Jedro

Res je, da za posest dveh parkirnih mest ni odločilno, da bi posestnika na njih ves čas imela parkirano svoje vozilo, vendar pa morata dokazati, da sta imela ves čas možnost točno določeni mesti za parkiranje uporabiti in da sta torej imela dejansko oblast nad stvarjo. Pogosto parkiranje na določenem mestu temu standardu ne zadosti.

Posest je le tisto razmerje fizične oblasti nad stvarjo, ki zadovoljuje naslednje kriterije: zunanja vidnost, trajnost, izključnost, dostop stvari posestniku. S tem v zvezi mora sodišče v ponovljenem postopku ugotoviti, ali sta tožnika do motilnega dejanja, ki je predmet te pravde, izključila tretje osebe od souporabe parkirišč (kriterij izključnosti) in ali sta imela vselej, kadar sta to hotela, možnost parkirati na točno določenem mestu (kriterij dostopnosti), ali pa je mogoče v konkretnem primeru vendarle šlo za soposest tudi drugih uporabnikov stavbe in o izključni posesti tožnikov na mestih, ki sta predmet te pravde, ni mogoče govoriti.

Izrek

I. Pritožbi prvotožene stranke zoper odločitev o stroških postopka (V.) in drugotožene stranke zoper II., III., V. točko izreka se ugodi in se sklep v izpodbijani II., III. in V. točki izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek z vzpostavitvijo prejšnjega posestnega stanja tako, da toženca umakneta vozilo Subaru oziroma kakršnokoli drugo oviro, ki se nahaja na vzhodnem delu večstanovanjske hiše na naslovu ... in obsega območje v dolžini 10 m, gledano v smeri sever-jug ter širine 3 m od stene stanovanjske hiše proti vzhodu kot tudi vozilo Renault Clio ali kakršnokoli drugo oviro izpred izhoda nepremičnine, ki vodi na ulico tako ..., da bosta tožnika lahko nemoteno uporabljala svoja parkirna mesta, ki se nahajajo ob vzhodnem delu večstanovanjske stavbe na naslovu ... (I.). Zavrnjen je bil tudi tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi sodišče prvotoženi stranki prepovedalo takšna in podobna motilna dejanja na parkirnih prostorih, ki so v posesti tožnikov (IV.), ugodilo pa tožbenemu zahtevku, s katerim je drugotoženi stranki in vsem osebam, ki bi to počele po njenih navodilih prepovedalo motilna dejanja na parkirnih prostorih v posesti obeh tožnikov, ki se nahajajo na naslovu ... in obsegajo območje v dolžini 10 metrov glede na smeri sever-jug v širini 3 m od stene stanovanjske hiše proti vzhodu (II) in za primer kršitve prepovedi izreklo denarno kazen v višini 1.000,00 EUR (III.) Na koncu je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka sama (V.). Odločitev v zavrnilnem delu izpodbija tožeča stranka, odločitev o stroških postopka prva tožena, odločitev v ugodilnem druga tožena.

2. Tožeča stranka izpodbija odločitev v zavrnilnem delu (I. in IV.) in posledično odločitev o stroških postopka (V.) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da vsem tožbenim zahtevkom v celoti ugodi s stroškovno posledico. V obrazložitvi navaja, da je sodišče ugotovilo, da je bila zaradi ravnanja tožencev tožnikoma onemogočena uporaba parkirnega prostora in tudi prestavljanje njunih vozil. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da sta tožnika vedno uporabljala točno določeni parkirni mesti, zato ni jasno, zakaj je sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvega toženca in zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na drugega toženca, torej na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja. Sodišče je nekritično prezrlo, da je A. A. partner hčerke drugega toženca B. B. in da je vozilo Clio v lasti prvega toženca, zato je življenjsko nesprejemljivo, da bi morala tožnika ves čas opazovati, kdo avtomobil vozi, oziroma prestavlja. Neverjetno je, da prvo toženi z vozilom Clio ne bi imel popolnoma nič, saj je bilo motenje izvršeno z njegovim vozilom Renault Clio, čeprav se je prvi toženec na obravnavi ves čas nekorektno izgovarjal, na svoje dekle oziroma hčerko drugega toženca. Izpodbija tudi odločitev v 1. točki izreka, kjer je restitucijski zahtevek zoper drugega toženca zavrnjen, z obrazložitvijo, da njegovo vozilo ni več parkirano na mestu, kot je to navedeno v tožbi. Sodišče je prezrlo, da je neregistriran Clio tudi danes parkiran na mestu, kjer naj bi parkirala tožnika.

3. Odločitev v ugodilnem II. in III. delu izpodbija drugo tožena stranka iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, odločitev o stroških postopka pa tudi prvotožena stranka, ki meri, da je upravičena do stroškov postopka, saj je tožeča stranka v pravdi z njo v celoti propadla. Pritožba vztraja, da tožnika mirne posesti nista imela in da sodba materialnih dokazov ni pravilno ovrednotila, niti ni pravilno interpretirala izpovedbe prič, ki jih povzame zgolj v kontekstu stališč tožeče stranke in ne tako kot so le te dejansko izpovedale. Iz izpovedb prič izhaja, da posesti ni bila mirna. Lastniki so sicer skušali zadevo parkiranja urediti, a pri tem niso bili uspešni. Sodišče ni ocenilo e-maila tožnice C. C. z dne 11.2.2013, kjer je zapisala, da režim parkiranja ni urejen in da pogojuje pristop k etažiranju stavbe z rešitvijo problema parkiranja. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe priče Č.Č., da se je režim parkiranja spreminjal in da so težave s parkiranjem že najmanj tri leta. Tudi priča D. D. je izpovedal, da so tožniki parkirali kjerkoli in da stalnih parkirnih mest niso imeli. Priča E. E. je navzoč na ... samo v delovnih dneh od 9-tih do 15-tih, zato o stanju izven tega časa ne more povedati ničesar. Protispisna je ugotovitev sodišča, da je drugotoženi B. B. v izpovedbi potrdil motilno dejanje. Izpovedal je namreč, da je zaparkiral tožničino vozilo, ker na dvorišču ni bilo nobenega drugega prostora, da pa je kljub temu tožnica imela možnosti izvoza in izhoda na drugo stran in pri gibanju ni bila ovirana.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba prvo in drugo tožene stranke je utemeljena.

5. Za odločitev o tožbenem zahtevku zaradi motenja posesti so odločilni odgovori na naslednja vprašanja: 1) Ali je bila tožeča stranka pred motenjem posestnica stvari? 2) Ali je bila posest res motena? 3) Ali je tožena stranka tista, ki je motila posest? 4) Ali je dejanje res motilno? 5) Ali je dejanje samovoljno in protipravno?

6. Trditveno in dokazno breme določa materialno pravo, s tem, ko predpisuje predpostavke za nastanek določene pravice pove, katera dejstva mora stranka zatrjevati, da bo njena tožba uspešna. Tožeča stranka je tista, ki nosi breme dokazovanja za minimum tistih dejstev, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice.

7. V skladu z določilom 426. člena ZPP se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Pravno podlago za odločitev o zahtevku predstavljajo določbe 32. – 34. člena SPZ. V smislu določb SPZ posest pomeni neposredno ali posredno dejansko oblast nad stvarjo (24. člen SPZ). Pri tem je bistveno, da ima posestnik, kadar to hoče, vedno možnost stvar uporabljati, jo uživati in z njo razpolagati.

8. Glede na ugovor tožene stranke bi se moralo sodišče vsekakor več ukvarjati z vprašanjem ali je bila tožeča stranka pred motenjem posestnica stvari. Res je, da za posest dveh parkirnih mest ni odločilno, da bi posestnika na njih ves čas imela parkirano svoje vozilo, vendar pa morata dokazati, da sta imela ves čas možnost točno določeni mesti za parkiranje uporabiti in da sta torej imela dejansko oblast nad stvarjo. Pogosto parkiranje na določenem mestu temu standardu ne zadosti.

9. Sodišče prve stopnje mora torej poiskati prepričljiv odgovor na vprašanje, ali sta imela tožnika možnost, kadarkoli sta to hotela, da na, v tožbi navedenem, mestu parkirata svoje vozilo in sicer od kdaj do kdaj. V ta namen mora dosledno upoštevati izpovedbe zaslišanih prič in strank, vsako posebej dokazno oceniti, nato pa sprejeti zaključek ali izvedeni dokazi dajejo podlago za prepričljiv zaključek, da sta tožnika lahko do motilnega dejanja kadarkoli parkirala na mestih za katere danes uveljavljala posestno varstvo. Posest je le tisto razmerje fizične oblasti nad stvarjo, ki zadovoljuje naslednje kriterije: zunanja vidnost, trajnost, izključnost, dostop stvari posestniku. S tem v zvezi mora sodišče v ponovljenem postopku ugotoviti ali sta tožnika do motilnega dejanja, ki je predmet te pravde izključila tretje osebe od souporabe parkirišč (kriterij izključnosti) in ali sta imela vselej, kadar sta to hotela, možnost parkirati na točno določenem mestu (kriterij dostopnosti), ali pa je mogoče v konkretnem primeru vendarle šlo za soposest tudi drugih uporabnikov stavbe in o izključni posesti tožnikov na mestih, ki sta predmet te pravde, ni mogoče govoriti.

10. Ker se zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov in se tudi ni opredelilo do kriterijev, na katere je opozorjeno zgoraj, je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi, odločitev sodišča v ugodilnem delu (II, III) in posledično tudi odločitev o stroških postopka (V.) razveljaviti in v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).

11. Iz izvedenih dokazov ne sledi, da bi vozilo Clio, s katerim naj bi bilo opravljeno motenje upravljal A. A. in ker tudi noben izveden dokaz ni potrdil, da bi on opravil katerokoli dejanje, ki bi preprečevalo parkiranje tožnikoma, je potrebno pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti in odločitev sodišča v zavrnilnem delu, kjer se nanaša na prvo toženo stranko potrditi. Enako velja tudi za zavrnitev restitucijskega dela tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko glede na to, da je bilo že ob ogledu ugotovljeno, da vozilo drugega toženca S. ni več parkirano na mestu od koder se je zahtevala odstranitev. O prepovedi nadaljnjih motenj pa v tej zadevi še ni odločeno, ker se zadeva v tem obsegu, zoper drugotoženo stranko, vrača v nov postopek pred sodišče prve stopnje.

12. Pritožba tožeče se tako pokaže kot neutemeljena in jo je potrebno zavrniti ter potrditi odločitev sodišča v zavrnilnem delu (I. in IV.) (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. čl. ZPP).