Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje z dejstvi, ki so po njegovih navedbah obstajala že v času predhodnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, te navedbe pa ne morejo biti razlog za uvedbo ponovnega postopka. Poleg tega bi moral tožnik v skladu s prvim odstavkom 65. člena dokaze, o katerih je govoril, predložiti že skupaj z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka, tožnik pa v zahtevku šele napoveduje, da jih bo lahko pridobil, in že zaradi tega niso izpolnjeni pogoji za ugoditev zahtevku za uvedbo ponovnega postopka. Ne glede na navedeno pa, tudi če bi te dokaze pridobil, še vedno ne bi bili izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, saj morajo biti ti dokazi in ta dejstva take narave, da pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. V konkretnem primeru pa tožnikove navedbe te verjetnosti ne povečujejo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 12. 8. 2022 podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito 21. 1. 2020. V prošnji je navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi strahu pred ubojem zaradi spora, povezanega z lastništvom zemljišča. Tožena stranka je njegovo prošnjo z odločbo z dne 1. 4. 2022 zavrnila. V odločbi je ugotovila, da tožnikovih težav ne more povezati z zakonsko določenimi razlogi za podelitev mednarodne zaščite. Odločba je postala pravnomočna dne 12. 7. 2022. Pri vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je tožnik navedel, da zahtevek podaja iz istih razlogov, kot jih je že navajal pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Te okoliščine so obstajale že v času predhodnega postopka in sedaj poskuša pridobiti dokazila iz Gane, vendar policija in bolnica zahtevata denar, da bi odprli njegove dosjeje in mu izdali dokazila, ki jih potrebuje. Zaproša za dovolj časa, da lahko priskrbi omenjene dokumente.

3. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na 1. alinejo prvega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. V tretjem odstavku istega člena je določeno, da morajo novi dokazi ali dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve. Lahko so obstajali tudi že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. Tožnik svoj zahtevek utemeljuje z dejstvi, ki so po njegovih navedbah obstajala že v času predhodnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Pri podaji zahtevka je izpostavil, da skuša pridobiti dokazila s strani bolnice in policije, ki za izdajo le teh zahtevata veliko denarja, in pa originalno dokazilo o lastništvu zemlje. Tožena stranka ugotavlja, da te navedbe ne morejo biti razlog za uvedbo ponovnega postopka in da je od podane vloge za priznanje mednarodne zaščite 21. 1. 2020 imel tožnik dovolj časa, da bi omenjene dokumente lahko pridobil, pa jih ni, niti ni navedel opravičljivega razloga, zakaj jih ni mogel pridobiti. V zvezi z izjavami pri zahtevku za uvedbo ponovnega postopka pa tožena stranka ugotavlja, da se te nanašajo na dogodke, o katerih je govoril že v prošnji ter v osebnih razgovorih in da zato navaja enake razloge, kot jih je navajal že v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Sicer pa je tožnik o teh dokumentih govoril že v predhodnih postopkih, tožena stranka pa se je do predloženih dokazil (takrat sicer v kopiji) tudi že opredelila. Predložitev originalnih dokumentov pa v ničemer ne more pomeniti novega dokaza v smislu določil ZMZ-1. V skladu s prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1 mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. To pomeni, da mora vlagatelj predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva že ob podaji zahtevka in kasneje tega zahtevka nima možnosti dopolnjevati.

4. Tožnik v tožbi navaja, da je res, da se v ponovni prošnji sklicuje na dogodke in dejstva, ki so nastali pred izdajo predhodne odločitve, vendar jih do sedaj ni mogel brez svoje krivde uveljavljati. V Sloveniji se je namreč uradno razširila pandemija nove koronavirusne bolezni od marca 2020 in to je splošno znano dejstvo. Zaradi navedenega je bilo življenje in gibanje oseb omejeno ter s tem tudi oteženo pridobivanje dokumentacije tožnika iz izvorne države ter tudi pridobivanje zaslužka, kar bi tožniku omogočilo pridobitev ustrezne dokumentacije, saj je že v podaji prošnje navedel, da tako bolnica kot policija zahtevata denar, da bi odprla njegove dosjeje in mu izdala potrdila, ki jih potrebuje. Tudi do podaje ponovne prošnje še ni uspel pridobiti dovolj denarja, da bi ta dokazila pridobil. Glede na navedeno tožniku ni mogoče očitati, da dokazil ni predložil in uveljavljal brez svoje krivde. Ne drži tudi obrazložitev izpodbijanega sklepa, da v primeru tožnikovih navedb ne gre za nova dejstva ali dokaze, ki bi pomembno povečali možnost tožnika za pridobitev mednarodne zaščite. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da iz tožnikovih zahtevkov izhaja, da zahtevek za uvedbo ponovnega postopka utemeljuje z razlogi, ki jih je navajal že v postopku priznanja mednarodne zaščite, drugih razlogov ni uveljavljal, prav tako nima nobenih novih dokazil ali dokumentov. Tožnik s svojimi trditvami ni uspel izkazati verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Če bolnica in policija od njega zahtevata denar za odprtje dosjejev in izdajo potrdil, je to tožbena novota in če to dejstvo obstaja, bi ga tožnik lahko uveljavljal že v postopku za priznanje mednarodne zaščite, česar pa ni storil. Tujec mora predložiti nove dokaze in navesti nova dejstva že ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in tega zahtevka nima več možnosti dopolnjevati. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Sodišče je v navedeni zadevi dne 30. 8. 2022 razpisalo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v upravni in sodni spis ter izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnika.

7. Tožnik je na zaslišanju na sodišču povedal, da je ponovno prošnjo vložil zato, ker ima nekatere dokumente, ki jih je tožena stranka zahtevala od njega in jih prej ni imel in je zato prosil za podaljšanje roka za predložitev. Gre za potrdilo o nekaznovanosti in potrdilo bolnišnice, za vse te dokumente zahtevajo plačilo, kajti sistem v Gani je korumpiran in zato je potreboval več časa. Nekaj dokumentov je že uspel pridobiti, ne pa vseh. Tiste, ki jih je priložil, jih je priložil, ko je šel na drugi razgovor. Preložil jih je že pred vložitvijo zahteve za uvedbo ponovnega postopka. Za nove dokumente zahtevajo plačilo. S socialno delavko se je pogovarjal, da bi mu pomagala najti delo, vendar vsota, ki jo od njega zahtevajo, je taka, da bi moral delati dva ali tri mesece. Zahtevek za uvedbo ponovnega postopka je vložil, da bi predložil nove dokumente. Razlogi, ki jih uveljavlja v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka so se malo spremenili, sicer pa so podobni oziroma malo drugačni. Tudi pri prvi prošnji je navajal poškodbe, kot jih omenja v drugi vlogi.

8. Tožba ni utemeljena.

9. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

10. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa v tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje z dejstvi, ki so po njegovih navedbah obstajala že v času predhodnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, te navedbe pa ne morejo biti razlog za uvedbo ponovnega postopka, njegove izjave pri zahtevku za uvedbo ponovnega postopka pa se nanašajo na dogodke, o katerih je govoril že v prošnji ter v osebnih razgovorih in je zato navajal enake razloge, kot jih je navajal že v postopku za priznanje mednarodne zaščite.

11. Sodišče ne sledi tožbenim navedbam, da je imel tožnik opravičljiv razlog, da dokazov, o katerih je govoril pri podaji ponovnega zahtevka, ni mogel predložiti že prej. V tožbi se tožnik sklicuje na pandemijo, ki se je začela že v letu 2019, v Sloveniji pa je bila uradno razširjena marca 2020. Navedeni razlog po presoji sodišča ne more biti opravičljiv zato, ker kljub dejstvu, da je bila pandemija, je od tožnikove vloge, vložene dne 21. 1. 2020, pa do vložitve zahteve za uvedbo ponovnega postopka minilo približno dve leti in pol, to pa je tako dolgo obdobje, da bi tožnik dokaze lahko pridobil kljub epidemiji, ki pa v tem obdobju tudi ni trajala ves čas.

12. Poleg tega bi moral tožnik v skladu s prvim odstavkom 65. člena dokaze, o katerih je govoril, predložiti že skupaj z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka, tožnik pa v zahtevku šele napoveduje, da jih bo lahko pridobil, in že zaradi tega niso izpolnjeni pogoji za ugoditev zahtevku za uvedbo ponovnega postopka. Tudi iz izpovedbe tožnika na zaslišanju na sodišču je mogoče sklepati, da tožnik v času vložitve zahteve za uvedbo ponovnega postopka ni predložil novih dokazil, sklicuje se na dokumente, ki jih je predložil v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito, medtem ko v zvezi z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka tudi pri zaslišanju na sodišču ni razvidno, da bi tožnik dokumente, na katere se v zahtevku sklicuje, že imel. 13. Ne glede na navedeno pa, tudi če bi te dokaze pridobil, še vedno ne bi bili izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, saj morajo biti ti dokazi in ta dejstva take narave, da pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. V konkretnem primeru pa tožnikove navedbe te verjetnosti ne povečujejo, saj po tožnikovih lastnih navedbah zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podaja iz istih razlogov, kot jih je navajal že pri podaji prošnje, kar izhaja iz samega zahtevka (str. 3), do teh razlogov pa se je tožena stranka že opredelila, njeno odločitev pa je potrdilo tudi Upravno sodišče RS. Treba je namreč med drugim upoštevati, da je bila prošnja za mednarodno zaščito med drugim zavrnjena tudi iz razlogov, ker je tožena stranka ugotovila, da tudi če bi se sledilo tožnikovim navedbam o razlogih za mednarodno zaščito, še vedno ne bi bili podani vsi elementi mednarodne zaščite, kot jih določa ZMZ-1 (str. 21 odločbe). Predložitev napovedanih dokazov pa še vedno ne bi mogla vplivati na okoliščino, da razlogi, kot jih je tožnik navajal, sami po sebi nimajo vseh elementov, ki morajo biti podani, da se določeni osebi prizna mednarodno zaščito.

14. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.