Jedro

Tožnica ni utrpela poškodbe, za katero je po tabeli invalidnosti dogovorjena zavarovalnina. Dejstvo, da nekatere zavarovalnice v podobnih primerih priznavajo vsaj del invalidnosti, na obveznost tožene stranke, ki se striktno drži splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje, ne vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnici 610 DEM z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, po kateri so se in se obrestujejo devizne hranilne vloge v nemških markah na vpogled v kraju izpolnitve, in sicer od dne 1.6.1995 do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 24.673,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh. Ugotovilo je, da je bila tožnica izključno zaradi poškodbe, utrpele v nezgodi, nesposobna za delo do 5.5.1994. Od tega dne dalje pa do 30.4.1996 je bil njen stalež posledica bolezni do 70%, posledica poškodbe pa do 30%. Zato ji gre iz tega naslova za 85 dni odškodnina po 20 DEM, ker ji je tožena stranka plačala po 20 DEM za 89 dni, za preostalih 115 dni pa bi morala prejeti le še 30% ji iz tega naslova dolguje še 610 DEM. V celoti pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za 10% invalidnost, saj je ugotovilo, da ni utrpela poškodbo kostnega dela lumbalnega segmenta, ki je pogoj za izplačilo zavarovalnine po točki 97 tabele invalidnosti. Čeprav nekatere zavarovalnice tudi v takšnem primeru kot je tožničin priznavajo polovico ustreznih odstotkov invalidnosti, tožena stranka tega ne priznava in ker tudi v Splošnih pogojih to ni predvideno, tožnici iz tega naslova zavarovalnina ne gre.

Zoper zavrnilni del sodbe se je tožnica pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. V obrazložitvi navaja, da je sodišče prve stopnje oprlo odločitev na izvedeniškem mnenju A., ni pa upoštevalo kot dokaza izvedeniško mnenje, ki ga je izdelal P. Zato tožnica meni, da je sodišče kršilo njeno pravico do predlaganega dokaza, saj bi moralo prečitati in upoštevati tudi izvedeniško mnenje P. in ga oceniti z ostalimi izvedenimi dokazi. Če se izvedeniška mnenja obeh izvedencev razlikujeta, bi moralo izvedenca zaslišati na obravnavi. Že zato predlaga razveljavitev sodbe in ponovno obravnavanje zadeve. Po potrebi naj se oba izvedenca zaslišita na obravnavi. Sicer pa meni, da sodišče ni pravilno odločilo, saj je izvedenec A. ugotovil, da je tožnica nesposobna za delo od 9.4.1994 zaradi poškodbe, ki je predmet te pravde, vsaj do 30%, zaradi bolezni pa do 70%. Tožnica osporava temu izvedeniškemu mnenju, saj meni, da razmejitev med poškodbo in med boleznijo ni zanesljiva. Tožnica je res bila v letu 1991 15 dni na bolovanju zaradi bolečin v ledvenem delu, vendar je dejstvo, da zatem vse do leta 1994 ni čutila bolečin, to pomeni, da je bila leta 1991 pozdravljena. Trditev A., da je bila tožnica na dan poškodbe, ki je predmet te pravde, bolna, bi držala le v primeru, če bi bilo leta 1991 ali 1986 zanesljivo z rentgenom ugotovljeno, da ima spremembe na hrbtenici, o katerih govori izvedeniško mnenje. Ker pa to ni bilo ugotovljeno, je šteti, da je bila na dan poškodbe popolnoma zdrava.

Januarja 1992, ko je bila zdravljena za revmatsko simptomatiko, je ni več zabolel križ, čeprav je kot varuška v vrtcu vsak dan dvigovala otroke. Iz navedb glede poteka tožničinega zdravljenja je razvidno, da je njen celotni stalež bil povezan s poškodbo, ki je predmet te pravde. Znanstveno ni bilo ugotovljeno, da bi bila tožnica na bolovanju po 9.5.1994 zaradi bolezni. Tožnica ima omejeno gibljivost hrbtenice po poškodbi kostnega dela lumbalnega segmenta, ta gibljivost je lažje stopnje, kar pomeni 15% invalidnost po tabeli invalidnosti, zato ni mogoče govoriti o bolezni. Tudi izvedenec A. v svojem izvedeniškem mnenju navaja vsebino točke 97 tabele invalidnosti iz Splošnih pogojev N 91, zato napadena sodba, ki povzema izvedeniško mnenje, ne upošteva pravilno tega mnenja. Zdi se, da šteje sodišče, da je podana poškodba kostnega dela le takrat, ko pride do frakture, kar pa ne drži. Pojem poškodbe je širši od pojma frakture. Vsaka fraktura je poškodba. V točki 97 tabele se govori o poškodbi, ne da bi bilo specificirano kaj natančneje je šteti kot poškodbo, zato je treba upoštevati vsako poškodbo, ki ima za posledico omejeno gibljivost hrbtenici. Pri tožnici je dokazana poškodba kostnega dela lombalnega segmenta, saj je zdravnik ugotovil omejeno gibljivost hrbtenice lažje stopnje, zato je jasno, da je pri njej podana invalidnost 15% po omejeni tabeli. Pred poškodbo tožnica ni imela omejene gibljivosti. Njen zahtevek bi zato sodišče lahko zavrnilo le, če bi tožena stranka dokazala, da bi do te omejene gibljivosti prišlo tudi v primeru, če ne bi bila poškodovana v prometni nezgodi. Iz teh razlogov predlaga razveljavitev sodbe in ponovno obravnavanje zadeve.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevati tudi izvedeniško mnenje P., so zmotne. Izvedeniško mnenje je v pravdni zadevi izdelal v skladu z določbami ZPP samo izvedenec A., ki ga je s sklepom za izvedenca v skladu z določbami ZPP postavilo sodišče. Ugotovitve P., ki jih je tožnici posredoval ta strokovnjak, so lahko le del njenih navedb. Tožena stranka namreč ni soglašala, da bi se te ugotovitve upoštevale kot izvedeniško mnenje, zato je bil v postopku po pravilih ZPP postavljen izvedenec.

Neutemeljeno zato pritožba izpostavlja vsebino določbe 261. člena ZPP/77, saj je sodišče pridobilo v dokaznem postopku le eno izvedeniško mnenje in odpravljanje kakšnih neskladij v izvedeniškem mnenju ne pride v poštev.

Izvedeniško mnenje A. je korektno v razlogih izpodbijane sodbe povzeto in pri odločanju o zadevi pravilno ocenjeno. Na podlagi izvedeniškega mnenja je prišlo sodišče do zanesljivih dejanskih ugotovitev o odločilnih dejstvih. Prav to je namen dokaza z izvedencem. Izvedenec namreč pomaga sodišču, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Pravna presoja zadeve pa naloga sodišča. Sodišče prve stopnje je zato pravilno postopalo, ko je upoštevalo izvid in mnenje izvedenca o strokovnih vprašanjih. O tem, kako razlagati določbo 97. točke tabele invalidnosti, pa je presojalo samo, saj gre za pravno vprašanje. Pritožbeno sodišče pri tem v celoti soglaša s stališčem izpodbijane sodbe, da tožnici v skladu z določbo 97 točke tabele ne pripada zavarovalnina za invalidnost, saj je izvedenec dr. A. povsem določno pojasnil, da tožnica v prometni nesreči 9.2.1994 ni utrpela poškodbo kostnega dela lumbalnega segmenta, ki je pogoj za izplačilo zavarovalnine po tej točki. O tem strokovnem vprašanju je izvedenec podal jasen odgovor, zato pritožbene navedbe, v katerih skuša pritožnica po svoje razložiti poškodbo, ki naj bi jo utrpela, ne morejo omajati odločitve, ki je oprta na strokovno obrazloženo mnenje izvedenca. Izvedenec je pojasnil, da določene zavarovalnice priznavajo invalidnost tudi, ko ne pride do okvare kostne strukture. V posebnih pogojih priznavajo polovico ustreznih odstotkov invalidnosti po tabeli. Ker pa ni sporno, da tožena stranka ne priznava zavarovalnine za invalidnost mimo dogovorjenih pogojev, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnica do odškodnine v znesku 4.000 DEM za 10% invalidnost, ki jo iztožuje na podlagi mnenja, ki jo je zanjo izdelal dr. P., ni upravičena. Mnenje tega strokovnjaka, ki ga je izdelal za tožnico in na katerega opira pritožba svoje navedbe, pa je v tem sporu neuporabno še iz enega razloga. Iz mnenja tega strokovnjaka je namreč razvidno, da je izhajal iz splošnih načel odškodninskega prava, ko je ocenjeval tožničino zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti, ne pa iz Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje tožene stranke, ki so v tem sporu podlaga tožničinemu tožbenemu zahtevku.

Pravilna je odločitev tudi v delu, kolikor je zavrnjen zahtevek iz naslova dnevne odškodnine. Izvedenec A. je obrazložil, da je dejstvo, koliko časa je bila tožnica v bolniškem staležu zaradi poškodbe v prometni nesreči, ugotovil iz zdravstvenega kartona in celotne dokumentacije. Pritožbena trditev, da je bila tožnica ves čas na bolovanju zaradi te poškodbe pa je brez dokazne podlage, zato prepričljivega mnenja izvedenca ne more omajati.

Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in ker ni našlo niti kakšne bistvene kršitve postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP). Glede na prehodno določbo 1. odstavka 498. člena ZPP - Uradni list RS 26/99 je uporabilo v tej zadevi še določila ZPP iz leta 1977.