Jedro

Ker je bila obsojencu izrečena obsodilna sodba, ki je bila na pritožbeni stopnji spremenjena z izrekom zaporne kazni (namesto pogojne obsodbe), je sodišče druge stopnje imelo podlago za naložitev plačila povprečnine obsojencu v določbah 1. odstavka 98. člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, čeprav se obsojenec ni pritožil zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. G.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 (stotisoč) SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obs. G.G. spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena v zvezi z 22. in 25. členom KZ. Po 50. členu KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen eno leto zapora ter preizkusna doba treh let. Po določbi 1. odstavka 40. člena KZ mu je bila izrečena stranska kazen izgona tujca iz države Slovenije za dobo štirih let. Po določbi 1. odstavka 49. člena KZ mu je bil v kazen, določeno v pogojni obsodbi, vštet čas, ki ga je od 15.05.1999 od 05.25 ure pa do 29.06.1999 prebil v priporu. V skladu z določbo 1. odstavka 69. člena KZ mu je bil odvzet zaseženi mobitel. Po 1. odstavku 96. člena KZ mu je bila odvzeta s kaznivim dejanjem protipravno pridobljena premoženjska korist in sicer 160 ATS, 302 USD, 76 DEM, 296.450 ITL in 68.785 SIT, kar skupno znese po srednjem tečaju Banke Slovenije 1.600.000 ITL. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je bilo naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka in 200.000 SIT povprečnine, prav tako pa odločeno, da mora povrniti potrebne izdatke in nagrado zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20.10.1999 ugodilo pritožbi državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu po določbi 2. odstavka 311. člena KZ izreklo kazen deset mesecev zapora ter mu naložilo plačilo 100.000 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik M.K. iz L., je dne 14.12.1999 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitve določb kazenskega postopka iz 98. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi sodbo sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V nasprotju z očitki zahteve za varstvo zakonitosti je v izpodbijani sodbi sostorilstvo opisano v eni izmed oblik, kot jih določa zakon, sodelovanja pri izvršitvi kaznivega dejanja, tako v abstraktnem kot v konkretnem delu izreka sodbe. Dejanje je bilo storjeno dne 15.05.1999, ko je bil že v veljavi Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika Republike Slovenije, ki je začel veljati dne 24.04.1999. Prav takšne izvršitvene oblike, kot jih zakon določa, so očitane obdolžencu, torej storitev dejanja iz koristoljubnosti in spravljanje čez mejo več oseb. Opis kaznivega dejanja v abstraktnem kot konkretnem delu vsebuje vse zakonite znake. Dejanje je opisano in opredeljeno kot poskus, ki je pri tem dejanju mogoč, glede na sedaj zagroženo kazen. Tako sodišče kazenskega zakona ni kršilo, saj opisano dejanje vsebuje vse zakonite znake očitanega kaznivega dejanja. Sodba prve stopnje tudi nima takšnih pomanjkljivosti, ki bi pomenile kršitev iz 11. točke 1. odstavka 271. člena ZKP, kot zatrjuje zahteva za varstvo zakonitosti. V zvezi s trditvami, ki se nanašajo na okoliščine glede namena obdolženca in okoliščine, ali je ali ni vozil kombija, pa zahteva za varstvo zakonitosti očita sodiščema zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Nadalje zahteva za varstvo zakonitosti nima prav glede stroškov kazenskega postopka, ki jih je izreklo v sodbi druge stopnje Višje sodišče v Ljubljani. Za takšno odločitev je sodišče imelo zakonsko osnovo. Obdolženec, zaradi katerega je tekel kazenski postopek, je bil spoznan za krivega. S sodbo višjega sodišča pa je bilo odločeno v njegovo škodo, saj je bila pogojno izrečena kazen izrečena v nepogojno, sodišče pa mu je določilo še plačilo povprečnine v višini 100.000 SIT. Zakon izrečno določa, da se povprečnine ne določi, ne glede na to, kdo je vložil pritožbo, če je bilo s sodbo višjega sodišča odločeno v celoti ali deloma v obdolženčevo korist. Ker ni bilo odločeno v njegovo korist, je sodišče upravičeno določilo obsojencu še plačilo povprečnine, kljub temu da se sam zoper sodbo ni pritožil. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po naziranju vložnika zahteve za varstvo zakonitosti sta sodišči prve in druge stopnje kršili kazenski zakon s tem, da sta upoštevali, da je obsojenec z dejanjem, ki je opisano v sodbi prve stopnje, storil poskus kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena v zvezi z 22. in 25. členom KZ. V opisu obsojenčevega ravnanja, ki je zajet v izreku pravnomočne sodbe, niso zajeti vsi zahtevani elementi tega kaznivega dejanja, temveč je navedeno le, da je obsojenec tujce odpeljal proti slovensko - italijanski meji.

Obsojencu je očitana izvršitvena oblika kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ in sicer, da je v sostorilstvu z neugotovljenimi osebami iz koristoljubnosti poskusil spraviti čez slovensko - italijansko mejo več turških državljanov. Način delovanja obsojenca in njegova vloga sta opredeljena z navedbami o predhodnem dogovoru z neugotovljenimi sostorilci za prevzem več turških državljanov proti plačilu 1.600.000 ITL ter z navedbami, ki zadevajo izpeljavo tega dogovora. Na podlagi takšnega opisa pravnomočna sodba utemeljeno zaključuje, da ima obsojencu očitano dejanje vse zakonske znake poskusa obravnavanega kaznivega dejanja. Trditev zahteve za varstvo zakonitosti, ki tudi sicer ne pojasni določno, kateri izmed bistvenih znakov v opisu dejanja ni zajet, ni utemeljena. Zato tudi ni podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Z navedbami, s katerimi vložnik zahteve napada zaključek pravnomočne sodbe, da je bil obsojenčev namen v tem, da na nezakonit način spravi državljane Turčije čez slovensko - italijansko mejo ter jih utemeljuje s tem, da obsojenec kaj takega ni priznal in se sklicuje na okoliščine, da ni vedel, kako so tujci prišli v Slovenijo, da je dejanje storil, ker mu je bilo zagotovljeno, da bodo tujci lahko šli preko mejnega prehoda po zakoniti poti, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. To velja tudi za trditev o pomanjkanju dokazov, da je obsojenec vozil kombinirano vozilo. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da je izrek pravnomočne sodbe nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe, razlogi o odločilnih dejstvih pa so nejasni in nasprotujejo vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku. Pri tem ne pojasni določno, v čem obstaja nerazumljivost izreka izpodbijane sodbe in nasprotje med njim ter razlogi, prav tako ne opredeli nejasnosti razlogov sodbe in tudi ne pove, o katerih odločilnih dejstvih je precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in zapisniki o izpovedbah v postopku. Zato uveljavljanega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP sploh ni mogoče preizkusiti.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi državne tožilke in s spremembo odločbe o kazenski sankciji obsojencu izreklo kazen deset mesecev zapora ter skladno določbi 1. odstavka 98. člena ZKP odločilo, da je dolžan kot stroške kazenskega postopka plačati na 100.000 SIT odmerjeno povprečnino. Po določbi 1. odstavka 98. člena ZKP o dolžnosti plačila stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, odloča dokončno to sodišče v skladu z določbami členov 92 do 97 navedenega zakona. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka obdolženec, če je spoznan za krivega. To pomeni, da je podlaga za naložitev stroškov kazenskega postopka obsodilna sodba, razen v primerih, ko zakon dopušča drugačno odločitev (4. odstavek 95. člena in 2. odstavek 98. člena ZKP). Glede na obsojencu izrečeno obsodilno sodbo, ki je na pritožbeni stopnji bila spremenjena z izrekom zaporne kazni, je sodišče druge stopnje v navedenih določbah imelo zakonito podlago za naložitev plačila povprečnine obsojencu, čeprav se ni pritožil zoper sodbo sodišča prve stopnje. Povprečnina se kljub obsodilni sodbi ne določi le v primeru, če je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno v celoti ali deloma v obdolženčevo oziroma obsojenčevo korist (2. odstavek 98. člena ZKP). Sodišče druge stopnje zato z odločbo o stroških pritožbenega postopka ni kršilo določb 98. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. G.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavku 95. člena in 3. odstavku 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.