Jedro

Zagovornik izpodbija dokazno ceno sodišč prve in druge stopnje, kar pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. S.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Kopru z dne 5.2.1998 je bil obs. S.H. spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Po 51. členu KZ mu je sodišče prve stopnje izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 133. člena KZ določilo kazen 2 mesecev zapora s preizkusno dobo 1 leta. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 13.5.1998 pritožbo zagovornika obs. S.H. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 7.7.1998 zagovornik obs. S.H. uvodoma navaja, da jo vlaga iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), še posebej pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pri čemer navaja, da so razlogi o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni in v precejšnji meri med seboj v nasprotju ter vzbujajo upravičen sum v resničnost odločilnih dejstev, na katerih temelji sodba. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno, ker zagovornik v njej ni obrazložil, v čem vidi kršitev kazenskega zakona in v čem vidi kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP pa obrazlaga z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja, ki pa po določilu 2. odstavka 420. člena ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva zagovornika obs. S.H. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 372. členu ZKP je določeno, kdaj je podana kršitev kazenskega zakona. Zagovornik obs. S.H. v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedel nikakršne kršitve, ki bi pomenila kršitev kazenskega zakona.

Tudi z ostalimi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti ni obrazložil uvodoma zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti je namreč le razvidno, da zagovornik obs. S.H. uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker je po njegovem mnenju sodišče napravilo drugačne zaključke, kot bi jih po njegovem mnenju moralo napraviti. Zagovornik obsojenca torej izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča, kar pa pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornika obs. S.H. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).