Jedro

Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

V praksi Vrhovnega sodišča ni sporno, da davčni organ ni dolžan izdati akta (tudi procesnega ne), če stranka nima pravice podati predloga za njegovo izdajo, zato v primeru, ko je davčni organ akt sicer izdal, vendar, ker mu tega ni bilo treba in je bil revident deležen več pravic kot mu gredo po veljavni zakonodaji, vprašanje obrazložitve tega akta ni pomembno pravno vprašanje.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-9/2014-68 (01321-21) z dne 22. 4. 2015. Z njim je prvostopenjski organ zavrgel revidentovo vlogo za odlog davčne izvršbe dolga po odločbi Finančne uprave RS, št. DT 0610-9/2014-60 (01321-21) z dne 18. 2. 2014, ter zavrnil revidentov zahtevek za vračilo stroškov postopka. Tožena stranka je pritožbo zoper navedeni sklep zavrnila kot neutemeljeno z odločbo, št. DT 499-31-109/2015-2 z dne 10. 7. 2015. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje revidentu pojasnilo, da ima pritožba suspenzivni učinek samo v primeru, če davčni organ, po uradni dolžnosti, oceni, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Odločanje o odlogu davčne izvršbe na predlog zavezanca pa v Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ni predvideno.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem (po vsebini) na 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizijo utemeljuje z bistvenimi kršitvami določb postopka v upravnem sporu in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da naj Vrhovno sodišče revizijo dovoli, nato pa reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in sklep, št. DT 0610-9/2014-68 (01321-21) z dne 22. 4. 2015, ter odločbo pritožbenega organa DT 499-31-109/2015 z dne 10. 7. 2015, v celoti odpravi, odpravi pa tudi vse druge akte, ki jih je tožena stranka izdala v postopku izvrševanja in zavarovanja odločbe Finančne uprave RS, št. DT 0610-9/2014-60 (01321-21) z dne 18. 2. 2015, in odloži davčno izvršbo zoper tožečo stranko, ki temelji na odločbi Finančne uprave RS, št. DT 0610-9/2014-60 (01321-21) z dne 18. 2. 2015, oziroma podredno, da zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, toženi stranki pa v vsakem primeru naloži vračilo vseh stroškov postopka.

K I. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju teh pogojev na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

6. Revizija po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena, ker revident v tem upravnem sporu izpodbija odločbo, s katero je bila zavržena njegova vloga za odlog davčne izvršbe, kar ni odločitev o zadevi, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, kot določa besedilo 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, pač pa je bilo o takšni zadevi odločeno z odmerno odločbo Finančne uprave RS, št. DT 0610-9/2014-60 (01321-21) z dne 18. 2. 2014, s katero je bilo revidentu naloženo v plačilo 244.587,73 EUR, vendar ta odločba ni predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu.

7. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 3. 2014).

8. Revident v reviziji kot pomembni izpostavlja dve vprašanji, in sicer: (1.) „Ali mora davčni organ, ko, pred dokončnostjo in pravnomočnostjo prvostopenjske odločbe, odloča o odlogu prisilne izterjave davčnih obveznosti po drugem odstavku 87. člena ZDavP-2, svojo odločitev obrazložiti na način, da navede razloge za svojo odločitev, in sicer tako, da pojasni, kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka, ki ga ima po drugem odstavku 87. člena ZDavP-2, med drugim, da pojasni razloge zakaj meni, da bi bilo ali ne bi bilo mogoče pritožbi konkretnega davčnega zavezanca ugoditi, pri čemer mora pri tem upoštevati, da je „možnost ugoditve pritožbi“ nižji dokazni standard kot „verjetnost ugoditve pritožbe?“ in (2.) „Ali lahko odločitev o odlogu prisilne izterjave davčnih obveznosti po drugem odstavku 87. člena ZDavP-2 s strani davčnega organa sprejme ista oseba, ki je izdala odločbo o odmeri davka na prvi stopnji?“.

9. Prvo vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni

pomembno pravno

vprašanje v obravnavani zadevi. Veljavna ureditev(1) ne daje možnosti stranki, da bi vložila predlog za odlog davčne izvršbe, ki bi bil podvržen meritorni presoji davčnega organa. Odločitev o odlogu izvršbe je pridržana davčnemu organu, ki pogoje zanjo presoja po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče je že v sklepu X Ips 418/2012 z dne 21. 11. 2012 sprejelo stališče, da davčni organ ni dolžan izdati akta (tudi procesnega ne), če stranka nima pravice podati predloga za njegovo izdajo.(2) Vprašanje ustreznosti obrazložitve odločitve davčnega organa torej ne more nastati, saj do izdaje akta praviloma sploh ne bo prišlo. V konkretnem primeru je davčni organ akt sicer izdal, vendar, ker mu tega ni bilo treba, revident pa je bil tako deležen več pravic kot mu gredo po veljavni zakonodaji, vprašanje njegove obrazložitve ni pomembno pravno vprašanje.

10. Tudi drugo izpostavljeno pravno vprašanje ni pravno pomembno, saj je iz drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 jasno razvidno, da pri odločanju o odlogu davčne izvršbe ne gre za drugostopenjsko odločanje v smislu 4. točke prvega odstavka 35. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

11. Revident na 9. strani revizije opisuje okoliščine, ki bi se jih lahko opredelilo kot zatrjevanje zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, čeprav se z njimi dopustnost revizije ne utemeljuje. Vrhovno sodišče kljub temu pojasnjuje, da opisane posledice niso posledice izpodbijanega akta. V konkretni zadevi gre zgolj za vprašanje procesne upravičenosti do vložitve predloga za odlog davčne izvršbe in ne za vsebinsko presojo, ali bi davčni organ moral odložiti izvršbo. Opisane posledice so v vzročni zvezi z odločbo o odmeri davka, zoper katero pa je zagotovljeno samostojno pravno varstvo, ki se ga je revident tudi poslužil. 12. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je moralo Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavreči na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Drugi odstavek 87. člena ZDavP-2 med drugim določa, da davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi.

(2) V navedenem sklepu gre sicer za zadržanje davčne izvršbe in ne za njen odlog, vendar je zakonsko besedilo četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 praktično identično besedilu drugega odstavka 87. člena ZDavP-2.