Jedro

Zaradi dokazanega soglasja tožeče stranke, da se pred sklenitvijo kupne pogodbe izvede redni servis in s tem povezana popravila, o zmoti pred sklenitvijo pogodbe ne moremo govoriti.

Za zahtevek iz neupravičene obogatitve mora biti izkazana obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. V skladu z načelom volenti non fit iniuria zahtevek ni utemeljen, če se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja. Ker gre po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje za popravila, ki spadajo v okvir rednega servisa oziroma nujna vzdrževalna dela ter dogovor pravdnih strank pred sklenitvijo kupne pogodbe, za tak zahtevek ni pravne podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: (1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 2.038,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.4.2000 dalje do plačila in ji povrne stroške postopka s pripadki. Posledično je tožeči stranki naložilo, da toženi v roku petnajstih dni povrne 1.421,68 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

(2.) Pritožbo vlaga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi (pravilno spremeni) ter ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da sta pravdni stranki bili pred prodajo vozila seznanjeni s stanjem in sta ga zato tudi ocenili v veliko manjšem znesku, kot je znašala tržna vrednost za podoben avto po Evrotaxu. Iz izvedeniškega mnenja je možno zaključiti, da je nepopravljen avto vreden manj kot popravljen, vendar pa vsota popravil ne more povečati vrednosti avtomobila čez njegovo tržno vrednost, ki se je v konkretnem primeru gibala med 600.000,00 in 700.000,00 SIT. Da je vozilo potrebno odpeljati na servis, sta stranki torej ustrezno upoštevali pri oblikovanju cene. Sodišče je napačno ocenilo izpovedbo priče J. N. in je bilo tudi do izpovedi tožene stranke premalo kritično. Pritožnica vztraja pri trditvi, da je tožena stranka neupravičeno naročila popravilo vozila. Sodišče prve stopnje se na pogodbeno določilo, da je tožena stranka v primeru prenehanja uporabe dolžna vozilo vrniti toženi stranki v voznem in uporabnem stanju, neupravičeno sklicuje, saj sta stranki podpisali prodajno pogodbo. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka v delu, ko je sodišče neutemeljeno priznalo toženi stranki vse priglašene stroške, med drugim za tretjo, četrto in peto pripravljalno vlogo. Te vloge so bile nepotrebne, saj bi tožena stranka lahko vložila zgolj eno.

(2.) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(3.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava.

(6.) Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Ocenilo je vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo oceno, ki je življenjsko sprejemljiva in logično prepričljiva. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka vedela za popravila vozila s tem, da očitno ni pričakovala, da bo zanje morala plačati tako visoka zneska. Nasprotne trditve pritožnice nimajo opore v izvedenih dokazih, zato ne morejo biti utemeljene. Da naj bi tožena stranka sporna popravila vozila naročila brez vednosti tožeče stranke, je tožeča stranka namreč zgolj trdila, ne pa tudi dokazala. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je tožena stranka, ko je bila zaslišana, izpovedovala drugače, ta njena izpovedba pa z zaslišanjem priče J. N., ki jo je predlagala tožeča stranka, ni bila izpodbita. Dokazna ocena izpovedbe te priče (in izpovedbe tožene stranke) je, upoštevajoč tudi ostale izvedene dokaze v tem postopku, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Priča namreč dogovora izrecno ni izključila, prav tako ni zanikala, da je bil predmet dogovarjanja tudi pokrov motorja. Pomembna okoliščina, ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, je tudi dejstvo, da je tožeča stranka prvi sporni račun prejela 3.4.2000, torej na dan, ko je bila podpisana kupoprodajna pogodba, drugi račun pa 4.4.2000, to je še pred prepisom vozila. Neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje je, da tožeča stranka po prejemu računov ni reagirala. Ne le, da je oba računa poravnala, ampak tožene stranke tudi ni poklicala na razgovor, kar bi bilo logično, če bi bila popravila izvedena brez vednosti in soglasja tožeče stranke, niti ni zahtevala, da se cena, glede na izvršena popravila in servis, v pogodbi korigira. Vse navedeno dejansko kaže, da je bil problem, tako kot je izpovedala priča N., v višini računa. Če bi bil le-ta nižji, bi le tega lahko upravičil pri opravi, tako pa to ni bilo možno. Tudi sama višina prodajne cene vozila, ki sta jo dogovorili pravdni stranki, ne kaže na to, da je trditev tožeče stranke resnična. Izvedenec je tako v izvedeniškem mnenju na list. št. 55 (točka 6.3/3), zapisal, da je nelogično, da je bila ocena vrednosti vozila po popravilu manjša kot pred popravilom, s tem, da je cenitev izvajal isti cenilec. Po mnenju izvedenca ob prvi cenitvi cenilec ni upošteval večji del kasneje po računu opravljenih del in bi morala biti ocenjena vrednost vozila pred popravili zaradi tega bistveno nižja. V drugem primeru, ko je bil večji del poškodb in napak odstranjenih, v marcu 2000 pa je bil motor tudi servisiran, pa bi tržna vrednost tako popravljenega vozila morala biti višja, razen, če je bil na motorju kak poseben problem. Vozilo je bilo s prvo cenitvijo torej bistveno previsoko ocenjeno, saj niso bila upoštevana kasneje opravljena dela. To pa (torej previsoka cena glede na stanje vozila ob cenitvi) posredno dodatno kaže na to, da je tožeča stranka vedela in soglašala z opravo servisa in popravili in je bilo to v ceni vsaj deloma upoštevano. Je pa očitno tožeča stranka ob tem ravnala neskrbno, saj jo je vrednost (cena) popravil očitno presenetila, kar pa seveda ni mogoče razlagati kot prevaro v smislu določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

(7.) Pritožnica si izvedeniško mnenje v zvezi z vrednostjo vozila pred in po popravilu tudi očitno napačno razlaga in takšne napačne zaključke, ki v izvedeniškem mnenju nimajo nobene opore, tudi ponavlja v pritožbi. Poleg ugotovitve, da je bilo vozilo pred popravilom, torej ob prvi cenitvi previsoko ocenjeno, ki jo je dal v pisnem izvedeniškem mnenju, je izvedenec v dopolnitvi svojega mnenja (list. št. 76) in ob zaslišanju (list. št. 105) jasno povedal, da je tržna vrednost vozila bila pred popravilom toliko nižja, kot so znašali vsi stroški odprave napak, to je najmanj za 410.604,93 SIT. V kolikor je torej tržna vrednost vozila, ki je v normalnem tehničnem in uporabnem stanju vozila znašala približno 660.000,00 SIT, bi glede na izvedeniško mnenje znašala vrednost vozila pred popravilom 249.395,00 SIT. Kot rečeno, je takšno razumevanje svojega mnenja izvedenec potrdil ob zaslišanju in ga torej ni mogoče razumeti tako, kot to poskuša pritožnica prikazati v pritožbi.

(8.) Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je svoj zahtevek utemeljevala na dveh pravnih podlagah. Zatrjevala je prevaro po 65. členu ZOR (sedaj 49. člen OZ) in neupravičeno obogatitev v smislu 210. člena ZOR ( sedaj 190. člena OZ).

(9.) Po 65. členu ZOR lahko v primeru, če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe, druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena. Stranka, ki je v prevari sklenila pogodbo, ima pravico zahtevati povrnitev pretrpljene škode.

(10.) Ker tožena stranka, kot je bilo ugotovljeno, pri tožeči stranki ni povzročila zmote ali jo držala v zmoti z namenom, da bi jo napeljala k sklenitvi pogodbe, saj o zmoti zaradi dokazanega soglasja tožeče stranke, da se izvede redni servis in s tem povezana popravila, o zmoti sploh ne moremo govoriti, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Razlogom, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče dodaja zgolj to, da je tožeča stranka 3.4.2000, torej na dan, ko je bila sklenjena kupna pogodba, prejela prvi račun in je bila, tudi če med pravdnima strankama ne bi bilo dogovorjeno servisiranje in popravilo, najkasneje tega dne s tem seznanjena in bi od sklenitve pogodbe (še) lahko odstopila.

(11.) Zahtevek tožeče stranke pa je bil pravilno zavrnjen tudi na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi. Za zahtevek iz tega naslova mora biti namreč izkazana obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. V skladu z načelom volenti non fit iniuria zahtevek ni utemeljen, če se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja. Ker je bila podlaga za plačilo obeh spornih računov v konkretnem primeru pogodba o stalni rabi službenega vozila z dne 1.6.1997 , saj gre po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje za popravila, ki spadajo v okvir rednega servisa oziroma nujna vzdrževalna dela ter dogovor pravdnih strank pred sklenitvijo kupne pogodbe, za tak zahtevek ni pravne podlage.

(12.) Neutemeljena je tudi pritožba v zvezi z odmero stroškov postopka. Vse tri pripravljalne vloge, za katere je sodišče toženi stranki priznalo stroške, so bile namreč potrebne. S tretjo pripravljalno vlogo je tožena stranka sporočila sodišču stališče v zvezi z izvedeniškim mnenjem. Ker je 12.6.2009 prejela vročeno pripravljalno vlogo tožeče stranke, je povsem utemeljeno na vlogo odgovorila s četrto pripravljalno vlogo, peta pripravljalna vloga pa je bila vložena v zvezi z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja, ki je bilo izdelano na zahtevo tožeče stranke.

(13.) Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje ugotovilo, da pritožba ni utemeljena in jo je zato na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(14.) Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP sama nosi pritožbene stroške. Odločitev o tem je že zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.