Jedro

Revident sicer izpodbija ugotovitev sodišča z analizo vzorca uvoženega blaga Inštituta za varovanje zdravja RS, ki je blago uvrstil pod tarifno št. 1702 40 900, vendar sodišče ta revizijski ugovor zavrača, saj izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje o naravi carinjenega blaga, ki pa ne more biti predmet revizijske presoje. Smrt stranke med postopkom, ki je imela pooblaščenca, ne vpliva na tek postopka. V takem primeru se postopek normalno nadaljuje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v novem odločanju po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 375/2003 z dne 22. 4. 2004 na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 30. 6. 1999, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice M. z dne 7. 4. 1997. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ tožniku naložil doplačilo carine in posebne dajatve za blago, prijavljeno po uvozni carinski deklaraciji Carinske izpostave Javna skladišča M. (UCL) z dne 7. 9. 1995 zaradi nepravilne uvrstitve blaga v carinsko tarifo.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve sodbe navaja, da se je tožena stranka v predmetnem postopku naknadne kontrole uvoženega blaga oprla na tožnikovo ravnanje z blagom, to je izvoz in takoj nato ponovni uvoz istega blaga. Tožena stranka je imela za svojo ugotovitev, da je bilo dne 6. 9. 1995 z UCD uvoženo isto blago, kot je bilo 21 minut prej izvoženo z izvozno carinsko deklaracijo (IZD) ter v zvezi s tem za presojo, da je bil torej uvožen sadni sirup, ki je bil malo prej izvožen po ICD in kot tak deklariran s strani izvoznika samega, zanesljivo podlago v upravnih spisih zadeve. Iz dokumentacije je razvidno, da je bilo sporno blago izvoženo s kamionom prevoznika A.A. na mejnem prehodu Š. dne 6. 9. 1995 ob 16.57 uri, deklarirano kot citronski sirup po tarifni številki 1702.909, potem pa že istega dne ob 17.18 uri (torej čez 21 minut) z istim kamionom na istem mejnem prehodu z UCD vrnjeno nazaj v Slovenijo, tokrat deklarirano kot baza za sadne sirupe, ki spada v tarifno št. 2106.909. Prav tako je dokazano, da je bil tožnik plačnik prevozov tega blaga tako pri uvozu kot pri izvozu. Po presoji sodišča je tožena stranka uspela zanesljivo dokazati svojo ugotovitev glede ravnanja s spornim blagom, iz česar izhaja nedvomen zaključek, da je bilo uvoženo isto blago, kot je bilo malo prej izvoženo, torej sadni sirup po tarifni št. 1702.909. Ker v navedenem postopku ob uvozu blaga ni bil odvzet avtentičen vzorec blaga za analizo, je tožena stranka pravilno presojala istovetnost blaga na podlagi listin v spisu. Iz istega razloga pa je tudi neutemeljen tožbeni ugovor, da bi bilo potrebno opraviti še tretjo, novo analizo. Sodišče ni ugodilo predlogu tožeče stranke, da opravi glavno obravnavo, saj je presodilo, da je dejansko stanje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovljeno že v upravnem postopku, drugih dokazov pa tožnik v tožbi ni priložil. 3. Tožeča stranka vlaga revizijo, prej pritožbo, zoper izpodbijano sodbo ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo tožene stranke razveljavi tako, da se prvostopenjska odločba razveljavi in postopek zoper tožnika ustavi. Navaja, da sicer ne ugovarja ugotovitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje o načinu uvoza spornega blaga, vendar pa sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje prišla na podlagi teh podatkov do napačnih zaključkov. Očitno je, da je bila ta tarifna številka v izvozni carinski deklaraciji napačno določena. Dejstvo je, da je bila kasneje opravljena analiza vzorca uvoženega blaga, kar je opravil Inštitut za varovanje zdravja RS, torej nevtralna strokovna institucija, ki je blago uvrstil pod tarifno št. 1702 40 900, zato bi se moralo blago, ki je bilo enako tako pri uvozu kot izvozu, cariniti po tej tarifni številki.

4. Tožena stranka na revizijo, prej pritožbo, ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se opravlja tudi revizijski preizkus.

8. B.B., nosilec opravljanja samostojnega podjetništva B.B. s.p., je umrl 25. 12. 2005, edini dedič po njem pa je oče C.C., kot izhaja iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Mariboru, ki ga je ta poslal revizijskemu sodišču. B.B. s.p. je bil izbrisan iz poslovnega registra 1. 10. 2007. 9. Glede na prvi odstavek 100. člena in 1. točko prvega odstavka 205. člena ZPP smrt fizične osebe, sicer nosilca opravljanja samostojne dejavnosti, nima procesnopravnih posledic, saj je bila ta v času smrti zastopana po odvetniku. Sodna praksa Vrhovnega sodišča (II Ips 655/2001, II Ips 656/2001, I Up 115/2004) v primeru smrti stranke, ki je imela pooblaščenca med postopkom, pritrjuje stališču, da se v takšnem primeru postopek lahko normalno nadaljuje - enako tudi pravna teorija (Galič, Fizična oseba in sposobnost biti stranka v pravdnem postopku, Podjetje in delo, 2003, št. 6), ki opozarja tudi na procesno identiteto med s.p. in fizično osebo, ko ta preneha opravljati dejavnost. Postopek se tako v obravnavanem primeru nadaljuje po edinem dediču umrle stranke.

10. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Glede na dejansko ugotovitev, da je bil tožnik organizator uvoza, pri katerem je bilo carinsko blago nepravilno deklarirano, je bil pravilno naknadno obračunan carinski dolg po prvem odstavku 272. člena Carinskega zakona (CZ/76, Ur. l. SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/87, 36/86, 21/90 - prečiščeno besedilo) oziroma prvem odstavku 258. člena prečiščenega besedila (CZ/90), po katerem carinarnica izda odločbo o premalo plačanih uvoznih dajatvah zaradi nepravilne prijave podatkov v deklaraciji v 2 letih od vložitve deklaracije. Tožnik pa je v polju 8 sporne UCD z dne 7. 9. 1995 označen kot carinski zavezanec.

11. Dejanska ugotovitev o naravi blaga pa izvira iz dokazne ocene listin upravnega spisa, pri čemer je bilo isto blago izvoženo po ICD, v kateri je bilo sporno blago deklarirano kot citronski sirup po tarifni številki 1702.909, zato je bila tudi po presoji revizijskega sodišča pri carinjenju pri UCD pravilno uporabljena ta tarifna številka. Revident sicer izpodbija ugotovitev upravnih organov, ki ji sledi tudi sodišče prve stopnje, z analizo vzorca uvoženega blaga Inštituta za varovanje zdravja RS, ki je blago uvrstil pod tarifno št. 1702 40 900, vendar sodišče ta revizijski ugovor zavrača, saj izpodbija dejansko ugotovitev o naravi carinjenega blaga, ki pa ne more biti predmet revizijske presoje. Iz enakega vzroka revizijsko sodišče zavrača tudi ostale ugovore, ki se nanašajo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.