanj. Višje sodišče je pritrdilo ugotovitvam sodišča prve stopnje in pojasnilo, da je C. vodila projekt izgradnje poligona, del tega pa je bil tudi montažno-servisni objekt, pri čemer je prav zaradi projekta C. ustanovila družbo E. d.o.o. Na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju je C. družbi E. d.o.o. proti plačilu nudila storitve ter strokovno podporo. V součinkovanju vseh navedenih okoliščin je višje sodišče zapisalo tudi, da je C. prek svojih predstavnikov upravljala s pridobljenimi sredstvi, z njimi razpolagala in nad njimi izvrševala nadzorstvo.4 Obrazložilo je, da je pri presoji (opravljanja) gospodarske dejavnosti pomemben vsebinski kriterij ter ni odločilnega pomena, da je šlo pri C. kot pravni osebi zasebnega prava za društvo, katerega osnovni namen ni pridobivanje dobička.

11. V luči izpolnjenosti predmetnega zakonskega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1 je bistveno, da (ali) je kaznivo dejanje, v tej zadevi torej pridobivanje subvencije za izgradnjo montažno-servisnega objekta, povezano z opravljanjem gospodarske dejavnosti, kar predpostavlja, da se mora izvršitveno ravnanje obsojencev kot storilcev navezovati na gospodarsko dejavnost oziroma imeti nanjo določene učinke.5 Ne v teoriji6 niti v judikaturi Vrhovnega sodišča7 ni dvoma, da lahko tudi »negospodarski« subjekti, katerih temeljna dejavnost ni pridobitna, komercialna (kot velja za društva), opravljajo gospodarsko dejavnost, kar je treba prepoznati v okoliščinah konkretnega primera. Pojem gospodarske dejavnosti se po kazenskem zakonu med drugim širi v polje netržno naravnanih razmerij, ki niso neposredno vezana na podjetniško delovanje. Z višjim sodiščem sicer ni mogoče soglašati pri opredelitvi, da naj bi C. proti plačilu opravljala storitve na trgu,8 pravilni pa so zaključki nižjih sodišč, da je bilo subvencioniranje izgradnje montažno-servisnega objekta vezano prav na opravljanje gospodarske dejavnosti. Objekt je bil namenjen za potrebe tekmovalne proge, na kateri naj bi se izvajala šola varne vožnje, testiranje vozil in športna tekmovanja, pri čemer je C. uporabo zemljišča za poligon plačevala, po drugi strani pa je (vsaj v dveh primerih, tj. samostojno ali prek ustanovljene projektne družbe) zaračunavala ali kompenzirala stroške za uporabo dirkališča, kar ni nič drugega kot organizirano opravljanje dejavnosti za dogovorjeno plačilo iz 2. točke desetega odstavka 99. člena KZ-1. Že določbe statuta so predvidele, da bo C. v okviru organiziranih prireditev opravljala gostinsko dejavnost kot gospodarsko dejavnost. Prav tako je C. zaračunavala honorar za delo članov pri projektu ..., kar izkazuje upravljanje, razpolaganje ter nadzorovanje (denarnih) sredstev (2. točka enajstega odstavka 99. člena KZ-1), neločljivo povezanih prav s predmetom subvencioniranja. Vsa nanizana dejstva pokažejo pravilnost sklepa, da je šlo v konkretni zadevi za subvencijo za opravljanje gospodarske dejavnosti, pri čemer je ustanovitev gospodarske družbe E. d.o.o. ena od relevantnih okoliščin, še zdaleč pa ne edina, kot prikazujejo zagovorniki obsojene pravne osebe. Drugačno ocenjevanje dejanskih okoliščin (denimo da C. ni tržila poligona) pa pomeni zatrjevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ne držijo niti navedbe, da naj bi višje sodišče »ugotovilo«, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je obsojena pravna oseba v danem kontekstu opravljala gospodarsko dejavnost. Res je le, da prvostopenjsko sodišče vsebinske utemeljitve ukvarjanja z gospodarsko dejavnostjo C. ni izrecno povezovalo s kriteriji desetega in enajstega odstavka 99. člena KZ-1, ki jih je sicer povzelo (tč. 8), kar pa ne pomeni, da pravnomočna sodba ne vsebuje razumnih ter tehtnih razlogov o problematiziranem vprašanju.9 B-2.

12. Nadalje zagovorniki obsojene pravne osebe obširno naslavljajo pomen jezikovne razlage prvega odstavka 230. člena KZ-1, pri čemer ocenjujejo, da sta nižji sodišči prekršili načelo zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave. Po njihovem stališču je sledeč jezikovni razlagi inkriminacije kazniva predložitev neresničnih podatkov, pomembnih za »odobritev« ugodnosti (v tem primeru subvencije), ne pa tudi podatkov, pomembnih za »pridobitev« (izplačilo) subvencije. V konkretni zadevi je obsojeni A. A. (v sodelovanju s soobsojenim B. B.) neresnične podatke predložil D. dne 28. 6. 2016 z zahtevkom za izplačilo 30.500,00 EUR subvencije, kar je ločena (kasnejša) faza od faze odobritve subvencije, do katere pa je prišlo že na podlagi odobritvene odločbe D. z dne 2. 4. 2015. Zagovorniki zatrjujejo, da je neresničnost podatkov pravno relevantna zgolj v t. i. odobritveni fazi oziroma fazi prijavljanja na razpis v konkurenci drugih prosilcev, česar ni dopustno širiti na dogovore v kasnejši pogodbi, potem ko je ugodnost že odobrena. Po izdaji odobritvene odločbe nastane zgolj civilnopravno razmerje med financerjem in prejemnikom sredstev. V obravnavanem primeru D. pred izdajo odločbe 2. 4. 2015 ni bila z ničemer preslepljena. Podatki na računu družbe E. d.o.o. z dne 22. 6. 2016 niso bili podatki, pomembni za odobritev, temveč kvečjemu za črpanje prej odobrene subvencije. Pogodba za sofinanciranje izgradnje montažno-servisnega objekta z dne 13. 10. 2015 je določala le pogoje za izplačilo že odobrene subvencije ter ne more biti merodajna za prepoznavo lažnih (neresničnih) predloženih podatkov. Nekoliko drugače zagovorniki obsojenega B. B. ne nasprotujejo možnosti, da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 230. člena KZ-1 mogoče storiti tudi pri črpanju že odobrenih sredstev. Menijo pa, da je podano notranje nasprotje med t. i. abstraktnim (pridobitev subvencije) in konkretnim delom izreka sodbe (črpanje predhodno odobrenih sredstev), s čimer nakazujejo na obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornikom obsojene pravne osebe se nato smiselno približajo pri trditvah, da opisovanje napak pri posredovanju zahtevka za izplačilo kot časovno ter vsebinsko ločeni fazi subvencioniranja ne pomeni konkretiziranja abstraktne inkriminacije (pridobitve subvencije) v izreku sodbe.

13. Sodišče prve stopnje (tč. 23) se je opredelilo, da je izdaja odločbe z dne 2. 4. 2015, s katero so bila C. dodeljena sredstva za projekt montažno-servisnega objekta, tej pa je sledila sklenitev pogodbe o sofinanciranju izgradnje objekta z dne 13. 10. 2015, predstavljala potencialno upravičenje do nakazila sredstev pod odložnim pogojem, natančneje pravno zavarovano pričakovanje pridobitve subvencije, ne pa pridobitev slednje. Kolikor ne bi bili izpolnjeni pogodbeni pogoji za izplačilo,10 bi obveznost D. za izplačilo sredstev prenehala oziroma bi sredstva lahko zadržala. Višje sodišče (tč. 9) se je osredotočilo na razloge, da C. s prejemom odobritvene odločbe in s sklenitvijo pogodbe o sofinanciranju s D. še ni pridobila ugodnosti. Navedlo je, da je preslepitev odgovorne osebe pri financerju mogoča tudi v fazi pridobitve oziroma izplačila odobrenih sredstev, ter se na tej točki sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 16999/2013.11

14. Z vložniki zahtev je moč soglašati le do te mere, da se nižji sodišči nista izrecno opredeljevali do ločnice med izvršitvenim ravnanjem preslepitve pri »odobritvi« oziroma »pridobitvi« subvencije kot ugodnosti v luči prvega odstavka 230. člena KZ-1, kar pa še ne pomeni, da je pravnomočna sodba obremenjena s kršitvijo ustavnega načela zakonitosti ali z napačno uporabo materialnega prava. Vrhovno sodišče je v omenjeni odločbi I Ips 16999/2013 z dne 14. 2. 2019 jasno judiciralo, da je varstveni namen prvega odstavka 230. člena KZ-1 preprečevanje pridobitve ugodnosti na podlagi neresničnih podatkov,12 kar torej ponazarja inkriminacijo preslepitve pri »pridobitvi« ugodnosti. Vrhovno sodišče se je že v citirani zadevi opredelilo, da ugodnost (so)financiranja nastane z izplačilom sredstev na račun prejemnika. Predhodna sklenitev pogodbe, v kateri so določeni pogoji za črpanje, pomeni potencialno upravičenje do nakazila subvencije pod odložnim pogojem; z drugimi besedami – pravno varovano pričakovanje pridobitve subvencije, ne pa pridobitve kot take. Primerljivo stališče obrambe v zadevi I Ips 16999/2013, tj. da faza izplačila denarnih sredstev predstavlja črpanje prej pridobljene ugodnosti, je bilo zavrnjeno kot zmotno, saj prav opravljen denarni tok ustreza uporabljeni zakonski besedi »pridobi« (subvencijo). Tudi preslepitev v zvezi z izpolnjevanjem (odložnega) pogoja za učinkovanje pogodbe v smeri pridobitve ugodnosti pa, kar je ključno, ustreza biti kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1. 15. Zagovorniki z ničemer ne substancirajo, iz katerih razlogov naj bi bil v konkretni zadevi na mestu odstop od teh naziranj sodne prakse, prav tako pa ne pojasnijo, zakaj naj ne bi prišli v poštev »popolnoma enaki argumenti«. Vrhovno sodišče na tem mestu pripominja, da je jezikovna razlaga kazenskopravne norme praviloma res izhodiščna metoda argumentacije, nedvomno pa ni edina upoštevna. Logična metoda je tista, ki se uporablja pri iskanju prave vsebine in smisla zakonskega besedila, omogoča pa pravilno mišljenje ter sklepanje.13 Teleološka, tj. razlaga po namenu, je za interpretiranje kazenskopravnih norm ena najpomembnejših in najbolj temeljnih; pravilna pa je zgolj tista razlaga zakonskega pravila, ki ustreza smotrom kazenskega zakonika ter pripelje do ratia legis posamezne določbe.14 Po stališču Vrhovnega sodišča je omenjanje (neresničnih) podatkov, pomembnih za »odobritev« ugodnosti, sledeč logični in teleološki razlagi prvega odstavka 230. člena KZ-1 nedoslednost zakonodajalca, ne manjko inkriminiranja preslepitvenih ravnanj storilca v fazi po striktni odobritvi ugodnosti. V naslovu člena in v tekstu zakonskega člena se uporablja izraz »pridobitev« kot ponazoritev časovne točke dokončanja kaznivega dejanja v trenutku izplačila (črpanja) sredstev, ki so že po logiki stvari morala biti predhodno »odobrena«. Do oškodovanja financerja ter posredno drugih konkurenčnih prosilcev za ugodnost pride ob izplačilu sredstev, zato bi bilo nerazumno, kolikor preslepitveno ravnanje v fazi, ko pristojne osebe financerja preverjajo ne/izpolnitev odložnih pogojev za učinkovanje (pogodbeno) prevzetih obveznosti, ne bi bilo kaznivo.15 Tovrstna inkriminacijska praznina ni mogla biti zakonodajalčev namen, saj je ratio 230. člena KZ-1 v preprečevanju pridobitve ugodnosti na podlagi zavajajočih podatkov, ne glede na postopkovno fazo vse do dejanske pridobitve, ki šele predstavlja točko oškodovanja financerja in drugih prosilcev, nesprejemljivo pa bi bilo trditi, da so konkurenčni prosilci lahko »onemogočeni« izključno v fazi odobritve ugodnosti. Zmotna predstava o pomembnih okoliščinah v sferi financerja, ki je v vzročno-posledični povezavi s preslepitvenim ravnanjem storilca, lahko vznikne na kateri koli točki financiranja do dejanske pridobitve ugodnosti (izplačila sredstev). Posledično ni moč govoriti o kršitvi načela zakonitosti ali o nasprotjih v izreku pravnomočne sodbe. Kljub dejstvu, da je v abstraktnem delu izreka povzeto zakonsko besedilo o predložitvi neresničnih podatkov, pomembnih za »odobritev« ugodnosti, je v konkretnem delu opisa, ki je odločilen, jasno opredeljeno, da je do preslepitvenega ravnanja obsojencev prišlo ob preverjanju izpolnjevanja pogodbeno dogovorjenih pogojev za izplačilo subvencije, tj. ob preverjanju izpolnitve odložnega pogoja, kar je torej v fazi pred »pridobitvijo« ugodnosti in je skladno z napolnitvijo namena ter biti inkriminacije predmetnega kaznivega dejanja. Za izpolnitev biti inkriminacije so lahko relevantni vsaki neresnični, a pomembni podatki o dejanskih okoliščinah, izvirajoči iz konkretnih določil subvencijske pogodbe, sklenjene med strankama v posameznem primeru.16 Zato sklicevanju zagovornikov na primeroma (analogija intra legem v 230. členu KZ-1) naštete lažne podatke (o premoženjskem stanju, bilancah, dobičku ali izgubi), ki morajo biti financerju praviloma res predloženi pred prvotno odobritvijo ugodnosti, ni mogoče priznati uspeha.

B-3.

16. Zagovorniki obsojenega B. B. smiselno uveljavljajo nesklepčnost krivdoreka sodbe, med drugim s trditvami, da se opis kaznivega dejanja v izreku ne sklicuje na noben člen pogodbe o sofinanciranju med D. in C. ter na nobeno določbo zakona ali drugega predpisa, s čimer naj bi bil opis neperfekten, saj gre pri predmetnem kaznivem dejanju za kazenskopravno normo blanketne narave.17 Te navedbe so bile v pričujočem postopku prvič podane šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, kar pomeni, da so materialno neizčrpane (peti odstavek 420. člena ZKP), zato Vrhovno sodišče nanje ne odgovarja.

17. Nadalje zagovorniki problematizirajo okoliščino, da je v abstraktnem delu opisa navedeno, da C. ni izpolnjevala zahtevanih pogojev za pridobitev subvencije, v konkretnem delu pa, da ne C. niti družba E. d.o.o. z deli, prikazanimi v računu z dne 22. 6. 2016, nista imeli upravičenih stroškov, ki bi jih po pogodbi z dne 13. 10. 2015 sofinancirala D. Že z omenjanjem družbe E. d.o.o. v izreku sodbe je prišlo do »prekoračitve koncepcije kaznivega dejanja«, saj se v smeri (ne)upravičenosti prikazanih stroškov lahko presoja zgolj položaj C. Iz opisa dejanja prav tako ni jasno, zakaj prikazani stroški niso bili priznani stroški, tj. ni vidno, katerih pogojev za pridobitev subvencije po pogodbi o sofinanciranju C. ni izpolnjevala. Iz krivdoreka ni razvidna niti konkretizacija, kateri so bili neresnični podatki, ključni za pridobitev ugodnosti. Naposled naj bi bil izrek še v nasprotju sam s seboj, saj se obsojencema v abstraktnem delu očita predložitev neresničnih podatkov, v konkretnem delu pa prikrivanje podatkov.

18. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta na vse izpostavljene pomisleke odgovorili že nižji sodišči (tč. 17 prvostopenjske in tč. 7 drugostopenjske sodbe) ter razumnim razlogom ne kaže dodajati ničesar bistvenega. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da so upravičeni stroški, ki se jih je po pogodbi zavezala sofinancirati D., bili (izključno) tisti, ki so se nanašali na izgradnjo montažno-servisnega objekta, medtem ko so se na računu družbe E. d.o.o. nahajala zaračunana našteta dela (tj. pripravljalna, nadzor, inštalacijska, ureditev okolice), ki bodisi sploh niso bila opravljena bodisi niso bila strogo povezana z izgradnjo objekta.18 Evidentno je torej, da je šlo za postavke in stroške, ki so bili v danem kontekstu neresnični zato, ker subvencioniranje D. za prikazana dela ni bilo namenjeno; enako velja za uveljavljanje stroška s postavitvijo čistilne naprave, o čemer se Vrhovno sodišče opredeljuje v nadaljevanju. Podatki, pomembni za pridobitev subvencije, so bile prav postavke na računu družbe E. d.o.o. z dne 22. 6. 2016 (tč. 23 prvostopenjske sodbe), ki ga je bila C. dolžna predložiti D. na podlagi točke 2.3 pogodbe o sofinanciranju,19 s čimer se je dokazovalo (ne)izpolnjevanje zahtevanih pogojev za delež sofinanciranja D. oziroma ugotavljalo višino upravičeno izplačane subvencije.20 Višje sodišče je pojasnilo še, da iz izreka sodbe izhaja jasen očitek, da C. ni izpolnjevala pogojev, določenih in dogovorjenih s pogodbo o sofinanciranju, ter da so v izreku natančno konkretizirani predloženi podatki, ki so bili neresnični. Krivdoreka ne obremenjuje notranje protislovje, saj neresničnost podatkov na računu vsebinsko ni nezdružljiva z očitkom prikrivanja dejstva, da je imela C. s postavitvijo objekta le 29.920,00 EUR (upoštevnih) investicij, ne pa tudi drugih povezanih stroškov. Gre za dve plati iste medalje, ne za nasprotje v izreku, dodaja Vrhovno sodišče, ki ugotavlja, da je krivdorek sodbe celostno razumljiv in perfekten. Omenjanje položaja družbe E. d.o.o. v tem kontekstu ne predstavlja nobene kršitve, ki bi jo bilo moč uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, navsezadnje pa zagovorniki niti ne argumentirajo, kaj naj bi pomenila »prekoračitev koncepcije« kaznivega dejanja. Očitno je, da je obsojeni A. A. kot predstavnik C. izvršil kaznivo dejanje s predložitvijo računa družbe E. d.o.o. D., račun pa je izdal obsojeni B. B. Razrez neresničnih postavk na ključnem dokumentu je nujen za celovito sklepčnost opisa, nedvomno pa je bila le C., ne družba E. d.o.o., v pogodbenem razmerju s D. ter iz pravnomočne sodbe tudi ne izhajajo kakršni koli drugačni zaključki.

19. Zagovorniki obsojenega B. B. v očitku, da je C. uveljavljala subvencijo za postavitev čistilne naprave, ki jo je družba F. d.o.o. donirala, torej brezplačno odstopila družbi E. d.o.o., slednja pa je čistilno napravo prodala C., vidijo neskladje z načeloma zakonitosti in določenosti v zakonu. Navajajo, da ni obstajala prepoved uveljavljanja stroška za premoženje C., ki ga je C. pridobila od sicer povezane pravne osebe, vendar odplačno. Nepomembno je, ali bi C. čistilno napravo kupila od tretje osebe na trgu oziroma od družbe E. d.o.o., saj je zanjo dejansko plačala. Za povezane pravne osebe veljajo davčna pravila, ki ne le dopuščajo, temveč celo zahtevajo zaračunavanje transfernih cen pri medsebojnih poslih; v skladu z načelom koherentnosti (enotnosti) pravnega reda pa isto ravnanje ne more biti hkrati zapovedano (v davčnem pravu) oziroma prepovedano (v kazenskem pravu), zato bi morala biti izključena protipravnost uveljavljanja stroška s postavitvijo čistilne naprave v razmerju med D. ter C. Slednja je v zvezi z nakupom čistilne naprave D. predložila popolne in resnične podatke ter vpletanje predhodnega doniranja družbi E. d.o.o. pomeni širjenje polja kriminalnosti. Tudi zagovorniki obsojene pravne osebe (v sklopu zatrjevanja postopkovnih kršitev) smiselno podobno opozarjajo na načelo koherentnosti pravnega reda. Problematizirajo nelogičnost stališča sodišča prve stopnje, da C. družbi E. d.o.o. »ne bi smela plačati čistilne naprave«, kar je višje sodišče »omililo« na način, da je šlo za prostovoljno poslovno odločitev. Sklenejo, da je C. morala pridobiti čistilno napravo, pri čemer ni pomembno, od koga, saj bi zanjo v vsakem primeru morala plačati primerljivo tržno ceno.

20. Drži, da je sodišče prve stopnje navedlo (tč. 20 razlogov), sledeč opisu dejanja po obtožnem predlogu, da družba E. d.o.o. čistilne naprave C. ne bi smela zaračunati. Brez škode za sklepčnost in perfektnost opisa kaznivega dejanja ter za razumevanje kriminalnega ravnanja obsojencev bi bilo ta del očitka moč izpustiti iz tenorja obtožbe, prav tako iz izreka sodbe. Kljub temu pa je srž kriminalnega ravnanja obsojencev, ki ga je treba presojati celovito, drugje. Že sodišče prve stopnje je takoj v nadaljevanju tč. 20 izpostavilo odločilno okoliščino, da C. plačila čistilne naprave ne bi smela uveljavljati kot stroška investicije v razmerju do D. V tč. 21 se je opredelilo še, da plačilo čistilne naprave samo po sebi ne bi bilo problematično, če C. posledično pri D. ne bi uveljavljala lastnih stroškov investicije. Višje sodišče (tč. 25 obrazložitve) je kot bistvo očitka obsojencema prepoznalo dejstvo, da sta za donacijo vedela, D. pa sta prikazovala stroške investicije, ki jih družba E. d.o.o. kot povezana oseba v resnici ni imela. Kriminalno ravnanje obsojencev je višje sodišče vrednotilo ob upoštevanju »celostne presoje, namena in končnega izida« njunih postopanj, medtem ko je sodišče prve stopnje (tč. 26) ravnanja v zvezi s čistilno napravo označilo kot »manever« obsojencev, sprenevedanje ter manipulacijo.

21. Vrhovno sodišče na navedbe v zahtevah za varstvo zakonitosti odgovarja, da je argumentacija nižjih sodišč v končnih sklepih pravilna. Golo dejstvo, da je prišlo do transakcije (prodaje) čistilne naprave med povezanima pravnima osebama, kolikor se presoja izolirano, samo po sebi še ne more pomeniti nezakonitega ravnanja, ne s poslovnega niti z davčnega vidika, pri katerem res veljajo pravila o obračunavanju t. i. transfernih cen med povezanimi osebami. Je pa odločilno, tj. kolikor se ovrednoti širši kontekst vlog in delovanja obsojencev v povezanih pravnih osebah, da sta vedoč, da bi bila lahko prejemnica donacije tudi C., vendar slednja v tem primeru ne bi mogla uveljavljati sofinanciranja investicije, saj tedaj s čistilno napravo ne bi imela stroškov (tč. 21 prvostopenjske sodbe), poskrbela21 za neodplačno pridobitev čistilne naprave družbi E. d.o.o. Iz dejanskih ugotovitev pravnomočne sodbe je mogoče povsem jasno razbrati, da je bil nagib doniranca (družbe E. d.o.o.) pri sklenitvi donatorske pogodbe z družbo F. d.o.o. izključno v maksimiziranju višine zahtevka, ki ga je C. po izvedenem odkupu čistilne naprave uveljavljala pri D. Gre za uresničitev nedopustnega nagiba kot neločljivega dela preslepitvenega ravnanja obsojencev, tj. z namenom pridobitve subvencije tudi za (neobstoječ) strošek, ki ni bil odraz investiranja kot pogoja za subvencioniranje, temveč je predstavljal neupravičeno uveljavitev zahtevka za prvotno donirano čistilno napravo. Očitek protipravnosti preslepitvenega ravnanja obsojencev je zato pravilen ter na mestu.

B-4.

22. V delu uveljavljanja kršitev določb postopka zagovorniki obsojene pravne osebe nakazujejo na obstoj bistvene kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami v smeri nerazumljivosti oziroma notranjega nasprotja v obrazložitvi sodbe višjega sodišča, da po eni strani D. predložen račun družbe E. d.o.o. ni odražal verodostojnih podatkov, po drugi pa je bil računovodsko izkazan in v celoti plačan. Pravno neživljenjsko je zatrjevati, da isti račun v razmerju med C. ter družbo E. d.o.o. prikazuje stvarne in resnične podatke, v razmerju med C. ter D. pa ne. Zato bi kvečjemu lahko govorili o pomanjkljivem, ne neresničnem zahtevku za izplačilo subvencije, pri čemer je naloga D., da bi zahtevala ustrezno dopolnitev, posledično pa ne more iti za preslepitveno ravnanje, za katerega bi odgovarjala obsojenca.

23. Uveljavljana kršitev ni podana, saj se je višje sodišče razumljivo, razumno in tudi koherentno opredelilo (tč. 19 obrazložitve), da stvaren, računovodsko zaveden ter poravnan račun družbe E. d.o.o. v razmerju do C. ne vpliva na presojo (ne)upravičenosti stroškov, ki jih je C. uveljavljala v odnosu do D., kar je kot predmet tega kazenskega postopka kontekstualno ločen odnos. Medtem ko so poslovni dogovori med C. in družbo E. d.o.o. lahko poljubni, ni moč govoriti o zanikanju neresničnosti predloženih podatkov v optiki neupravičenosti do investicijskih sredstev v skladu s pogodbenimi pogoji. Pri tem ne gre za širitev »cone kriminalnosti« v področje razmerij med družbo E. d.o.o. ter njenimi podizvajalci, so pa ta razmerja neločljivi del osvetlitve bistva kaznivih dejanj.

24. Sklicevanje zagovornikov na zatrjevano neskrbnost predstavnikov oškodovane D., ki da naj bi po lastni pobudi preverili resničnost (popolnost) zahtevka za izplačilo subvencije, sta z razlogi, ki jih Vrhovno sodišče sprejema, zavrnili že nižji sodišči (tč. 24 prvostopenjske in tč. 17 drugostopenjske sodbe). Nobenega temelja ni, da kontekstualna sodna praksa, ki se prvenstveno nanaša na kaznivo dejanje poslovne goljufije po 228. členu KZ-1, ne bi bila primerljiva ter uporabna tudi pri kaznivem dejanju, obravnavanim v tej zadevi.22 Vrhovno sodišče je tako že judiciralo,23 da morebitno neskrbno ravnanje predstavnikov oškodovanca, tudi če bi bilo ugotovljeno, ne pomeni privolitve v sklenitev tveganega posla oziroma v tem primeru v oškodovanje D. (okoriščenje C.) kot izključne posledice preslepitvenega ravnanja obsojenih. Slednja sta s svojo aktivno vlogo preslepila predstavnike D., da so neupravičeno izplačali celoten znesek subvencije, morebitno malomarno ravnanje v sferi oškodovanca pa ne izključi protipravnosti njunega ravnanja.

25. Bistveno kršitev postopkovnih določb po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zagovorniki obsojene pravne osebe utemeljujejo z navedbami, da prvostopenjska sodba nima vsebinsko smiselnih razlogov o naklepu obsojenega A. A. v vlogi odgovorne osebe obsojene pravne osebe niti razlogov o ravnanju v sostorilstvu s soobsojenim B. B. Obrazložitev višjega sodišča naj bi bila v tem delu zgolj »navidezna«. Utemeljitev naklepa ne more izhajati iz »celotne obrazložitve«, kot je zapisalo višje sodišče, saj gre za samostojen element kaznivega dejanja, ki terja preverljivo utemeljitev. Predvsem nižji sodišči nista pojasnili, zakaj in kako naj bi obsojeni A. A. vedel, da postavke na računu družbe E. d.o.o. z dne 22. 6. 2016 ne odražajo dejanskega stanja na terenu. Edina okoliščina, ki sta jo sodišči navedli kot dokaz naklepnega ravnanja, je zavedanje obsojenih o donaciji čistilne naprave družbi E. d.o.o. 26. Sodišče prve stopnje je direktni naklep obsojenih in njuno ravnanje v sostorilstvu utemeljilo s sledečimi razlogi: - da je bil obsojeni A. A. direktor C., obsojeni B. B. pa predsednik C. in direktor družbe E. d.o.o., ki je bila v 100 % lasti C. (tč. 7); - da je obsojeni A. A. kot direktor C. D. naslovil zahtevek za izplačilo subvencije in ga utemeljil z računom družbe E. d.o.o., ki ga je izdal obsojeni B. B. (tč. 12); - da je bilo obsojencema poznano, da bi v primeru odsotnosti postavk na računu D. investicijo sofinancirala v sorazmerno nižjem znesku (tč. 17); - da sta obsojenca vedela za donacijo čistilne naprave (tč. 20); - da je bilo obsojencema jasno, da bi lahko bila prejemnica donacije tudi C., vendar v tem primeru ne bi mogla uveljavljati sofinanciranja investicije, saj s čistilno napravo ne bi imela stroškov, zato sta se poslužila »manevra«, v sklopu katerega je donacijo in izdajo računa uredil obsojeni B. B., za posel pa je vedel tudi obsojeni A. A. (tč. 21); - da je bilo obsojencema znano, da C. ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, zato je obsojeni B. B. na računu družbe E. d.o.o. navedel (delno) neresnične podatke, obsojeni A. A. pa je zahtevku priložen račun naslovil na D., pri čemer ni nepomemben časovni vidik, saj je bil zahtevek naslovljen D. tik pred iztekom roka za vložitev zahtevka 30. 6. 2016 (tč. 25); - da ravnanje obeh z direktnim naklepom in v sostorilstvu poleg že navedenega utemeljuje okoliščina, da je bilo dirkališče glavni projekt C., obsojenca pa sta na projektu opravila veliko dela ter sta do podrobnosti poznala celotno situacijo, vključno z izvedenimi deli na tem področju (tč. 28).

27. Višje sodišče (tč. 27-28) je ob pritrditvi razlogom sodišča prve stopnje dodalo še, da je ravnanja obsojenih in ugotovljene okoliščine treba presojati celostno. Poleg že povzetega je izpostavilo, da tudi višina računa družbe E. d.o.o. natanko v znesku, ki je omogočil sofinanciranje projekta v najvišji možni meri (30.500,00 EUR), nadalje razgrnitev postavk na računu, ki so bile splošne, nenatančne ter nepodprte z računi podizvajalcev, kot tudi časovna komponenta vložitve zahtevka tik pred iztekom roka, v skupnem (so)učinkovanju z gotovostjo pokažejo, da sta obsojenca (usklajeno) ravnala s krivdno obliko direktnega naklepa. Decidirano se je opredelilo o vlogi obsojenega A. A., ki je kot direktor obsojene pravne osebe in kot aktivno vključen posameznik v delo na projektu dobro poznal vse razpisne pogoje, pogodbena določila ter pomen stroškov, ki jih (ne) bi smel uveljavljati. V posledici zapisanega Vrhovno sodišče ugotavlja, da so razlogi izpodbijanih sodb o krivdi obsojencev in ravnanju v udeležbeni obliki sostorilstva zadostni, razumni in sprejemljivi, ne glede na to, da se v obrazložitvi prvostopenjske sodbe nahajajo na več mestih. Nestrinjanje zagovornikov s podanimi razlogi pa ne utemeljuje obstoja kršitve v smeri 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč pomeni zgolj nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-5.

28. Navedbe v zahtevi zagovornikov obsojene pravne osebe: - da se je obsojeni A. A. zagovarjal, da je projekt izgradnje montažno-servisnega objekta v celoti prepustil družbi E. d.o.o.; - da s projektom ni imel nobenih opravkov, razen da je podpisal zahtevek za izplačilo subvencije, ki ga je formalno kot predstavnik C. moral; - da je vedel, da je C. družbi E. d.o.o. račun z dne 22. 6. 2016 poravnala; - da se je z izvajalci, deli in dinamiko plačevanj ukvarjala družba E. d.o.o.; - da so vsi izvajalci potrdili, da z obsojenim A. A. niso imeli nobenih stikov in da ga sploh ne poznajo, ter navedbe v zahtevi zagovornika obsojenega A. A.: - da višje sodišče »brez dokazov« zavrača argument pritožbe, da v predloženem računu ni šlo za neresnične podatke, medtem ko sporna dela niti niso bila téma prvostopenjske obravnave in niso »konkretizirana« v sodbi sodišča prve stopnje; - da je absurdna, skonstruirana in povsem napačna ugotovitev višjega sodišča, da je obsojeni A. A. ravnal zavestno ter z direktnim naklepom; - da višje sodišče ne pove, za katere neupravičene zahtevke in neresnične podatke gre, ter tega ne podpre z dokazi; - da višje sodišče napačno navaja, da stroška za čistilno napravo ni bilo; - da je napačno navedeno, da je bil obsojeni A. A. seznanjen z donacijo; - da obsojeni A. A. ni naročal, odobraval ali plačeval katerih koli stroškov; - da je bila vloga obsojenega A. A. le posredna; - da obsojena pravna oseba ni imela prav nobene koristi, so bodisi protispisne bodisi nesubstancirane do te mere, da ni mogoče preizkusiti njihove utemeljenosti (prvi odstavek 424. člena ZKP), zlasti pa temeljijo v ocenah dejanskega stanja, ki nasprotujejo ugotovljenim dejanskim okoliščinam v sodbah nižjih sodišč, kar ni dopusten razlog uveljavljanja v postopku z izrednim pravnim sredstvom pred Vrhovnim sodiščem (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

29. Ker zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahteve za varstvo zakonitosti pa so bile delno vložene tudi v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP, je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP zahteve kot neutemeljene zavrnilo.

30. Ker zagovorniki z izrednimi pravnimi sredstvi niso uspeli, sta obsojena A. A. in B. B. na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati vsak 1.000,00 EUR sodne takse (šesti odstavek 3. člena in 7. točka prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi s tar. št. 7114 ter 7152 taksne tarife). Na podlagi navedenih zakonskih določil in v zvezi s tar. št. 7117 ter 7152 takse tarife je obsojena pravna oseba dolžna plačati 2.000,00 EUR sodne takse. Takse so odmerjene ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti kazenskega postopka ter premoženjskih razmer obsojenih kot taksnih zavezancev.

31. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Gl. npr. sodbo VS RS I Ips 5797/2014-111 z dne 23. 6. 2016. 2 Dikcija 2. točke desetega odstavka 99. člena KZ-1. 3 Gl. npr. sodbe VS RS I Ips 14205/2013 z dne 6. 6. 2019, I Ips 9824/2010-101 z dne 12. 9. 2013, I Ips 13039/2009-69 z dne 4. 10. 2012. 4 Dikcija 2. točke enajstega odstavka 99. člena KZ-1. 5 Korošec D. et al., ur.: Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1 – 2. knjiga; JP Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 980, tč. 18. Gl. tudi sodbo VS RS I Ips 7576/2010-355 z dne 9. 10. 2015 (tč. 9). 6 Šepec M., ur.: KZ-1 s komentarjem – splošni del; GV Založba, Ljubljana 2021, str. 1127-1132, tč. 99-107. 7 Prim. sodbi VS RS I Ips 7576/2010-355 z dne 9. 10. 2015, I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014. 8 Dikcija 1. točke desetega odstavka 99. člena KZ-1. 9 Katero kršitev naj bi višje sodišče zagrešilo z zapisom (tč. 12), da so gospodarska kazniva dejanja praviloma storjena iz koristoljubnosti, zagovornik obsojenega A. A. ne pojasni, zato na ta del zahteve Vrhovno sodišče ne more odgovoriti. 10 Točka 2.3 pogodbe o sofinanciranju: D. se zavezuje, da bo odobrena sredstva izplačala na račun izvajalca po izkazani realizaciji, v roku 30 dni po prejemu zahtevka za izplačilo, kateremu morajo biti priložene prejete začasne situacije, potrjene s strani nadzornega organa, in računi neposrednih stroškov izvajanja investicije, ki dokazujejo delež sofinanciranja D. 11 Sodba VS RS I Ips 16999/2013 z dne 14. 2. 2019. 12 Prevladujoča kazenskopravna dobrina, ki je v okviru inkriminacijske norme po 230. členu KZ-1 deležna varstva, je sklop sredstev oziroma drugih ugodnosti v vseh tistih primerih, ko storilec ob njihovi pridobitvi ali naknadni nenamenski uporabi preslepi pristojno osebo. Posredno zavarovana dobrina je tudi enakopravnost udeležencev na trgu oziroma poštena tržna konkurenca (Korošec et al., ur., nav. delo, str. 844, tč. 4). 13 Bavcon L., Šelih A. et al.: Kazensko pravo – splošni del; Uradni list RS, Ljubljana 2013, str. 222. 14 Prav tam, str. 223-224. 15 Kaznivosti v tej fazi ni moč skonstruirati z uporabo drugega odstavka 230. člena KZ-1, kjer je inkriminirana nenamenska uporaba prejete ugodnosti, za kar pri dani tematiki ne gre. 16 Korošec et al., ur., nav. delo, str. 853-856, tč. 21-25. 17 O t. i. blanketnih dispozicijah gl. npr. Bavcon & Šelih et al., nav. delo, str. 193. 18 Dokazno oceno v zvezi s temi okoliščinami je prvostopenjsko sodišče razgrnilo v tč. 13-17, višje sodišče pa ji je v tč. 20-23 pritrdilo. 19 Op. kot pod 10. 20 Tj. največ 30.500,00 EUR oziroma ne več kot 50 % dejanske vrednosti investicije, vendar le investicije v izgradnjo montažno-servisnega objekta. 21 Donacijo je ob seznanjenosti obsojenega A. A. izvedbeno uredil obsojeni B. B. 22 Korošec et al., ur., nav. delo, str. 853, tč. 20. 23 Sodbi VS RS I Ips 3975/2010-68 z dne 26. 9. 2013, I Ips 2308/2010-112 z dne 8. 5. 2014.