Jedro

Pri odločanju o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti invalidu zaradi nedoseganja norme je potrebno ugotoviti, kakšna je norma delavca-invalida in ali je ni dosegel zaradi zaradi invalidosti ali zato, ker dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Kranju, je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se razveljavi odločba tožene stranke z dne

24.4.2003 o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi razloga nesposobnosti, da se ugotovi, da tožeči stranki po odločbi tožene stranke z dne 24.4.2003 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in traja še naprej, zaradi česar je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo ter ji od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje izplačati vse plače, kot bi jih tožeča stranka prejela na delovnem mestu, na katerega je bila razporejena pred nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska plače dalje do plačila, kot tudi od navedenih zneskov plač odvajati vse prispevke in davke v skladu z veljavno zakonodajo, v roku 8-ih dni pod izvršbo; da jo je tožena stranka dolžna zaposliti na drugih lažjih delih, na njenem delovnem mestu, in s tem v zvezi skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, v roku 8-ih dni pod izvršbo; da ji je tožena stranka dolžna povrniti vse stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 8-ih dni, da ne bo izvršbe in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati nadomestilo plače iz naslova neizrabljenega letnega dopusta in sicer za obdobje 30 dni, od dolgovanega zneska je dolžna plačati tudi vse prispevke in davke v skladu z veljavno zakonodajo, vse v 8-ih dneh. Obenem pa je sklenilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. člena ZPP, s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj so razlogi sodbe v nasprotju z njeno izjavo, dano na zaslišanju dne 12.2.2004. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je delo pri toženi stranki potekalo po sistemu 20 ključev, v katerem po enem izmed ključev delavke krožijo in menjajo delovne operacije tako, da je delo čim bolj razgibano. Tožeča stranka je pojasnila, da je v mesecu marcu, to je v obdobju, ko je tožena stranka izvajala postopek ugotavljanja pričakovanih rezultatov dela, večinoma delala delo porezovanje kablov, ki je precej zamudno in težje kot ostala dela. Pri tem tudi ostale delavke ne dosegajo norme, vendar pa se to kompenzira tako, da nobena od njih tega dela ne opravlja dolgo časa, kajti delovodja jim dodeli lažje delo, kjer lahko ta manjko nadoknadijo. Ker pa delovodja tožeči stranki ni dodeljeval različnega dela, ampak je večinoma porezovala kable, ni mogla doseči norme.

Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo. Šesti člen Zakona o delovnih razmerjih/02 prepoveduje neenakopravno obravnavanje posameznikov zaradi spola, rase, barve kože itd. Navedeno določbo pa ni dopustno razumeti v tem smislu, da je potrebno vse delavce obravnavati enako, temveč tako, da se primerljive delavce obravnava primerljive, tiste, ki po določeni karakteristikah odstopajo od povprečja, pa je potrebno obravnavati posebej, saj je le na ta način zagotovljena enakost med zaposlenimi. Dolžnost tožene stranke je, upoštevaje določbo 88. člena ZDR, tako bila, da ji zaradi obstoja razloga nesposobnosti ponudi drugo, zanjo primerno delo. Iz njenih navedb v njenih vlogah, kot tudi tistih, danih na zaslišanju, izhaja, da bi lahko dosegala normo, v kolikor bi opravljala lažja dela, kot npr., da bi delala kot kovalec (pri tej operaciji je normo presegla za več kot 100 %), lahko bi npr. ustavljala kontakte v ohišje.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 5. odstavka 88. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30-ih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved.

V začetku marca je bilo znano, da tožeča stranka ne dosega svoje norme, zato je 30-dnevni odpovedi rok začel teči z začetkom marca, in ne koncem marca.

V zvezi z ugotovitvijo, da nedoseganje norme predstavlja nevarnost za obstoj celotnega obrata v Sloveniji, pa tožeča stranka opozarja na svojo izpovedbo na obravnavi, do katere se naslovno sodišče ni opredelilo, in sicer, da na delu z rezanjem kablov druge delavke norme tudi ne dosegajo, očitno pa to ni razlog, ki bi lahko ogrozil obstoj obrata v Sloveniji. Tožeča stranka se tudi ne more strinjati z dokazno oceno, da je bila razporejena na delo, ki je enostavno, tehnično manj zahtevno, torej tehnično in fizično nezahtevno. Tožeča stranka pri tem tudi opozarja, da ritma svojega dela nikakor ni mogla tampirati sama, z delom tudi ni mogla prenehati in se pretegniti, vstati, saj bi v tem primeru imela še bistveno nižjo normo kot sicer. Gre zgolj za navedbo tožene stranke, za katero ne obstaja noben relevanten dokaz.

Tožena stranka se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev njene pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da obstojijo pritožbeni razlogi.

Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni postopalo po določbi

285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004), ki določa, da predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno mnenje, ki sta pomembni za odločbo. Namreč sodišče prve stopnje ni ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki so pomembna za zakonito izdajo te sodne odločbe. Ugotovilo ni, kakšna je bila norma za tožečo stranko v spornem obdobju glede na njeno invalidnost II. kategorije, poleg tega pa tudi ni ugotovilo, ali normo ni mogla doseči zaradi svoje invalidnosti II. kategorije ali pa iz osebnih razlogov. Poleg tega pa tudi ni zavzelo stališča do mnenja dr. B. Č., specialista medicine dela, prometa in športa (dokaz: A 15), ki je podal, da je sposobna tožeča stranka za delo brez norme. Zato je ostalo po mnenju pritožbenega sodišča nepopolno ugotovljeno stanje in je bilo potrebno ugoditi njeni pritožbi in dejansko izpodbijano sodbo razveljaviti.

Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem dokaznem postopku z izvedencem medicinske stroke ugotoviti, ali je tožeča stranka bila sposobna delati po normi v celoti glede na njeno invalidnost, poleg tega pa še ugotoviti, kakšna je bila njena norma, in ali normo ni mogla doseči iz drugih, torej osebnih razlogov, ali pa samo zaradi njene invalidnosti II. kategorije; nadalje naj preizkusi še vse ostale njene pritožbene navedbe, in po tako dopolnjenem dokaznem postopku ponovno razsoditi o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo njeni pritožbi in razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, kot to izhaja iz izreka te sodbe.