Jedro

Sodišče prve stopnje je za vsak dan posebej ugotovilo, kdaj je tožnik začel in kdaj zaključil z delom, ter koliko ur dela več je opravil na račun manjkajočega dnevnega počitka. Glede na to ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni dovolj natančno ugotovilo, za koliko ur je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do dnevnega počitka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izreka spremeni tako, da se stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, znižajo za 330,26 EUR, tako da skupaj znašajo 2.218,81 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, naj tožniku iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice do dnevnega počitka na misiji - KFOR ..., plača 15.041,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 16. 4. 2021 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 2.549,07 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Sklicuje se na 53. člen Zakona o službi v Slovenski vojski in tretji odstavek 158. člena Zakona o delovnih razmerjih. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odločilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za povprečnih 5,30 ur, kljub zagotovitvi dnevnega počitka v obsegu minimalno 8 ur, kar predstavlja dvojno plačilo. V tedenskih poročilih ni navedenih dodatnih nalog, ki jih navajajo tožnik in priče, tako da tožena stranka ni mogla biti seznanjena z njimi. Trdi, da ukazov, prejetih s strani predstavnikov tujih vojsk, ni mogoče preizkusiti in bi morali vojaški policisti o svojih nalogah poročati slovenskemu poveljniku. Prepričana je, da tožnik ni zadostil dokaznemu bremenu o obsegu dejansko opravljenega dela. Sodišče je izpoved priče A. A. dokazno vrednotilo prenizko, hkrati pa je v celoti verjelo navedbam tožnika in njegovih prič, kljub temu, da so pri svoji izpovedi zasledovali svoj in tožnikov finančni interes. Meni, da zgolj izpovedi prič, ki jih je predlagal tožnik, ter zapisi v knjigi vstopov in izstopov v orožarno, nimajo zadostne dokazne moči. Sodišče ni z gotovostjo ugotovilo, za koliko ur bi naj tožena stranka kršila dnevni počitek, nekritično je sledilo pavšalnim navedbam tožnika, da se je njegov delovnik začel ob 6. uri, kljub temu, da je izvzem orožja sledil šele ob 7. uri. Meni, da je sodišče oceno dokazov napravilo pristransko in površno. Zatrjuje, da se v delovni čas in izvajanja nalog ne bi smelo vštevati bujenja, oblačenja, umivanja in zajtrkovanja. Izpostavlja nadzor izvajanja hišnega reda. Meni, da bi moral tožnik za vsak vtoževani dan posebej določno navesti, kaj je delal. Uveljavlja bistveno kršitev določb iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ker sodišče pri oblikovanju dokazne ocene ni tehtalo med nasprotujočimi si izjavami prič. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič B. B. in C. C., saj bi lahko osvetlila pristojnosti in obseg dela vojaške policije, ker sta bila prisotna na predhodni misiji. Meni, da je sodišče glede izračuna višine odškodnine napačno uporabilo materialno pravo. Vztraja, da je tožnik prikrajšan le za ure, za kolikor mu je bil skrajšan njegov dnevni počitek. Sodišču prve stopnje očita, da je glede na vrednost spornega predmeta nepravilno odmerilo stroške postopka in posledično previsoko odmerilo priznane materialne izdatke tožnika. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka, oziroma sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik na pritožbo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik napoten na opravljanje vojaške službe v tujino v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah "JOINT ENTERPRISE" - KFOR ... Kosovo pod poveljstvom NATO z mandatom OZN od 17. 11. 2015 do 28. 4. 2016, kjer je opravljal dela in naloge kot vojaški policist. 7. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo vseh predlaganih dokazov tožene stranke in tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Zaslišanje prič B. B. in C. C., ki naj bi osvetlila pristojnosti in obseg dela vojaške policije, ni dokaz, s katerim bi bilo mogoče ugotavljati obseg tožnikovega dela za vtoževano obdobje na misiji KFOR ..., saj na tej nista sodelovala.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi 8. člena ZPP. Ta kršitev je podana, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, česar pa sodišču prve stopnje ni mogoče očitati. Posamezni dokazi so pravilno ocenjeni, pri odločitvi pa je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot tožena stranka, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. ZPP v citirani določbi ne predpisuje niti izbire dokaznih sredstev niti dokazne vrednosti posameznih dokazov, zato je odločilna dejstva dovoljeno dokazovati tudi s pričami. V obrazložitvi sodbe je sodišče izpostavilo tiste dele izpovedi prič, ki jih je štelo za odločilne, kar pa ne pomeni, da je izvedene dokaze upoštevalo pristransko oziroma površno, kot navaja pritožba. Dokazna ocena sodišča je vsebinsko prepričljiva, pritožbeno sodišče z njo soglaša in se nanjo sklicuje.

9. Tako je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je bila dokazna vrednost izpovedi A. A., ki je bil tudi seznanjen s premajhnim številom pripadnikov na vojaški misiji in ni pojasnil načina zagotavljanja pravice do dnevnega počitka (čeprav bi, glede na to, da je bil tožniku in ostalim pripadnikom vojaške policije nadrejen, to moral znati pojasniti), omejena. Tožena stranka ne more uspeti zgolj s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izpovedi prič, ki jih je predlagal tožnik, ker imajo tudi same vložene tožbe na isti pravni in dejanski podlagi, saj je sodišče konkretno pojasnilo, zakaj drugim dokazom ni sledilo, vložene tožbe pa same zase niso razlog za dvom v verodostojnost prič.

10. Sodišče prve stopnje ni uporabilo prenizkega dokaznega standarda pri ocenjevanju dokazov. Opredelilo se je do vsakega posameznega (relevantnega) dokaza posebej, nato pa na podlagi ocene teh dokazov napravilo zaključek o več opravljenih urah dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka. S tem je zadostilo standardu potrebnega dokaznega prepričanja, in ne gotovosti, kot napačno navaja pritožba.

11. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenih ur dnevnih počitkov. Tožnik je podal trditveno podlago, ki je predstavljala zadosten okvir za ugotavljanje odločilnih dejstev. Navajal je, katere delovne naloge je moral opravljati in opisal potek običajnega dne na misiji. Za ustreznost trditev zadostuje, da je opredelil naloge, ki jih je opravljal na dan, ko naj bi imel prosto ter začetek in konec izvajanja nalog. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnik že med misijo ni izpostavil kršitve pravice dnevnega počitka. Zgolj dejstvo, da ni ugovarjal evidencam, ne pomeni, da ne more v tem odškodninskem sporu dokazovati kršitev.

12. Tožena stranka se v pritožbi le pavšalno sklicuje na določbo 158. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1), ki določa, da se minimalni dnevni počitek lahko zagotavlja v določenem časovnem obdobju, ki pa ne sme biti daljše od šestih mesecev, če je za to podana podlaga v zakonu ali kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Ker niti ni dokazala, da bi bili izpolnjeni navedeni pogoji iz 158. člena ZDR-1, je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

13. Ne drži, da je sodišče prve stopnje ugotovilo nezagotovljen dnevni počitek v povprečnem trajanju 5 ur in 30 minut. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo povprečnega trajanja nezagotovljenega dnevnega počitka, temveč je za vsak dan posebej ugotovilo, koliko ur več je tožnik delal na račun nezagotovljenega dnevnega počitka. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel tožnik zagotovljen dnevni počitek v trajanju minimalno osem ur na dan, saj je ugotovilo bistveno manjši obseg zagotovljenega dnevnega počitka. Pritožbeno sodišče zato zavrača očitek, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo dvojno plačilo.

14. Sodišče prve stopnje je za vsak dan posebej ugotovilo, kdaj je tožnik začel in kdaj zaključil z delom, ter koliko ur dela več je opravil na račun manjkajočega dnevnega počitka. Glede na to ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni dovolj natančno ugotovilo, za koliko ur je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do dnevnega počitka. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik vsak dan z delom pričel ob 6. uri in je naloge opravljal do vnosa orožja v orožarno, je podprta z izpovedjo tožnika in prič.

15. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da vstajanja, umivanja, zajtrkovanja in oblačenja, ni mogoče šteti za opravljanje dela, saj sodišče prve stopnje teh opravil med delovne naloge tožnika ni zajelo. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da bi se za začetek opravljanja dela tožnika štel čas izvzema orožja, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je tožnik z delovnimi nalogami pričel še pred izvzemom orožja ob 7. uri zjutraj, in sicer je moral opraviti pregled avtomobila in primopredajo med patruljama. Bistveno je, kdaj je tožnik začel z opravljanjem nalog. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik z nekaterimi delovnimi aktivnostmi zjutraj začel še pred sedmo uro zjutraj, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o zmotni ugotovitvi najmanj 129 ur več opravljenega dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka.

16. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je nelogična obrazložitev sodišča prve stopnje, ki zaključek opravljanja dela tožnika, nasprotno od njegovega začetka, veže na vnos orožja. Sodišče prve stopnje je glede na odsotnost drugih evidenc, ki bi dokazovale nasprotno, utemeljeno sledilo tožniku, da je čas vnosa orožja v orožarno pomenil zaključek opravljanja dnevnih nalog in ga je zato pravilno štelo za čas končanja opravljanja dela.

17. Ni mogoče soglašati niti s pritožbenimi navedbami o neprepričljivih razlogih sodišča prve stopnje glede verodostojnosti zapisov v knjigi vstopov in izstopov, saj so pravilnost zabeležk o urah vnosa orožja potrdile tudi zaslišane priče. Poleg izpovedi tožnika in prič, ki jih je ta predlagala, je ocenilo tudi dokaze tožene stranke, tj. listine in izpoved poveljnika kontingenta A. A. 18. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo zaključek nalog, ki jih je tožnik skupaj z ostalimi vojaškimi policisti opravljal v poznih večernih urah z vsakokratnim obhodom baze in nadzorom zapiranja lokalov in je zato konec opravljanja nalog pravilno vezalo na čas vnosa orožja v orožarno. Za kontrolo nad izvajanjem hišnega reda (158. točka Hišnega reda) so odgovorne tudi druge oseb (poveljniki enot, podčastniška podporna linija), vendar to ne pomeni, da je niso opravljali pripadniki vojaške policije.

19. Okoliščina, da t. i. dodatne naloge niso bile zabeležene v poročilih in drugih listinah, ki jih je predložila tožena stranka, in da poveljnik kontingenta A. A. z obsegom določenih nalog tožnika ni bil podrobneje seznanjen, ne pomeni, da te niso bile dejansko opravljene. Neobveščenost poveljnika kontingenta o odrejenih nalogah s strani predstavnika tuje vojske tudi ni razlog za ekskulpacijo odgovornosti tožene stranke za plačilo škode iz razloga več opravljenih ur dela na račun dnevnega počitka. Tedenskim poročilom in načrtom dela na misiji sodišče utemeljeno ni sledilo, ker so bile vse priče, z izjemo poveljnika kontingenta, enotne, da ne odražajo dejanskega stanja.

20. Trditve tožnika o kršitvi pogodbene obveznosti iz naslova več opravljenih ur dela predstavljajo podlago za odškodninski zahtevek za plačilo premoženjske škode (140. člen Zakona o javnih uslužbencih – ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl). Vrhovno sodišče RS je v sklepih opr. št. VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021 utemeljilo, da v teh primerih za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo. Zmotne so zato pritožbene navedbe tožene stranke, da je bila dolžna v skladu s 53. členom Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl. – ZSSloV) tožniku omogočiti le potreben počitek.

21. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje glede začetka in konca opravljanja delovnih nalog tožnika, podprtim z izpovedjo tožnika in ostalih pripadnikov vojaške policije. Tudi nadrejeni A. A. je potrdil, da vojaška policija deluje v skladu z ukazi in navodili provost maršala KFOR in je bil tako, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, s sodelovanjem vojaške policije na mednarodnem področju seznanjen in mu ni oporekal. 22. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik med dvema delovnima dnevoma ni imel zaporednih 11 ur prostega časa oziroma počitka, mu je pravilno priznalo odškodnino za premoženjsko škodo za več opravljenih ur dela na račun nezagotovljenega počitka.1 Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje za drugačen način izračuna višine premoženjske škode. Po stališču Vrhovnega sodišča RS (sklep opr. št. VIII Ips 8/2021), gre v teh sporih za odškodnino za opravljene, a neplačane ure dela. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo odškodnino z upoštevanjem dejansko opravljenih neplačanih ur dela in urne postavke za redno delo na misiji, obračunane, kot če bi pripadnik slovenske vojske delal v povprečju 174 ur mesečno (drugi odstavek 98.c člena Zakona o obrambi2 – ZObr; Ur. l. RS, št. 103/04 in nasl.). Pri odmeri odškodnine za premoženjsko škodo je pravilno izhajalo iz vrednosti urne postavke 18,23 EUR, ki jo je pomnožilo s številom ur nezagotovljnega počitka, tj. 665,40. Na ta način je ugotovilo višino premoženjske škode. Urna postavka za odmero odškodnine zaradi več opravljenega dela na račun zagotovitve dnevnega počitka ne more biti vrednotena nižje od urne postavke za redno delo na misiji, za kar se zavzema pritožba.

23. Tožena stranka pa ima prav, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka tožnika, ki ji jih je naložilo v plačilo, upoštevalo previsoko vrednost spornega predmeta. Vrednost spornega predmeta (15.041,50 EUR), preračunana v točke, namreč znaša 25.069 točk, kar pomeni, da osnovna vrednost storitve znaša 500 točk (tar. št. 19 OT), in ne 600 točk, kot je pri vrednotenju vseh priznanih odvetniških storitev upoštevalo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno se pooblaščencu tožnika prizna 500 točk za sestavo tožbe (tar. št. 16/1.a OT), trikrat po 375 točk za sestavo pripravljalnih vlog (tar. št. 16/2 OT), 500 točk za zastopanje na prvem naroku (tar. št. 16/3.a OT) in 250 točk za zastopanje na drugem naroku (tar. št. 16/3.b OT). Ob upoštevanju neizpodbijanih stroškov urnine (460 točk), znašajo priznani stroški pooblaščenca tožnika skupaj 2.835 točk, kar upoštevaje vrednost točke (0,60 EUR) znaša 1.701,00 EUR. To vpliva tudi na spremembo materialnih izdatkov, ki znašajo 38,50 točk (11. člen OT) oziroma 23,10 EUR. Odvetniku so bili priznani še neizpodbijani potni stroški v višini 94,60 EUR. Ker je pooblaščeni odvetnik zavezanec za DDV, je bil na priznani znesek (1.818,70 EUR) upoštevan še 22 % DDV (400,11 EUR). Skupaj priznani stroški tako znašajo 2.218,81 EUR. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi o stroških postopka (v II. točki izreka) spremenilo tako, da je stroške znižalo za 330,26 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

24. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

25. Ker je pritožbeno sodišče glede preostalih pritožbenih navedb ugotovilo, da te niso utemeljene, prav tako pa niso podani niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu (le glede dela stroškov postopka), zato sama krije svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

27. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (155. člen ZPP).

1 Smiselno prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 21/2018, VIII Ips 107/2018 idr. 2 Pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, se plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno.