Jedro

Na revizijski stopnji ni mogoče preizkušati pravilnosti dejanskih ugotovitev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na izročitev barvnega TV sprejemnika Gorenje in na plačilo zneska 124.00 din oziroma na izročitev 6 zabojev jabolk, enega kilograma kave, 20 literskih kozarcev kompotov in enega stola. Tožnici je naložilo pravdne stroške v znesku 10.485,50 din. Ugotovilo je, da je televizor toženkina last. Tožnica je sicer prispevala del kupnine, vendar je to toženki podarila. Tudi za ostale stvari, ki jih tožnica zahteva s tožbo, je sodišče ugotovilo, da so toženkine.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo. Potrdilo je prvostopno dokazno oceno in jo podprlo še z dodatnimi razlogi.

Proti tej sodbi vlaga tožnica revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ravnanje toženke, ki je v tožničini odsotnosti odpeljala stvari, označuje kot kaznivo dejanje tatvine oziroma samovolje. Tožnica je kazensko prijavo opustila zaradi toženkinih groženj. Vztraja pri trditvi, da je lastnica televizorja, ki ga je sama kupila. Pogodbo s toženko je sklenila samo zaradi plačevanja naročnine. Sklicuje se na račun in na potrdila o plačani RTV naročnini. Bistvena kršitev določb postopka pa je v tem, da tožnica in pooblaščenec nista bila vabljena na narok dne 8.1.1990. Sicer pa meni, da bi moralo sodišče vsaj delno ugoditi tožbenemu zahtevku, če bi štelo, da je tožnica prispevala samo pol kupnine. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica v reviziji navaja razloge v prid stališču, da je sporni televizor njena last. Še posebej se sklicuje na račun in na potrdila o plačevanju televizijske naročnine. Te in druge okoliščine, s katerimi je tožnica dokazovala utemeljenost svojega zahtevka, je sodišče prve stopnje ocenjevalo, vendar tožničinemu stališču ni pritrdilo. Na podlagi ocene dokazov je ugotovilo obratno, namreč da je televizor toženkina last. Tako dokazno oceno je sodišče druge stopnje potrdilo. Dejansko stanje, ki je podlaga tudi za revizijsko odločanje, je torej tako, da je tožnica sicer prispevala del kupnine, da pa je televizor toženkina last. Na revizijski stopnji dejanskega stanja ni več mogoče preizkušati (3. odst. 385. čl. ZPP). Zato revizijsko sodišče ne more upoštevati revizijskih navedb, s katerimi tožnica izpodbija dokazno oceno in zatrjuje drugačno dejansko stanje od tistega, ki je bilo ugotovljeno na prvi in drugi stopnji. Iz enakih razlogov revizijsko sodišče tudi ne more ocenjevati listin, na katere se sklicuje tožnica v reviziji.

Tožnica uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ona in njen pooblaščenec nista bila povabljena na narok dne 8.1.1990. Vendar ta očitek ni utemeljen. Glavna obravnava je bila sicer res razpisana za ta dan, ni pa bila opravljena, ker nobena od strank ni prišla. Na naroku je bila samo ugotovljena odsotnost strank, nakar je bil narok preložen. V takem ravnanju sodišča ni nobene nepravilnosti.

Prav tako ni utemeljen nadaljnji revizijski očitek, da bi moralo sodišče delno ugoditi zahtevku, ker je ugotovilo, da je tožnica prispevala del kupnine. Televizijski aparat je nedeljiva celota, zato ni mogoča sodba na izročitev dela aparata. Tožnica je z lastninsko tožbo (37. čl. ZTLR) zahtevala izročitev televizorja, vendar je bilo ugotovljeno, da televizor ni njena last. Zahtevka, ki bi se nanašala na vrnitev kupnine, pa tožnica ni postavila in zato o utemeljenosti takega zahtevka ni mogoče odločati (1. odst. 2. čl. ZPP).

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče tožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).