Jedro

Odredba o hišni preiskavi ne predstavlja dokaza, da je oseba tudi res storila kaznivo dejanje (glede katerega so za odreditev hišne preiskave obstajali le utemeljeni razlogi za sum), oziroma kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (z znaki kaznivega dejanja).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku IV. točke izreka delno spremeni tako, da se znesek 14.545,20 EUR zniža na znesek 12.727,05 EUR, v presežku pa se zahtevek za plačilo denarnega povračila zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 7. 2018 nezakonita (I. točka izreka) in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 7. 7. 2018, ampak je trajalo v času od 8. 7. 2018 do 14. 3. 2019 za polni delovni čas, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožnici je za čas od 8. 7. 2018 do 14. 3. 2019 priznalo delovno dobo pri toženi stranki za polni delovni čas, v preostalem pa je zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna denarno povračilo v bruto znesku 14.545,20 EUR, obračuna davke in prispevke in ji izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 8. 7. 2018 do 14. 3. 2019 obračunati bruto plače po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati mesečne neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (V. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 15. 3. 2019 do dneva izdaje sodne odločbe obračunati razliko med bruto plačo, ki bi jo tožnica prejemala pri toženi stranki po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, in prejeto bruto plačo pri drugem delodajalcu, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto razliko plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.227,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (VII. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi izvedenih dokazov ni upoštevalo, temveč je nekritično upoštevalo izpoved tožnice, ki je zainteresirana za izid spora. Sodišče bi moralo izpovedi tožnice in A.A. obravnavati v luči izpovedbe B.B., ki je povedal, da bi bil postopek odobritve kredita C.C. izveden v skladu z internimi pravili, če bi bil kreditojemalec v času odobritve kredita 19. 1. 2018 kreditno sposoben, vendar pa je tožnica glede na znane okoliščine vedela za njegovo kreditno nesposobnost. Trdi, da je tožnica glede na dogodke v času odobritve kredita vedela, da gre za prevaro in da kreditojemalec dejansko ni bil kreditno sposoben. Ni pravilno stališče sodišča, da se tožena stranka ne more sklicevati na odredbo sodišča o hišni preiskavi in da ta ne dokazuje očitka iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V predkazenskem postopku je bilo ravnanje tožnice ugotovljeno s prisluhi ter osebno in hišno preiskavo. Iz odredbe o hišni preiskavi izhaja, da je tožnica kršila delovne obveznosti oziroma storila kaznivo dejanje. To dokazujejo listine, pridobljene v predkazenskem postopku, in sicer izjava D.D., da je prejel navodilo, naj obišče banko E. na naslovu F., oziroma da je bila kontakt na banki E. prav tožnica ter izjava C.C., da mu je G.G. naročila, naj stopi do referentke, ki ji je bilo ime H.H., pa bosta vse rešila. V izredni odpovedi se tožnici ne očita, da je proti plačilu nedovoljene nagrade C.C. uredila kredit v višini 24.000,00 EUR, temveč da je to storila skupaj in predhodnem dogovoru z vpletenimi osebami, kar je potrdil D.D., ko je bil zaslišan v predkazenskem postopku. Zato je napačna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala sodelovanja oziroma dogovarjanja tožnice z drugimi vpletenimi osebami ter urejanja kredita proti plačilu nedovoljene nagrade. Po mnenju tožene stranke prisojeno denarno povračilo občutno odstopa od sodne prakse. Za 9 let zaposlitve pri toženi stranki bi bila tožnica upravičena do odpravnine v višini treh plač, zato je prisojeno denarno povračilo previsoko. Denarnega povračila v višini osem plač ni utemeljeno niti ob upoštevanju tožničine starosti (31 let) in poklica (diplomirane ekonomistke), saj jo je mogoče uvrstiti med lažje zaposljive delavce, na kar kaže tudi okoliščina, da se je s 15. 3. 2019 zaposlila na ustreznem delovnem mestu pri drugem delodajalcu. Sodišče ne more odmeriti višjega denarnega povračila, ker tožnica po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prejemala denarnega nadomestila za primer brezposelnosti in ker sama preživlja otroka. Pri teh dveh okoliščinah ne gre za kriterija, ki bi vplivala na višjo odmero denarnega povračila. Tožena stranka trdi, da okoliščin, ki so privedle do odpovedi, ni mogoče pripisati le toženi stranki, temveč tudi ravnanju tožnice.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo razen glede višine denarnega povračila.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi z dne 5. 7. 2018, podane po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) glede očitka tožnici, da je kot finančna svetovalka v poslovalnici F. v obdobju od 19. 12. 2017 do 19. 1. 2018 skupaj z I.I. in J.J. ter z drugimi do sedaj neugotovljenimi storilci po predhodnem dogovoru z navedenima ter K.K., D.D., G.G. in C.C. o tem, da bodo proti plačilu nedovoljene nagrade uredili kredit C.C., čeprav le-ta ne izpolnjuje pogojev za pridobitev kredita v takšni višini, v poslovalnici E. d. d. na naslovu F. skupaj z I.I. na nezakonit način uredila kredit v višini 24.000,00 EUR C.C., to pa kljub temu, da je vedela, da slednji ne izpolnjuje pogojev za pridobitev kredita. S tem naj bi popolnoma zanemarila koristi delodajalca. Pri zastopanju premoženjske koristi delodajalca oziroma oskrbovanju njegovega premoženja zavestno ni izpolnila svoje obveznosti delati v njegovo korist oziroma je delala v njegovo škodo, s čimer mu je povzročila nepremoženjsko škodo z zmanjšanjem ugleda in dobrega imena, poleg tega pa mu lahko nastane tudi materialna škoda.

7. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje presodilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica storila očitano kršitev in da posledično odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan. Pritožba ugotovljeno dejansko stanje neuspešno izpodbija z navedbo, da izpovedi tožnice ni mogoče upoštevati, ker je zainteresirana za izid spora. Sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko ugotovi sodišče tudi z zaslišanjem strank (257. člen ZPP). Pri presoji dokazov sodišče ni vezano na nobena dokazna pravila, ki bi narekovala, kakšna dokazna moč gre posameznemu dokazu, temveč velja načelo proste presoje dokazov. To pomeni, da mora sodišče v vsakem posamičnem primeru glede na okoliščine oceniti, ali je stranka določeno pravno pomembno dejstvo dokazala, kar je v izpodbijani sodbi tudi storilo.

8. Tožena stranka ni dokazala, da je ob odobritvi spornega kredita tožnica vedela, da kreditojemalec C.C. ne izpolnjuje pogojev za pridobitev kredita. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče izpovedi tožnice in priče A.A. obravnavati v kontekstu izpovedi priče B.B., da v času odobritve spornega kredita (19. 1. 2018) kreditojemalec C.C. ni bil kreditno sposoben, kar je tožnica glede na znane okoliščine vedela. Iz izpovedi priče B.B. izhaja, da se je pri ugotavljanju odpovednih razlogov upoštevalo odredbo za hišno preiskavo in da z internimi preiskavami pri toženi stranki ni bilo ugotovljeno, da je tožnica vedela za kreditno nesposobnost C.C. Zlasti pa izpoved B.B. ne spreminja ključne ugotovitve sodišča prve stopnje, da v času odobritve kredita iz sistema L. ni bila razvidna kreditna nesposobnost C.C. in njegova dejanska zadolženost (zaradi zadolžitve pri hranilnici M. za znesek 16.000,00 EUR), saj se v sistemu L. podatki obnavljajo vsake tri dni. To potrjuje tudi v kreditni mapi vložen izpis iz sistema L. z dne 17. 1. 2017, iz katerega je razvidno, da je bil C.C. v času odobritve kredita dejansko zadolžen s kreditnimi posli le v višini 2.211,54 EUR.

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede odredbe o hišni preiskavi in njeni dokazni vrednosti pa velja, da odredba o hišni preiskavi ne predstavlja dokaza, da je oseba tudi res storila kaznivo dejanje (glede katerega so za odreditev hišne preiskave obstajali le utemeljeni razlogi za sum), oziroma kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (z znaki kaznivega dejanja). Ob tem, da je tožnica tudi izrecno prerekala navedbe v odredbi o hišni preiskavi, je sodišče pravilno izvajalo še druge dokaze in se pri presoji očitanih kršitev v odpovedi oprlo nanje, zlasti na izpovedi A.A. in tožnice ter listine. Z dokazno presojo sodišča prve stopnje o nedokazanosti očitka v odpovedi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Dvoma v dokazno oceno ne vzbujajo listine iz predkazenskega postopka. Izjave oseb, zaslišanih v preiskavi, o tem, da je tožnica v spornem obdobju opravljala odobritve kredita v poslovalnici na naslovu F., ne dokazujejo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (z znaki kaznivega dejanja). Nobena od izjav ne potrjuje očitka v izredni odpovedi, da je tožnica vedela, da je bil ob odobritvi kredita C.C. kreditno nesposoben, oziroma da je zaprosil za kredit pri drugi hranilnici. Zgolj to, da je bil kreditojemalec poslan k tožnici, še ne daje podlage za zaključek, da je tožnica vedela za kreditno nesposobnost C.C. oziroma da ne izpolnjuje pogojev za odobritev kredita. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da tožena stranka ni dokazala sodelovanja oziroma dogovarjanja tožnice z drugimi osebami ter urejanja kredita proti plačilu nedovoljene nagrade. Tega zaključka tožena stranka ne more omajati s pavšalnim sklicevanjem na izpovedi (osumljenih) oseb v predkazenskem postopku.

10. Ob ugotovljeni nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče tožnici priznalo delovno dobo za polni delovni čas od 8. 7. 2018 do 14. 3. 2019 ter ji prisodilo denarno povračilo v višini osem plač. V drugem odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) so primeroma našteti kriteriji, na podlagi katerih sodišče določi višino denarnega povračila, in sicer trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje prisojenemu znesku denarnega povračila s sklicevanjem na znesek odpravnine v višini treh tožničinih plač, ki bi tožnici pripadala za 9 let zaposlitve. Instituta odpravnine in denarnega povračila v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča se med seboj razlikujeta, kar pa sodišču ne preprečuje, da višine denarnega povračila tudi ne primerja z odpravnino, ki bi delavcu pripadala po zakonu. Takšna primerjava pa je lahko le okvirna, saj se kriterij za odpravnino razlikuje od kriterijev za določitev višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Pri odmeri denarnega povračila je treba upoštevati te kriterije. Podobna sta le kriterija, ki upoštevata trajanje delavčeve zaposlitve (kot navedeno se tudi v primeru odmere denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 upošteva delavčeva zaposlitev pri delodajalcu in ne zaposlitev na sploh), ostalih kriterijev pa zakon pri odmeri odpravnine sploh nima, vsebuje pa jih pri odmeri višine denarnega povračila.

11. Pritožba utemeljeno navaja, da pri odmeri višjega denarnega povračila ni mogoče upoštevati okoliščine, da tožnica zaradi izredne odpovedi ni prejemala denarnega nadomestila za primer brezposelnosti kot pravice iz sistema socialne varnosti. Na odmero denarnega povračila vplivajo le pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Prav tako pritožba utemeljeno opozarja, da okoliščine, da sama preživlja mladoletnega otroka, glede na določbo drugega odstavka 118. člena ZDR-1 ni mogoče upoštevati kot kriterija za odmero višjega denarnega povračila. Druge okoliščine iz navedene določbe je sodišče prve stopnje pri odmeri pravilno upoštevalo. Tožnica je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi dopolnila 31 let. Sodišče je ugotovilo, da je po poklicu diplomirana ekonomistka z razmeroma dobrimi zaposlitvenimi možnostmi glede na to, da se je zaposlila za določen čas pri novem delodajalcu (N., d. d.). Pri toženi stranki je bila zaposlena 9 let in štiri mesece, utemeljeno pa je upoštevalo tudi razlog, zaradi katerega je izpodbijana odpoved nezakonita oziroma nedokazan očitek kršenja delovnih obveznosti. Upoštevaje navedene okoliščine primera in denarna povračila, ki jih je revizijsko sodišče prisodilo v drugih primerih (VIII Ips 236/2017 z dne 30. 5. 2018, VIII Ips 200/2017 z dne 10. 4. 2018, VIII Ips 78/2018 z dne 6. 2. 2019 in VIII Ips 104/2017 z dne 6. 6. 2017), pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bilo primerno denarno povračilo v višini sedem plač delavke. Zato je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je prisojeni znesek denarnega povračila, ob upoštevanju tožničine povprečne mesečne bruto plače v zadnjih treh mesecih dela (1.818,15 EUR) znižalo na 12.727,05 EUR ter v presežku zahtevek za denarno povračilo zavrnilo.

12. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, se pritožba v preostalem zavrne in se nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi (353. člen ZPP).

13. Uveljavljanje nezakonitosti odpovedi, skupaj s plačilom denarnega povračila, se uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, glede katerih peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2010 in nasl. - ZDSS-1) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Zato tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe. Ker tožena stranka s pritožbo zoper odločitev o nezakonitosti odpovedi ni uspela, je tožnici dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo - 375 točk, 2 % materialne stroške, 22 % DDV, kar znaša 280,00 EUR (154., 155. in 165. člen ZPP).