Jedro

Če so duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti začasne, so pravno priznana škoda samo, če so posebno intenzivne ali pa posebne okoliščine primera prisojo odškodnine opravičujejo.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi: “V presežku za plačilo nadaljnjih 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2000 se tožbeni zahtevek zavrne.”

2. V stroškovnem delu se znesek „3.244,59 EUR“ nadomesti z zneskom „816 EUR“.

3. V preostalem še izpodbijanem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki 119,94 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 1.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer za čas od 1.1.2002 do 28.6.2003 v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 29.6.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Prav tako je sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 3.244,59 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka paricijskega roka dalje. V preostalem delu je sodišče prve stopnje višji tožbeni zahtevek glede glavnice in zakonskih zamudnih obresti zavrnilo kot neutemeljenega.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi vseh treh pritožbenih razlogov iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožba je predlagala pritožbenemu sodišču, da se ji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, podrejeno pa, da se sodba spremeni tako, da se zahtevek tožnika zavrne.

Pritožba povzema izvedeniško mnenje mag. A. A., ki je v svojem izvedeniškem mnenju objektiviziral izpovedbo tožnika na podlagi osebnega pregleda tožnika in ugotovil, da je tožnik utrpel le lahke telesne poškodbe, ki ne zapuščajo trajnih posledic. Gibljivost tožnikovega vratu je bila po oceni izvedenca v vseh smereh popolna, prav tako izvedenec ni našel nobenih grobih izpadov oživčevja in prekrvavitve v zgornjih okončinah, niti v spodnjih okončinah. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku gre odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zdravljenja zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je tako zmotna. Tožnik je utrpel le lahke telesne poškodbe, ki nikakor ne zapuščajo nobenih trajnih posledic, to sta potrdila oba postavljena izvedenca (tudi izvedenec F. D. je pojasnil, da tožnik ne trpi nobenih trajnih posledic in posledično tudi ne duševnih bolečin). Sodišče svojo ugotovitev o obstoju duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti opira na izpovedbo tožnika, zdravstveno dokumentacijo in obe izvedeniški mnenji, pri čemer sploh ne obrazloži, kje je v zdravstveni dokumentaciji razvidno, da je tožnik utrpel poškodbe, ki zapuščajo trajne posledice. Ob navedenem toženka opozarja, da izvedeniški mnenji dokazujeta ravno nasprotno, in sicer da tožnik ni utrpel trajnih posledic in tudi ne trpi duševnih bolečin. Razlogi sodbe so torej v nasprotju z listinami v spisu, sicer pa je sodba tudi neobrazložena, saj se sodišče zgolj sklicuje na izpovedbo stranke ter zdravstveno dokumentacijo, ne pojasni pa v katerem delu tožnikova izpovedba in katera listinska dokumentacija naj bi dokazovala obstoj duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožba očita sodišču prve stopnje kršitev postopka po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, saj je sodba neobrazložena. Pritožba poudarja, da zgolj navedba, da je tožnik policist, nikakor ne opravičuje odškodnine iz tega naslova. Četudi bi bilo v konkretnem primeru morebiti podano začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa slednje nikakor ni bilo močnejše intenzivnosti, kar bi opravičevalo odškodnino iz tega naslova. To, da je tožnik policist, pa nikakor ne predstavlja posebne okoliščine, ki bi pogojevala drugačno obravnavanje od ostalih oškodovancev, ki utrpijo iste telesne poškodbe. Navedbe sodišča, da je povsem možno, da je lahka ravno obravnavana poškodba pomenila sprožilni mehanizem za tožnikove glavobole, je v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu, konkretno z mnenjem dr. Aleša, ki je pojasnil, da glavobolov ni moč pripisati obravnavanim poškodbam.

Pritožba izpodbija tudi stroškovni del. Posamezne dopise in dokazne predloge bi moralo sodišče oceniti po postavki 10 in ne 20 točk, prav tako ni bil potreben strošek pripravljalnega spisa z dne 9.11.2001, ker bi lahko dokumentacijo in navedbe tožnik podal na naroku. tudi pripravljalna vloga z dne 8.11.2002 je bila nepotrebna, saj bi lahko vse, kar je navedel tožnik v tej vlogi, navedel v prejšnjih dveh vlogah, ki jih je vložil po odgovoru na tožbo.

Pritožba je priglasila stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da je zagrešena kršitev po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, saj naj bi bile ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu in izvedeniškima mnenjema. Sodišče prve stopnje je navedlo, da se je izvedenec mag. A. A., dr. med. določno opredelil, da tožnik naj ne bi trpel duševnih bolečin v zvezi z zmanjšanjem življenjske aktivnosti. Vendar pa je sodišče na podlagi zdravniške dokumentacije, izpovedbe tožnika in izvedeniškega mnenja dr. D. F., dr. med. ter nespornega dejstva, da tožnik opravlja delo policista, ugotovilo, da so vsaj določeno obdobje po škodnem dogodku bile pri tožniku izražene bolečine v poškodovanih delih telesa in glavobol. Tožnik je namreč izpovedal, da so njegove delovne obveznosti, ki vključujejo tudi treninge samoobrambe in borilnih veščin, relativno zahtevne in gre za ekstremne napore, kar vse pomeni, da so navedene posledice zmanjševale tožnikovo delovno sposobnost in uspešnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zaradi tega duševno trpel, in sicer v trajanju in obsegu, ki ni enormno, pomeni pa pravno priznano škodo. Sodišče prve stopnje je namreč opravilo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in ugotovilo, da tožnik duševno trpi zaradi opisanih omejitev pri opravljanju poklica policista, zaradi česar očitana postopkovna kršitev v izpodbijani sodbi ni podana.

Utemeljeno pa graja pritožba materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da v danem primeru glede na ugotovljene omejitve tožniku pripada odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ta oblika škode je pravno priznana samo, če je trajne narave. Denarna odškodnina pa se lahko prisodi izjemoma tudi, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, vendar le, če je močnejše intenzivnosti ali če to opravičujejo posebne okoliščine primera. Ne za eno ne za drugo pa ne gre v tem primeru. Glede na po sodišču prve stopnje ugotovljeno, da je pri tožniku podano zmanjšanje življenjske aktivnosti in da je tožnik zaradi tega trpel duševne bolečine, in sicer v trajanju in obsegu, ki ni enormno, tožniku ne pripada denarna odškodnina, saj ugotovljene duševne bolečine ne pomenijo pravno priznane škode po čl. 200 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga je v konkretnem primeru uporabiti na podlagi določbe 1060. čl. Obligacijskega zakonika (OZ).

Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo vtoževane odškodnine na račun duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 2.921,04 EUR pp. zavrne (tč. 4 čl. 358 ZPP).

Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče moralo poseči tudi v izrek o stroških (čl. 165/II ZPP). Tožena stranka neutemeljeno izpodbija po sodišču prve stopnje odmerjene stroške tožeče stranke. Neutemeljeno pritožba zatrjuje kot nepotreben strošek pripravljalne vloge z dne 18.1.2002, saj je po prepričanju pritožbenega sodišča navedbe iz te vloge lahko tožnik podal šele po prejemu odgovora na tožbo, ki ga je prejel dne 19.11.2001. Prav tako neutemeljeno pritožba trdi, da je vloga z dne 9.11.2001 nepotrebna. Iz navedene vloge namreč izhaja, da se je tožnik 30.10.2001 oglasil v nevrološki ordinaciji dr. M. G., kar pomeni, da v predhodni vlogi z dne 12.10.2001 teh navedb še ni mogel podati. Tožnik je v tej vlogi tudi razširil tožbeni zahtevek na račun materialne škode, zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Glede posameznih dopisov in dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje pravilno dosodilo po 20 odvetniških točk za vsako, saj je sodišče obrazložilo, da gre za kratke dopise in obvestila oziroma za druge storitve, za kar tožniku po tč. 4 tar. št. 39 Odvetniške tarife (OT) pripada po 20 točk. Pritožba je v tem delu tudi pavšalna, saj ne konkretizira glede katere vloge oziroma dokaznega predloga je OT zmotno uporabljena, zaradi česar je tudi v tem delu neutemeljena.

Glede na spremembo sodbe na pritožbeni stopnji, znaša uspeh tožeče stranke 35 % (pravnomočno mu je bilo dosojeno 846.094,00 SIT od vtoževanih 2.396.094,00 SIT). Toženec pa je uspel s 65 %. Glede na takšen uspeh in odmerjene potrebne pravdne stroške tožeče stranke v znesku 4.762,41 EUR je tožnik upravičen do povrnitve 1.667,00 EUR, tožena pa glede na odmerjene potrebne pravdne stroške v znesku 1.308,88 EUR do zneska 851,00 EUR. Po medsebojnem delnem pobotanju je tako tožena stranka dolžna povrniti tožniku še 816,00 EUR, kot izhaja tudi iz izreka te odločbe.

Ker je pritožnica s pritožbo v pretežnem delu uspela, je v skladu s čl. 154/I ZPP in 155 ZPP opravičena do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov. Pritožbeni stroški toženke znašajo 119,94 EUR (taksa za pritožbo v znesku 114,94 EUR in materialni stroški v višini 5,00 EUR) in jih je tožnik dolžan toženki povrniti v roku 15 dni.