Jedro

Pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, je enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča. Zato so tudi te osebe upravičenci do denacionalizacije.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije v Ljubljani z dne 9.6.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000-ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.6.1999. Z njo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d., L. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) ter odpravila odločbo Upravne enote Z/S z dne 22.9.1998, s katero je navedeni prvostopni organ med drugim odločil, da je prizadeta stranka dolžna pok. upravičencu L.Z. izplačati odškodnino za podržavljeno zemljišče parc. št. 528/1 k.o. Z. v izmeri 3014 m2 v znesku 80.745,06 DEM v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, hkrati pa zavrnila tožnikov zahtevek za denacionalizacijo predmetne nepremičnine.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi predmet odločanja denacionalizacija stavbnih zemljišč, glede katerih ni sporno in tudi podatki v posredovanih upravnih spisih to potrjujejo, da so bila podržavljena pok.

upravičencu L.Z. po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ, Uradni list FLRJ, št. 52/58), iz posesti pa tožniku odvzeta na podlagi Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (Uradni list SFRJ, št. 5/68 in 20/69, v nadaljevanju ZDSZ). Sporno pa je med strankama vprašanje, ali so predmetna zemljišča sploh lahko predmet denacionalizacije glede na temelj podržavljenja in temelj odvzema iz posesti, ob dejstvu, da so bila odvzeta iz posesti pravnemu nasledniku prejšnjega lastnika oziroma tožniku. Na zemljiščih, ki so predmet tega upravnega spora, je tožnik podedoval pravico uporabe, torej po mnenju sodišča prve stopnje ni bil nikoli njihov lastnik. Nato pa so mu bila vzeta iz posesti in uporabe zaradi uresničitve prostorskega izvedbenega akta, in sicer z odločbo Skupščine občine Z/S z dne 22.11.1971, ta pa je temeljila na ZDSZ, torej na zakonu, ki ni naveden med predpisi iz 3. člena ZDen. Prav tako tudi ne gre za predpis, ki bil sprejet do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963 (4. člen ZDen). To pa po mnenju sodišča prve stopnje posledično tudi pomeni, da tožnika ni šteti za upravičenca v smislu določb ZDen, ker mu zemljišče ni bilo podržavljeno, saj na njem nikoli ni imel lastninske pravice, ZDen pa ne ureja vračanja v posest in uporabo zemljišča osebam, ki niso bili lastniki. Tožena stranka je zato tudi po presoji sodišča prve stopnje ravnala prav, ko ni dovolila denacionalizacije navedenih nepremičnin in ko je zaradi tega zavrnila tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo. Na to odločitev pa po oceni sodišča prve stopnje tudi ne morejo vplivati tožnikovi tožbeni očitki, da je tožena stranka z odločanjem v lastni pristojnosti bistveno kršila pravila upravnega postopka. Tožena stranka je po mnenju sodišča prve stopnje v konkretnem primeru svojo odločitev pravilno oprla na določbo 1. odstavka 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Ta pa ji omogoča, da v primeru, če med drugim ugotovi, da je bil napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno o stvari, odpravi odločbo prvostopnega organa in sama reši stvar. Prav napačno uporabljen materialni predpis pa je bil v obravnavanem primeru tudi vzrok za odločitev, ki izhaja iz izreka s tožbo izpodbijane odločbe. Sodišče prve stopnje prav tako meni, da v tem primeru tudi ni utemeljen tožnikov ugovor, da je bilo pri odločanju kršeno tudi načelo zaslišanja stranke, saj je bilo v zadevi odločeno na podlagi dejanskega stanja in zbranih dokazov v postopku na prvi stopnji.

Ker je tožena stranka v zadevi odločila pravilno iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, tožnik pa po mnenju sodišča prve stopnje v tožbi ne navaja ničesar, kar bi moglo vplivati na odločitev o stvari, je zato sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Meni, da je prvostopni upravni organ na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava in pravil postopka, izdal pravilno in zakonito odločbo. Sam je v postopku na prvi stopnji predložil vse dokaze, iz katerih je razvidno, da je njegov denacionalizacijski zahtevek utemeljen tako po temelju, kot tudi po višini. Vztraja pri svojem denacionalizacijskem zahtevku. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi ter razveljavi izpodbijano odločbo in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 54/2002, sprejelo stališče, da je upravičenost do denacionalizacije, glede na določbo 3. člena ZDen, odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Vezati pravico do denacionalizacije na čas odvzema iz posesti bi pomenilo odvzeti pravico do denacionalizacije vsem tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno leta 1958, odvzeto iz posesti pa šele po letu 1963 oziroma po letu 1968. Iz določbe 32. člena ZDen ne izhaja, da tisti, ki so dobili izplačano odškodnino za iz posesti odvzeto stavbno zemljišče (oziroma za odvzem pravice uporabe na tem zemljišču), po navedenem obdobju ne bi mogli biti upravičenci ZDen.

Stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v isti odločbi je tudi, da bi moral od uveljavitve ZDen dalje v primerih, ko je bila odvzeta tudi pravica uporabe na zemljišču, upravičenec do denacionalizacije biti tudi tisti, ki mu je bila pravica odvzeta, ne glede na to, ali je bil to prejšnji lastnik, ali tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika pridobil na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, je zato enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča. Zato so tudi te osebe upravičenci do denacionalizacije.

Glede na navedeno in ob upoštevanju dejanskega stanja konkretnega primera, opisanega v odločbi tožene stranke in v izpodbijani sodbi, pomenita odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje v konkretnem primeru napačno uporabo določb ZDen. Presojeno je namreč bilo, da tožnik nima statusa denacionalizacijskega upravičenca, in sicer že iz razlogov, ki sta jih v svojih odločbah navedli tožena stranka in sodišče prve stopnje.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke. Tožena stranka bo morala zadevo ponovno obravnavati, pri tem pa bo vezana na pravno mnenje in stališče pritožbenega sodišča, navedeno v tej sodbi.